Jedro

Tožena bančna organizacija je bila opravičena do sprejema internih pravil o izdajanju čekovnih blanketov in o evidenci le teh ter bi morala tožnica, kot delavka tožene stranke, ta pravila pri svojem delu upoštevati. S svojim delom je tožnica podrla zaupanje v bančne delavce, na katerem v veliki meri temelji bančno poslovanje.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin zahtevek za razveljavitev sklepov tožene stranke o začasni odstranitvi in o izreku disciplinskega ukrepa prenehanje delovnega razmerja z dne 5.9., oz. 15.9.1994 ter drugostopni sklep z dne 14.10.1994 in zahtevek za priznanje pravic iz delovnega razmerja ter povračilo stroškov postopka. Pri tem je ugotavljalo, da so bili gornji sklepi tožnici zakonito izdani v posledici njenih ravnanj v času od 12.1.1994 do 21.4.1994, ko je tožnica kot referentka za delo z občani svojemu možu neevidentirano izdajala večje število čekovnih blanketov, čeprav je vedela, da je tako rekoč stalno v prekoračitvi dovoljenega salda na tekočem računu in v postopku odobravanja limita posredovala lažne podatke, da njen mož dovoljenega limita ni prekoračeval, v posledici tega pa je tožnici delovno razmerje zakonito prenehalo.

Zoper gornjo sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, podredno pa predlaga njeno spremembo in ugoditev zahtevku. Pri tem vsebine očitanih ravnanj v bistvu ne zanika, zanika pa odgovornost za v posledici izdaje eventualno nekritih čekov s strani njenega moža nastala škoda, osporava limitiranje izdaje števila čekovnih blanketov s strani tožene stranke in poudarja, da je prišlo zaradi načina poslovanja njenega moža med njima do razveze, tako da ji je ostala skrb za dva majhna otroka in jo izrečeni najstrožji disciplinski ukrep v takem položaju še posebej hudo prizadene.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče soglaša z izpodbijano prvostopno sodbo in njenimi razlogi tako v dejanskem kot pravnem pogledu. Glede pritožbenih navedb pa še poudarja, da je bila tožena stranka opravičena do sprejema internih pravil o izdajanju čekovnih blanketov in evidenci le teh ter bi morala tožnica, kot delavka toženke, ta pravila pri svojem delu upoštevati. Ker tega ni storila, ji je tožena stranka zakonito očitala storitev hujših disciplinskih kršitev iz 16. in 34. točke 83. člena kolektivne pogodbe dejavnosti bank in hranilnic v Republiki Sloveniji (Ur.l. RS št. 3/94) to je ravnanje v nasprotju z bančnim kodeksom in povzročanje materialne škode, zgolj podredno pa tudi pomoč pri izdajanju nekritih čekov, saj je namen kontroliranega izdajanja čekovnih blanketov ravno v tem, da imetniki čekovnih računov z izdajanjem čekov ne bi mogli v večjem obsegu poslovati ne glede na zagotovljeno kritje na čekovnem računu, kar je tožnica z neupoštevanjem pri toženki veljavnih pravil dejansko omogočala svojemu možu. Ker je tožničino delo dejansko povzročilo motnje v poslovanju toženke (v obtoku je bilo večje število čekov, ki niso imeli kritja) in ker bančno poslovanje v veliki meri nasploh temelji tudi na zaupanju bančnim delavcem, so bile v tem primeru dejansko podane kvalifikatorne okoliščine iz 89. člena zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93), na katere 2. odstavek 84. člena zgoraj navedene kolektivne pogodbe, ki velja za toženko, ob pogojih hujše kršitve delovnih obveznosti veže izrek ukrepa prenehanje delovnega razmerja. Ravno z vidika značaja tožničinih del, ko je toženka zaradi njenih kršitev utemeljeno zgubila zaupanje vanjo, je po mnenju pritožbenega sodišča toženka zakonito vztrajala pri nepogojnem disciplinskem ukrepu prenehanje delovnega razmerja kljub socialnim okoliščinah, v kakršnih se je tožnica znašla.

Glede na povedano in ker tudi drugi pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.