Up-279/98

1.12.1998

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe G. Č. iz K., ki ga zastopa F. M., odvetnik v K. na seji senata dne 1. decembra 1998

s k l e n i l o:

Ustavna pritožba G. Č. zoper sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. I Ips 196/98 z dne 21.9.1998 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Kopru št. Kp 308/98 z dne 8.9.1998 in v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Kopru št. Ks 302/98 z dne 3.9.1998 se ne sprejme v obravnavo.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Pritožnik z ustavno pritožbo, vloženo dne 6.10.1998, izpodbija sklep, s katerim mu je bil podaljšan pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, sklep, s katerim je bila zavrnjena pritožba njegovega zagovornika zoper prvostopni sklep in sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, s katero je bila zavrnjena zahteva za varstvo zakonitosti zagovornika.

2.Pritožnik zatrjuje kršitev pravice do osebne svobode iz 19. člena Ustave in kršitev določbe 20. člena Ustave. Navaja, da so sodišča svojo odločitev o obstoju ponovitvene nevarnosti oprla le na okoliščine, ki se nanašajo na način storitve in težo kaznivega dejanja, povsem pa naj bi zanemarila subjektivne elemente oziroma naj jim ne bi dala nobene prave teže. Tako naj bi sodišča pri odločanju zanemarjala okoliščine: da je pritožnik mlada oseba brez večjih življenjskih izkušenj, da ni narkoman, ki bi bil prisiljen izvrševati kazniva dejanja, da bi prišel do sredstev za mamila; da je še neobsojen in ni v drugem kazenskem postopku, da izhaja iz popolnoma urejene družine, da je redni študent Fakultete za šport in da redno opravlja izpite, delal naj bi tudi preko študentskega servisa. Pritožnik nadalje meni, da je bila tekom dosedanjega postopka kršena določba 159. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list. RS, št. 63/94 - v nadaljevanju: ZKP). Posebni ukrepi naj bi se zoper njega izvajali kar dva meseca. Po mnenju pritožnika naj bi se navedena dejavnost zavestno izvajala zato, da bi se povečala kriminalna količina, ki naj bi se sedaj uporabljala kot razlog za odrejanje pripora.

3.Izvenobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kopru je zoper pritožnika podaljšal pripor v preiskavi zaradi ponovitvene nevarnosti, ki jo je utemeljil s tem, da naj bi pritožnik dalj časa prodajal mamila heroin, kokain in MDMA večjemu številu oseb, s to dejavnostjo pa naj bi se ukvarjal vsaj dva meseca. V obrazložitvi je senat navedel tudi splošno znana dejstva, da ukvarjanje s preprodajo mamil omogoča visoke zaslužke, da takšne dejavnosti ni mogoče izvajati brez ustvarjene mreže odjemalcev in dobaviteljev ter da je za odnose med prodajalci in odjemalci značilno zaupanje. Na podlagi okoliščine, da je pritožnik študent in nima redne zaposlitve senat ocenjuje, da si je pritožnik svoje dohodke očitno povečeval z dejavnostjo, kakršna se mu očita. Izvenobravnavni senat na podlagi teh okoliščin presodil, da obstoji nevarnost, da bi pritožnik dejanja, kakršna se mu očitajo, na prostosti ponavljal in da takšna dejanja v tolikšni meri ogrožajo zdravje in varnost ljudi, da je podano sorazmerje med posegom v osebno svobodo in stopnjo ogrožanja varnosti ljudi.

4.Višje sodišče v Kopru je v sklepu, s katerim je zavrnilo pritožbo zagovornika, pritrdilo zaključku prvostopnega sodišča, da obstoji realna nevarnost, da bi pritožnik na prostosti ponovil kaznivo dejanje te vrste in s tem ogrozil varnost ljudi. Pri tem je poudarilo, da naj bi bila dejavnost v zvezi z očitanim kaznivim dejanjem dobro organizirana in dalj časa trajajoča, in da gre za hudo kaznivo dejanje, ki predstavlja močno ogrožanje zdravja in varnosti drugih ljudi. Ocenilo je tudi, da osebne okoliščine, kot so nameravano nadaljevanje študija in urejenost družine, tudi do sedaj na pritožnika niso imele takšnega učinka, da bi ga odvrnile od izvrševanja kaznivega dejanja.

