Jedro

Vprašanje nedovoljenosti predmetnega dokaza in s tem poštenosti postopka zoper obdolženo bi se lahko postavilo le v nadaljevanju kazenskega postopka, v fazi glavne obravnave, če bi sodišče prve stopnje, ne da bi pričo neposredno zaslišalo in omogočilo soočenje obdolženke s pričo ob strokovni pomoči zagovornika, na izpovedbah priče iz faze posameznih preiskovalnih dejanj z dne 7. 6. 2022, ko je bila zaslišana brez navzočnosti zagovornika in o pravici do zagovornika niti ni bila poučena, oprlo svojo sodbo.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju, po vložitvi obtožnice zoper obdolžena A. A. in B. B., zaradi suma storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države v kvalificirani obliki po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), na podlagi predloga okrožne državne tožilke, po drugem odstavku 272. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), obdolžencema podaljšal pripor iz pripornih razlogov begosumnosti in ponovitvene nevarnosti po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Obdolženca se nahajata v priporu od dne 7. 6. 2022 od 1.00 oziroma 1.10 ure dalje.

2. Zoper sklep o podaljšanju pripora se je pravočasno pritožil zagovornik obdolžene A. A. Načeloma uveljavlja vse pritožbene razloge, dejansko pa pritožbene razloge bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da obdolženki pripor odpravi oziroma podrejeno, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Preizkus izpodbijanega sklepa v luči pritožbenih navedb je pokazal, da ni moč pritrditi pritožniku pri zavzemanju za spremembo oziroma razveljavitev izpodbijanega sklepa. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno zaključilo, da so za podaljšanje pripora še vedno izpolnjeni vsi zakonski pogoji, ki jih za uporabo tega najstrožjega osebnega omejevalnega ukrepa za preprečitev ponovitvene nevarnosti in begosumnosti določata ZKP in Ustava RS. Vse pogoje za podaljšanje pripora je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ustrezno obrazložilo in zato sklep ni obremenjen s pomanjkljivostmi, ki bi predstavljale bistveno kršitev določb kazenskega postopka in kršitve Ustave.

5. Pritožnik neuspešno zatrjuje, da obdolženka kot tuja državljanka in prava neuka stranka, priči C. C. brez strokovne pomoči zagovornika ni bila sposobna postavljati relevantnih vprašanj ter braniti svojih pravic in interesov. Po ustaljenem stališču sodne prakse nujno preiskovalno dejanje po prvem odstavku 166. člena ZKP, kar je zaslišanje navedene priče 7. 6. 2022 nedvomno bilo, ne terja obvezne navzočnosti zagovornika, saj se obvezna formalna obramba razteza samo na zaslišanje obdolženca, ne pa tudi prič 1. Z nenavzočnostjo zagovornika na zaslišanju priče C. C. obdolženki v predmetni fazi kazenskega postopka ni bila kršena pravica do obrambe (29. člen Ustave RS), kot to zatrjuje pritožba, in zapisnik o njenem zaslišanju (list. št. 48 do 50) zaenkrat še ne predstavlja nedovoljenega dokaza, ki bi ga bilo treba izločiti iz spisa. Dežurna preiskovalna sodnica je pred zaslišanjem priče kot izhaja iz zapisnika pojasnila, da se zaslišanje priče opravlja v okviru nujnih preiskovalnih dejanj v skladu z določbami 166. člena ZKP ter na predlog Okrožnega državnega tožilstva v Celju, ker obstaja verjetnost, da priča kasneje več ne bo mogla biti zaslišana ali pa bi to procesno dejanja lahko bilo povezano z zavlačevanjem postopka oziroma drugimi težavami. V nadaljevanju postopka so bila pravila o obvezni obrambi v celoti upoštevana, saj je bil skladno z drugim odstavkom 70. člena ZKP v zvezi z 204.a členom ZKP zagovornik pri zaslišanju obdolženke navzoč. Vprašanje nedovoljenosti predmetnega dokaza in s tem poštenosti postopka zoper obdolženo bi se lahko postavilo le v nadaljevanju kazenskega postopka, v fazi glavne obravnave, če bi sodišče prve stopnje, ne da bi pričo neposredno zaslišalo in omogočilo soočenje obdolženke s pričo ob strokovni pomoči zagovornika, na izpovedbah priče iz faze posameznih preiskovalnih dejanj z dne 7. 6. 2022, ko je bila zaslišana brez navzočnosti zagovornika in o pravici do zagovornika niti ni bila poučena, oprlo svojo sodbo2. Nenazadnje pa gre v predmetni kazenski zadevi tudi zaključiti, da sodišče prve stopnje zahtevanega dokaznega standarda ni gradilo zgolj na izpovedbi priče C. C., pač pa tudi na drugih dokazih, ki jih je povzelo in kritično ter s tehtnimi razlogi ocenilo pod točko 8 obrazložitve pritožbeno izpodbijanega sklepa. Izpodbijani sklep se torej ne opira na nedovoljen dokaz, ki bi ga bilo treba v tej fazi postopka izločiti iz kazenskega spisa, prav tako pa so neutemeljeni očitki o bistveni kršitvi določb kazenskega postopka v smislu drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z 29. členom Ustave RS, ker naj bi bila obdolženki kršena pravica do obrambe.

