Jedro

Eden od bistvenih pogojev za sprejem dokaznega predloga je njegova določna utemeljitev, z navedbo kateri konkretni dokaz naj se izvede in kakšna je njegova materialnopravna ali procesnopravna relevantnost.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Novi Gorici je s sodbo K 53/2008 z dne 10. 11. 2008 spoznalo obsojena M. Z. in T. N. za kriva storitve kaznivega dejanja prikrivanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 221. člena v zvezi s 25. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Obsojenemu M. Z. je bila izrečena kazen osem mesecev zapora, obsojenemu T. N. pa določena kazen deset mesecev zapora in po odločitvi o preklicu pogojne obsodbe, izrečene s sodbo Okrožnega sodišča v Kranju K 141/06 z dne 4. 7. 2007 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 47/08 z dne 11. 6. 2008 po 2. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izrečena kazen eno leto in štiri mesece zapora. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bilo odločeno, da se oškodovana Z. P. in R. U. z njunima premoženjskopravnima zahtevkoma napotita na pravdo. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je bilo odločeno, da sta obsojenca dolžna nerazdelno plačati stroške kazenskega postopka in vsak ustrezno sodno takso.

2. Višje sodišče v Kopru je ob reševanju pritožbe zagovornika obsojenega T. N. sodbo sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti spremenilo v odločbi o kazenski sankciji, tako da je v kazen zapora izrečeno obsojenemu T. N. vštelo čas odvzema prostosti in hišnega pripora od 4. 6. 2007 do 3. 7. 2007, sicer pa to pritožbo kot tudi pritožbo zagovornika obsojenega M. Z. zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornik obsojenega M. Z. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in predlagal, da se zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in obe sodbi razveljavi.

4. V odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti je vrhovni državni tožilec predlagal, da se ta kot neutemeljena zavrne, saj uveljavlja dejansko vprašanje, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno razčiščevati.

5. V izjavi zagovornika obsojenca glede odgovora vrhovnega državnega tožilca se navaja, da v zahtevi izpostavljeno vprašanje ni izpodbijanje dejanskega stanja, temveč gre za vprašanje kršenja obsojenčeve pravice do izvedbe predlaganega dokaza in zato meni, da je zahteva za varstvo zakonitosti pravilna.

6. Zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. V teh primerih gre torej za kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in za druge kršitve določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. V drugem odstavku 420. člena ZKP je izrecno izključena možnost uveljavljanja zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v zahtevi za varstvo zakonitosti. Poleg tega je v prvem odstavku 424. člena ZKP določeno, da se sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi.

7. Zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka in (v obrazložitvi) tudi kršitev ustavne pravice do obrambe. Navedeni kršitvi naj bi bili storjeni z zavrnitvijo dokaznega predloga obrambe, da naj se razjasni identiteta zaslišane osebe, ki se je na sodišču predstavila kot M. Ž. Izvedba tega dokaza bi bila po mnenju vložnika zahteve nujna, ker se je na obravnavi pojavil precejšen dvom v resničnost navedb te kot priče zaslišane osebe in gre za dokaz ključnega pomena za odločitev obeh sodišč. Obrazložitev drugostopenjskega sodišča ni sanirala te napake, saj ni argumentirano prepričalo obrambe, da je bila izvedba tega dokaza nepotrebna.

8. Iz zahteve ne izhaja, kako naj bi zatrjevana kršitev pravice do obrambe vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe, kar je pogoj za njeno opredelitev kot bistvene kršitve po drugem odstavku 371. člena ZKP. Tudi sicer, ko se vložnik zahteve sklicuje na kršitev ustavne pravice do obrambe, pri čemer očitno meri na kršitev pravice do izvajanja dokazov v obsojenčevo korist (tretja alinea 29. člena Ustave RS), je treba poudariti, da tudi iz že obsežne (ustavno) sodne prakse izhaja, da te pravice ni mogoče razlagati v absolutnem smislu, torej tako, da bi bilo sodišče vedno dolžno izvesti vsak predlagani dokaz. Eden od bistvenih pogojev za sprejem dokaznega predloga je njegova določna utemeljitev, z navedbo kateri konkretni dokaz naj se izvede in kakšna je njegova materialnopravna ali procesnopravna relevantnost (glej sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 263/2001 z dne 30. 10. 2003). V obravnavanem primeru tako konkretiziranega dokaznega predloga obrambe ni bilo, saj je iz zapisnika o glavni obravnavi (l. št. 493) razvidno, da je obramba predlagala opravo poizvedb “ali je bila ta oseba, ki je bila danes zaslišana na sodišču, dejansko tista, s katero je imel kontakt“ obsojeni M. Z. Glede na to, da je že iz tako oblikovanega dokaznega predloga razvidno, da je bila navedena oseba isti dan zaslišana na sodišču, da je navedla svoje osebne podatke in se opredelila celo do trditve obsojenega M. Z., da to osebo prvič vidi in da torej ne gre za M. Ž. od katerega si je obsojenec izposodil kamion, dokazni predlog ni določno opredelil kakšne dodatne preverbe naj bi sodišče še opravilo. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo in ustrezno obrazložilo zavrnitev tega dokaznega predloga (četrti in peti odstavek na strani 7 sodbe) in dodatno pravilnost takšne odločitve obrazložilo še sodišče druge stopnje (drugi odstavek na strani 5 sodbe sodišča druge stopnje). Kolikor pa vložnik zahteve na tej podlagi zatrjuje obstoj siceršnjega dvoma v resničnost izpovedovanja M. Ž. kot zaslišane priče, gre v tem pogledu za uveljavljanje drugačne ocene dejanskega stanja, kar z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati.

9. Glede na navedeno je bilo ugotovljeno, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana in tudi ne kršitev ustavne pravice do obrambe ter je bila zato zavrnjena kot neutemeljena (425. člen ZKP).

10. Odločitev o plačilu stroškov, nastalih v zvezi s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.