Jedro

Dejanske ugotovitve so neutemeljeno grajane s stališča nepravilne uporabe določbe 8. člena ZPP.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je darilna pogodba, sklenjena med tožnico in tožencem dne 10.1.1996 pri notarju v Postojni glede zemljišča parc. št. 1133 vl. št. 380 k.o... neveljavna, zaradi česar je lastnica tega zemljišča tožnica. Posledično je bil zavrnjen tudi zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine. Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožeča stranka vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena v zvezi s tretjim odstavkom 254. člena ZPP (Zakona o pravdnem postopku - 1999) ter po določbi prvega odstavka 339. člena v zvezi z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP. Kršitvi sta bili storjeni s tem, ker je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog tožeče stranke za postavitev drugega izvedenca psihiatra, sodišče druge stopnje pa se je s takšnim stališčem strinjalo. Poleg tega sodišče druge stopnje ni odgovorilo na vse pritožbene navedbe, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Izpodbijani sodbi revizija očita tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Razlogi sodbe so nejasni, saj se spuščajo na področje strokovnih ugotovitev, za kar pa sodišče nima ustreznega znanja.

Zaradi nejasnega mnenja psihiatra dr. F. bi bilo nujno potrebno pritegniti drugega izvedenca psihiatrične stroke. Izpoved priče D. J. brez ustreznega dodatnega izvedenstva ne more biti takšne narave, da bi bilo nanjo mogoče opreti sodbo. Sprejeta dokazna ocena je torej nejasna in protislovna, zaradi česar je ni mogoče preizkusiti.

Sodišče druge stopnje je pritožbeno grajo s stališča bistvenih kršitev določb pravdnega postopka le mimogrede obrazložilo. Zato je predlagano, naj revizijsko sodišče sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Po določbi prvega odstavka 360. člena ZPP mora sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. V izpodbijani sodbi so pritožbene navedbe tožeče stranke obširno povzete v celoti, v razlogih, ki utemeljujejo zavrnitev pritožbe, pa je povedano, zakaj so neutemeljene. Pri tem se je sodišče druge stopnje sklicevalo na določbo 8. člena ZPP (ugotovitev odločilnih dejstev na podlagi vestne in skrbne ocene dokazov) ter v obsegu uporabe navedene procesne določbe razlogom sodbe sodišča prve stopnje pritrdilo. Ukvarjalo se je tudi s pritožbeno grajo, po kateri naj bi razlogi sodbe sodišča prve stopnje bili nejasni in protislovni (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Pri tem je ugotovilo, da takšnih pomanjkljivosti sodba sodišča prve stopnje ne vsebuje.

Revizijsko sodišče se v celoti strinja z razlogi izpodbijane sodbe, ki se nanašajo na zavrnitev predloga tožeče stranke na imenovanje novega izvedenca psihiatrične stroke. Po določbi 254. člena ZPP je treba ponoviti izvedensko dokazovanje s postavitvijo drugega izvedenca takrat, kadar je mnenje zaslišanega izvedenca nejasno, nepopolno ali samo s seboj in z raziskanimi okoliščinami v nasprotju. Česa takega izvedenskemu mnenju dr. F. ni mogoče očitati. Njegova končna skepsa ne jemlje moči psihiatrični stroki, daje pa prosto pot dejanski in pravni presoji v skladu z določbo 8. člena ZPP. V izpodbijani sodbi sprejeta omenjena razlaga zavrnitve predloga za postavitev drugega izvedenca zavrača revizijski očitek, da bi zaradi tega morda bila storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. v zvezi z določbo 254. člena ZPP. V čem in zakaj naj bi bili razlogi izpodbijane sodbe, ki omenjeni pritožbeni očitek obrazloženo zavračajo, nerazumljivi, nejasni in morda v nasprotju sami s seboj in z razpoložljivimi dokazi, revizija niti ne pove.

Vse ostalo, kar navaja revizija, posebej njeni pridržki do dokazne ocene izpovedi priče D. J., posega v sprejeto dokazno oceno o pričini verodostojnosti, posebej v povezavi te izpovedi z ostalimi dokazi. Revizija po svojem bistvu - čeprav se od tega izrecno ograjuje - vendarle posega na področje dejanskih ugotovitev, kar na revizijski stopnji ni dopustno (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Revizijski razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (1. in 2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP) torej ni podan. Preizkus izpodbijane sodbe v smeri pravilne uporabe materialnega prava (371. člen ZPP) pa je pokazal, da je pravna presoja, po kateri je ugotovljena tožničina poslovna sposobnost ob sklepanju darilne pogodbe dne 10.1.1996, pravilna. Dejanske ugotovitve so v celoti omogočile presojo, po kateri je bila ob sklepanju te pogodbe tožnica poslovno sposobna (prvi odstavek 56. člena Zakona o obligacijskih razmerjih).