Jedro

Obtoženi A.G. in V.T. sta istočasno s pestjo udarjala v obraz oškodovanca. Nastala posledica huda telesna poškodba je tako rezultat njunega skupnega naklepnega delovanja, torej gre za skupno izvršitev kaznivega dejanja, zaradi česar ni pomembno, katero in kakšno poškodbo je povzročil posamezni udarec obtoženca.

Tudi če bi se dalo zanesljivo ugotoviti, da je obtoženec s svojima udarcema povzročil oškodovancu le lahko telesno poškodbo, bi v konkretnem primeru šlo za sostorilstvo v smislu obtoženčevega bistvenega prispevka k nastali posledici - hudi telesni poškodbi.

Zakonski izraz "več oseb" po 22.čl. KZ SFRJ ni pomenil najmanj tri osebe, niti ni bilo sostorilstvo izključeno v primeru, če je bil obtožen le eden od sostorilcev.

Izrek

Pritožba zagovornika obtoženega A.G. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča druge stopnje.

Obt. A.G. je dolžan povrniti stroške pritožbenega postopka in sicer plačati povprečnino v znesku 100.000,00 SIT.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Celju je s sodbo z dne 16.6.1998 iz razloga po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) obt. A.G. oprostilo obtožbe, da je storil na škodo Š.R. v sostorilstvu z V.T. (ki pa za to dejanje ni bil obtožen) kaznivo dejanje hude telesne poškodbe po 1. odstavki 53. člena KZ-77 v zvezi z 22. členom KZ SFRJ. Zoper to sodbo se je pritožila okrožna državna tožilka v Celju. Višje sodišče v Celju je z uvodoma navedeno sodbo ugodilo pritožbi in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je obtoženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja po obtožbi in mu po 52. členu KZ SFRJ izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je za kaznivo dejanje po 1. odstavku 53. člena KZ-77 določilo kazen 8 mesecev zapora, s preizkusno dobo enega leta ter ga obsodilo na plačilo stroškov kazenskega postopka.

Zoper to obsodilno sodbo sodišča druge stopnje se je zagovornik obt. A.G. ZKP pravočasno pritožil na Vrhovno sodišče Republike Slovenije kot sodišče tretje stopnje (3. točka 1. odstavka 398. čena ZKP). V pritožbi uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitev kazenskega zakona in predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča druge stopnje razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje in odločitev.

Vrhovni državni tožilec B.Š. je v odgovoru na pritožbo predlagal, da Vrhovno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo, ker navedbe obtoženčevega zagovornika ne morejo omajati dokazne ocene drugostopnega sodišča, glede sostorilstva pa tudi ni bil kršen kazenski zakon.

Vrhovno sodišče o seji senata ni obvestilo obtoženca in njegovega zagovornika, ker slednji tega ni zahteval v pritožbi (1. odstvek 378. člena ZKP).

Pritožba ni utemeljena.

Tako sodišče prve kot tudi sodišče druge stopnje sta ugotovili, da sta obt. A.G. in V.T. vsak dvakrat udarila s pestjo v glavo oškodovanca Š.R., ki je pri tem zadobil udarnino nosu s prelomom nosne kosti z manjšo razmaknitvijo, raztrganino leve spodnje veke ter prelom zgornje čeljustnice na levi strani. Od navedenih poškodb je bil le prelom zgornje čeljustnice ocenjen kot huda telesna poškodba. Ni pa bilo mogoče ugotoviti, ali je oškodovancu slednjo poškodbo prizadejal obtoženec ali T. Po stališču sodišča prve stopnje ni šlo za sostorilstvo, in ker tudi ni bilo z gotovostjo dokazano, da je ravno obt. A.G. s svojim ravnanjem povzročil oškodovancu hudo telesno poškodbo, ga je sodišče zaradi pomanjkanja dokazov oprostilo obtožbe. V razlogih oprostilne sodbe je sodišče tudi navedlo, da je "ravno četrti udarec, ki ga je zadal T., bil najmočnejši, saj je le po tem in samo zaradi tega udarca oškodovanec padel na tla, zadet pa je bil v del glave, kjer je prišlo do hude telesne poškodbe". Nasprotno pa je sodišče druge stopnje menilo, da je šlo za sostorilstvo glede na to, da sta obtoženec in T. istočasno udarjala oškodovanca v obraz in sta torej pristala na povzročitev hude telesne poškodbe. Zato ni pomembno, da V.T. ni bil obtožen, prav tako ni bistveno, kateri udarec je oškodovancu povzročil hudo telesno poškodbo. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil najmočnejši četrti udarec, in da je samo zaradi tega udarca oškodovanec padel po tleh, pa po navedbah sodišča druge stopnje nima opore v izvedenih dokazih.

Pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je zagovornik obrazložil s tem, da je bilo prezrto dejstvo, da je T. visok skoraj 2 metra in težak skoraj 100 kg, medtem ko je obt. G. visok le nekaj nad 160 cm in težak okoli 60 kg, in da že ta okoliščina kaže, da je bil ravno T. tisti, ki je povzročil hudo telesno poškodbo. Tudi sam potek dogodka kaže na to, da je večja verjetnost, da je hudo telesno poškodbo povzročil T. in da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je oškodovanec padel zaradi T.-jevega udarca. Zagovornik meni, da bi sodišče moralo ugotoviti povzročitelja hude telesne poškodbe in njegovo krivdo, ne pa objektivno ugotavljati odgovornost, kot jo pozna civilno pravo.

Po presoji Vrhovnega sodišča uveljavljeni pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni podan. Obt. A.G. in V.T. sta istočasno s pestjo udarjala v obraz oškodovanca. Nastala posledica huda telesna poškodba je tako rezultat njunega skupnega naklepnega delovanja, torej gre za skupno izvršitev kaznivega dejanja, zaradi česar ni pomembno, katero in kakšno poškodbo je povzročil posamezni udarec obtoženca. Ker je obtoženec s svojim dejanjem kot sostorilec uresničeval zakonske znake očitanega mu kaznivega dejanja hude telesne poškodbe in pri tem ravnal vsaj s krivdno obliko eventuelnega naklepa - torej, da se je zavedal nastanka prepovedane posledice in je vanjo privolil, je neutemeljen pritožbeni očitek, da je bila obtoženčeva krivda ugotovljena na podlagi "objektivne odgovornosti, kot jo pozna civilno pravo". Tudi če bi se namreč dalo zanesljivo ugotoviti, da je obtoženec s svojima udarcema povzročil oškodovancu le lahko telesno poškodbo, bi v konkretenm primeru šlo za sostorilstvo v smislu obtoženčevega bistvenega prispevka k nastali posledici - hudi telesni poškodbi. Zato so pritožbene navedbe, da je oškodovancu hudo telesno poškodbo prizadejal s svojim zadnjim udarcem fizično močnejši V.T., oziroma, da bi sodišče moralo ugotoviti povzročitelja hude telesne poškodbe, pravno irelevantne za ugotavljanje obtoženčeve krivde. Te pritožbene navedbe bi bile upoštevne, če kaznivega dejanja hude telesne poškodbe ne bi bilo možno storiti v sostorilstvu. Navedeno kaznivo dejanje pa ne spada med takoimenovane lastnoročne delikte, ki jih lahko stori le ena oseba.

Prav tako ni podana uveljavljena kršitev kazenskega zakona - določbe 22. člena KZ SFRJ. Sostorilstvo po tej določbi je bilo podano, "če več oseb z udeležbo pri izvršitvi ali kako drugače skupno stori kaznivo dejanje". Ta določba je vsebinsko enaka opredelitvi instituta sostorilstva v 25. členu sedaj veljavnega Kazenskega zakonika - s tem, da je slednja določba bolj jasno in natančno formulirana. Enako kot po sedaj veljavnem zakonu se tudi za sostorilstvo po 22. členu KZ SFRJ ni zahtevalo, da bi moralo biti več oseb istočasno obtoženih, sostorilstvo pa je bilo podano tudi v primeru, če sta dejanje skupno storili samo dve osebi. Zakonski izraz "več oseb" po 22. členu KZ SFRJ namreč ni pomenil najmanj tri osebe, niti ni bilo sostorilstvo izključeno v primeru, če je bil obtožen le eden od sostorilcev. Zato je napačno pritožnikovo pravno stališče, da glede nato, da je bil v obravnavani zadevi obtožen samo A.G., ni mogoče govoriti o sostorilstvu niti v smislu sedaj veljavnega Kazenskega zakonika še manj pa v smislu prejšnjega kazenskega zakona.

Po oceni Vrhovnega sodišča je bila obt. A.G. za storjeno kaznivo dejanje izrečena primerna kazenska sankcija. Z izpodbijano sodbo pa tudi niso bile storjene bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (1. točka 1. odstavka 383. člena v zvezi z 2. odstavkom 398. čena ZKP).

Po povedanem je Vrhovno sodišče pritožbo zagovornika obt. A.G. zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje.

Ker obtoženec s pritožbo ni uspel, je dolžan povrniti stroške kazenskega postopka - plačati povprečnino odmerjeno na 100.000,00 SIT SIT. Pri odmeri povprečnine je bilo upoštevano trajanje postopka, zapletenost zadeve in obtoženčeve premoženjske razmere (1. odstavek 98. člena v zvezi s 1. odstavkom 95. in 3. odstavkom 92. člena ZKP).