6. Pritožnik zaključke prvega sodišča o obstoju utemeljenega suma, da je obdolženka storila očitno ji kaznivo dejanje, izpodbija s trditvami, da se izpodbijani sklep v tem delu opira le na domneve in subjektivno izpovedbo priče C. C., istočasno pa izpostavlja, da sodišče prve stopnje ne bi smelo razlogov za obstoj zahtevanega dokaznega standarda utemeljevati za oba obdolženca skupaj.

7. Sodišče druge stopnje zavrača zgoraj povzete pritožbene navedbe, saj je prvostopenjsko sodišče svoje zaključke o utemeljenem sumu zanesljivo in s tehtno argumentacijo oprlo tudi na drugih dokazih kot so izpovedbe prič D. D. in E. E., ki sta neposredno zaznavala obdolžencema očitano inkriminirano ravnanje. Nenazadnje pa je priča E. E. obdolženca in flagranti zasačil pri prevozu šestih državljanov Turčije brez dovoljenja za vstop in bivanje v Republiki Sloveniji, pri čemer se je ena oseba nahajala v prtljažnem prostoru vozila, kar vendarle v smislu zahtevanega dokaznega standarda izkazuje večjo verjetnost, da je obdolženka očitano ji kaznivo dejanje storila kot pa da ga ni. V nadaljevanju obrazložitve senat prvostopenjskega sodišča povzema tudi rezultate analize zavarovanih bioloških sledov notranje kljuke za odpiranje voznikovih vrat na uporabljenem vozilu, volanskega obroča in stikala elektronske ročne zavore, ki kažejo, da se na kljuki voznikovih vrat in volanskem obroču v kompleksnem profilu pojavlja tudi večina alelov, ki jih ima v svojem profilu obdolženka, kar pa potrjuje izpovedbo priče E. E., da je ob zaustavitvi avtomobila s tujci tega upravljala prav obdolžena. V zvezi s pritožbenim očitkom očitkom, da bi moralo sodišče prve stopnje utemeljen sum argumentirati za vsakega obdolženca posebej, pa sodišče druge stopnje pritožnika opozarja, da se obdolžencema očita storitev kaznivega dejanja v okviru hudodelske združbe, torej skupnega kaznivega ravnanja obeh, skupaj s še drugimi neznanimi člani te združbe.

8. Obstoj obdolženkine ponovitvene nevarnosti pritožnik prvenstveno izpodbija na podlagi že predstavljenega prepričanja, da obdolženki predmetno kaznivo dejanje ni dokazano na dokazni ravni utemeljenega suma, kar pa je sodišče druge stopnje zavrnilo že pod prejšnjo točko obrazložitve. Prav tako zagovornik ne more biti uspešen s tezo, da ponovitveno nevarnost odpravlja že samo dejstvo zasega osebnega vozila, ki ga je obdolženka uporabila pri očitanem ji kaznivem dejanju. Kot izhaja iz izpovedb lastnice vozila, poljske državljanke F. F., je obdolženka predmetno vozilo najela, kar bi lahko tudi ponovno storila pri kakšnem drugem izposojevalcu osebnih vozil. Enako kot v prejšnjih sklepih, tudi sedaj sodišče druge stopnje poudarja, da iz dosedanjih dejanskih ugotovitev, ki jih je sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo pod točko 11 izpodbijanega sklepa izhaja, da naj bi obdolžena kaznivo dejanje izvrševala iz koristoljubja, vztrajnost pri kaznivi dejavnosti pa je manifestirala s tem, ko sta s soobdolžencem utemeljeno osumljena, da sta kljub kontroli s strani hrvaških policistov 5. 6. 2022 pri poizkusu istovrstnega kaznivega dejanja, sedaj obravnavano storila le dva dneva kasneje. Zato sodišča druge stopnje ne prepričajo pritožbene trditve, da njeno finančno stanje ne izkazuje, da bo v primeru izpusta na prostost nadaljevala z izvrševanjem kaznivih dejanj. Sedaj, ko je obdolžena že utemeljeno osumljena storitve težjega kaznivega dejanja, zatrjevana pomoč njene matere in sestre pri njenem preživljanju, ki niti ni konkretizirana, tudi sodišča druge stopnje ne prepriča, da bi obdolženko odvrnila od ponovitve kaznivega dejanja.

9. Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijanega sklepa pod točko 10, je sodišče prve stopnje pri presoji obstoja pripornega razloga begosumnosti upoštevalo predvsem obdolženkin položaj, njene življenjske razmere ter očitano okoliščino, da naj bi sodelovala v obliki organiziranega prevoza ilegalnih prebežnikov. Gre namreč za tujo državljanko, Latvijko, ki jo na ozemlje Republike Slovenije ne veže stalno ali začasno prebivališče in tudi ne zaposlitev ali kakršnekoli druge vezi (rodbinske, poslovne in druge). V takem položaju je sodišče prve stopnje utemeljeno sklepalo, da obstaja realna nevarnost, da se bo obdolženka z begom iz Republike Slovenije izognila izvedbi kazenskega postopka. Ob ugotovljenih konkretnih okoliščinah dejstvo, da ima obdolženka stalno bivališče, sina in ostalo rodbino v Latviji, ki je članica Evropske unije, samo po sebi ne odpravlja njene begosumnosti. Znova je treba pritrditi utemeljitvi sodišča prve stopnje, da bi obdolženka morala imeti v primeru obljube po 195. členu ZKP v Sloveniji stalno ali začasno prebivališče. 10. Sodišče prve stopnje je pod točkama 14 in 15 izpodbijanega sklepa s tehtnimi razlogi utemeljilo tudi neogibnost pripora zoper obdolženko za varnost ljudi in neoviran potek kazenskega postopka, ki jo sodišče presoja skladno z ustavnim načelom sorazmernosti in ki zagotavlja, da poseg v človekove pravice (obdolženkino prostost) ne bo hujši kot je nujno potrebno za zavarovanje dobrine, ki naj se s posegom zavaruje. Iz obrazložitve sklepa določno izhaja, da je v konkretnem primeru varnost ljudi ogrožena do te mere, da odtehta poseg v obdolženkino pravico do osebne svobode in da te nevarnosti ni mogoče odpraviti s kakšnim milejšim ukrepom. Pri tem v prid obdolženke ne more pretehtati zatrjevana okoliščina, da je že več mesecev ločena od mladoletnega otroka. Gre za okoliščino, ki je bila sodišču znana že od samega začetka postopka in kot pravilno izpostavlja prvo sodišče, obdolženke ta okoliščina ni odvrnila od tega, da naj bi storila kaznivo dejanje, ki se ji v predmetnem kazenskem postopku očita na ravni utemeljenega suma. Pravica do obdolženkinega družinskega življenja se bo torej, glede na njeno izrazito ponovitveno nevarnost ter še zlasti na samo težo očitanega kaznivega dejanja, ki naj bi bilo storjeno v okviru hudodelske družbe, morala umakniti pravici do varnosti življenja in zdravja potencialnih oškodovancev ter njihovi zaščiti pred ekonomskim izkoriščanjem, kot je prvo sodišče pravilno izpostavilo pod točko 15 obrazložitve izpodbijanega sklepa.

11. Ker sodišče druge stopnje pri obravnavanju pritožbe ni zasledilo kršitev, ki jih je dolžno ugotavljati po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je pritožbo obdolženkinega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

12. Če bo za obdolženko nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za pritožbo zoper sklep o priporu po tarifni številki 74013 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

1 npr. sodbe Vrhovnega sodišča RS z dne 26. 1. 2012, opr. št. XI Ips 63367/2011, z dne 17. 1. 2012, opr. št. XI Ips 62052/2012 in z dne 7. 6. 2018, opr. št. XI Ips 20349/2018 2 tako sodba Vrhovnega sodišča RS z dne 8. 9. 2022, opr. št. I Ips 57562/2020