5.Vrhovno sodišče je v sodbi, s katero je zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornika, ugotovilo, da sta sodišči prve in druge stopnje pri odločanju o podaljšanju pripora ugotovili obstoj vseh za to določenih pogojev iz 3. točke drugega odstavka 201. člena ZKP.

B.

6.Po določbi drugega odstavka 19. člena Ustave se nikomur ne sme vzeti prostost, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon. Po določbi prvega odstavka 20. člena Ustave se sme oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi. ZKP določa v 3. točki drugaga odstavka 201. člena, da se sme pripor odrediti če posebne okoliščine opravičujejo bojazen, da bo oseba ponovila kaznivo dejanje, dokončala poskušeno kaznivo dejanje ali storila dejanje, s katerim grozi. V svojih dosedanjih odločitvah o pripornih zadevah je Ustavno sodišče večkrat obrazložilo, na podlagi katerih kriterijev naj sodišča presojajo, ali so v posameznem primeru izpolnjeni ustavno in zakonsko določeni pogoji za poseg v osebno svobodo posameznika.

Ti kriteriji so obrazloženi tudi v odločbi št. U-I-18/93 z dne 11.4.1996 (OdlUS V/1,40) in se nanje senat Ustavnega sodišča v celoti sklicuje tudi v tej zadevi.

7.Po presoji Ustavnega sodišča sta sodišči prve in druge stopnje, kakor izhaja iz obrazložitev izpodbijanih odločb (točka 2 in 3 obrazložitve tega sklepa), ugotovili konkretne okoliščine na strani pritožnika, na podlagi katerih je mogoče razumno sklepati na obstoj realne nevarnosti, da bi na prostosti ponavljal kazniva dejanja. Ob upoštevanju načela sorazmernosti pa sta opravili tudi presojo neogibne potrebnosti pripora za varnost ljudi. Na obstoj ponovitvene nevarnosti sta sklepali na podlagi konkretnih okoliščin in teže kaznivega dejanja, ki se očita pritožniku (organizirano in kontinuirano izvrševanje kaznivega dejanja), drugostopno sodišče pa je presodilo tudi pomen pritožnikovih osebnih okoliščin (urejenost družine, nameravano nadaljevanje študija). Katere okoliščine šteje pri tem za odločilne, pa je stvar proste presoje sodišča, ki ni vezana na nobena posebna dokazna pravila.

8.Pritrditi je treba tudi stališču sodišča, da je kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa mamil hudo kaznivo dejanje, ki zelo ogroža zdravje in življenje ljudi, tako da je ob izkazani realni nevarnosti ponavljanja tovrstnih kaznivih dejanj izpolnjen tudi ustavni pogoj neogibne potrebnosti posega v pritožnikovo osebno svobodo. Po stališču Ustavnega sodišča spada to kaznivo dejanje med tista kazniva dejanja, ki predstavljajo hudo ogrožanje varnosti ljudi in zato zadostuje za odreditev pripora nižja stopnja verjetnosti ponovitve kot v primerih, ko gre za nevarnost ponovitve kaznivih dejanj, s katerimi varnost ljudi ni tako hudo ogrožena (sklep št. Up- 205/95 z dne 9.4.1996, OdlUS, V, 212).

9.V zvezi z zatrjevano kršitvijo 159. člena ZKP pa je Ustavno sodišče poudarja, da v postopku odločanja o ustavni pritožbi zoper sklep o priporu presoja le, ali so podani ustavni in zakonski pogoji za odreditev oziroma podaljšanje pripora in pri tem praviloma ne more presojati drugih kršitev kazenskega postopka. Ustavno sodišče tudi sicer ni redno instančno sodišče in se zato praviloma ne more spuščati v pravilnost ugotovitve dejanskega stanja in kršitve zakona, razen kolikor bi zatrjevane kršitve hkrati pomenile tudi kršitev ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Morebitne kršitve zakona v predkazenskem postopku bo pritožnik lahko uveljavljal v nadaljnjih fazah kazenskega postopka, predvsem na glavni obravnavi in v pravnih sredstvih zoper sodbo.

10.Ker zatrjevana kršitev pravice do osebne svobode očitno ni podana, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

11.Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) v sestavi: predsednica senata dr. Mirjam Škrk in člana dr. Miroslava Geč - Korošec in dr. Lojze Ude.

Predsednica senata

dr. Mirjam Škrk