Jedro

Standard obrazložitve sodbe druge stopnje je drugačen od tistega, ki velja za odločbe prve stopnje. Zato zadošča, da iz obrazložitve sodbe druge stopnje izhaja, da se je sodišče druge stopnje seznanilo z argumenti pritožnika in se opredeli do bistvenih, pri čemer pa se lahko sklicuje tudi na razloge, ki jih je navedlo že sodišče prve stopnje.

Zastaralni rok za zastaranje kazenskega pregona za kaznivo dejanje ogrožanja z nevarnim orodjem pri pretepu ali prepiru ni krajši od odškodninskega in bi se iztekel tudi ob predpostavki, da je bila škoda storjena s kaznivim dejanjem. Sicer pa med procesna dejanja za pregon storilca zaradi storjenega dejanja ne sodi že sama ovadba.

Izrek

Revizija se zavrže v delu, s katerim izpodbija sodbo druge stopnje v zvezi s 4. točko izreka sodbe prve stopnje, ki se nanaša na plačilo 3.050.000 SIT.

Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da tožniku plača 1.120.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, v presežku za znesek 4.280.000 SIT pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožniku je naložilo, da tožencu plača 550.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, v presežku za 5.850.000 SIT pa je nasprotni tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožniku je še naložilo, da tožencu povrne odmerjene pravdne stroške.

2. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, je toženec pravočasno vložil revizijo iz vseh revizijskih razlogov po prvem odstavku 370. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007 – ZPP-UPB3, v nadaljevanju ZPP, ki se uporablja na podlagi drugega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku, ZPP-D, Uradni list RS, št. 45/2008). Sodbo druge stopnje izpodbija v zvezi z ugodilnim delom sodbe prve stopnje pod 1. točko in zavrnilnim delom pod 4. točko izreka ter predlaga, da vrhovno sodišče obe sodbi v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da sodba pritožbenega sodišča v zvezi s pritožbenimi razlogi, s katerimi je izpodbijal dokazno oceno sodišča prve stopnje in ugovarjal napačno ugotovljeno dejansko stanje, nima razlogov. Brez kakršnekoli obrazložitve je sodišče druge stopnje navedlo, da sprejema dokazno oceno prvostopenjskega sodišča. Tudi do drugih relevantnih pritožbenih razlogov (o neobstoju vzročne zveze in škode, pomanjkanju razlogov glede nasprotij med izvedenskima mnenjema, nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju zaradi neizvedbe predlaganih dokazov, krivdi toženca, soprispevku tožnika in višini prisojene odškodnine) se ni opredelilo. Zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in tudi kršitev toženčeve ustavne pravice do enakega varstva pravic in pravice do pritožbe. Pritožbene navedbe toženca so bile obrazložene, navedbe pritožbenega sodišča pa ne zadostijo kriteriju obrazložitve sodne odločbe. Glede odločilnih dejstev je v prvostopenjski sodbi nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku ter med samimi temi listinami in zapisniki. To velja za listine in zapisnike, na katere sodišče opira zaključek, kdaj in kako naj bi se škodni dogodek zgodil. Prvostopenjsko sodišče v sodbi ni navedlo, zakaj je verjelo tožniku kljub temu, da je o škodnem dogodku podal več (vsaj 5) različnih verzij, ki se med seboj izključujejo. Razlogi, ki jih navaja, so med seboj v nasprotju (podrobneje pri tem našteva nasprotja pri opiranju razlogov na izpovedbe prič S. in V. K. ter N. J. glede prerivanja in butanja ob betonsko ograjo). Razlogi o vsebini izvedenskega mnenja dr. C. so v nasprotju z njegovo vsebino. Iz mnenja izhaja, da „klinični znaki stanja po zlomu nosne kosti govorijo za padec na nos“, iz zapisnika o zaslišanju izvedenke pa, „da je bil udarec indirekten, zaradi stanja po pretepu in stanja po padcu“. Izvedenka torej ugotavlja, da je tožnik zlom nosu utrpel zaradi padca in ne zaradi direktnega udarca tožnika na nos s strani toženca, kot zaključuje sodišče. Sodišče ni navedlo, zakaj je kljub nasprotnim ugotovitvam dr. T. L., da tožnik nima trajnih posledic, sledilo ugotovitvam izvedenke dr. M. C., da naj bi tožnik trpel postkomocijski sindrom. Sodišče bi moralo ob pravilni uporabi prvega odstavka 161. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) tožbeni zahtevek zavrniti. Neutemeljen je očitek, da naj bi pritožbene navedbe o zmotni uporabi materialnega prava glede na ugotovljeno dejansko stanje predstavljale novo dejstvo. Na pravilno uporabo materialnega prava je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Toženec je ves čas zatrjeval, da tožnika ni udaril, zaradi česar ni razumljivo, da bi moral zatrjevati, da naj bi ga udaril v silobranu. Odločitev o deležu krivde je napačna. Prisojena denarna odškodnina je bistveno previsoka glede na okoliščine primera in sodno prakso. Če je bil tožnik v nezavesti, je sodišče napačno prisodilo odškodnino za primarni strah. Napačno je stališče, da naj bi bili glavoboli podlaga za priznanje odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, saj spadajo med telesne bolečine. Sodišče v nasprotju z ustavno odločbo U-I-300/04 pri obrestih, ki tečejo po 1. 1. 2002, ni upoštevalo omejitve ne ultra alterum tantum. Pri odločitvi o nasprotni tožbi sta sodišči prve in druge stopnje napačno uporabili 377. člen ZOR. Pretrganje zastaranja kazenskega pregona ima za posledico tudi pretrganje zastaranja odškodninskega zahtevka. Na zmotni uporabi materialnega prava temelji zaključek, da sodišče ni dolžno ugotavljati, ali je bila škoda storjena s kaznivim dejanjem, ker to ni dokazano s pravnomočno kazensko sodbo. Sodišče bi moralo v tem pravdnem postopku ugotavljati, ali je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem, saj je od rešitve tega vprašanja odvisna dolžina zastaralnega roka, od tega pa odločitev sodišča o zahtevku iz nasprotne tožbe.

4. V pravočasni dopolnitvi revizije toženec navaja, da pritožbeno sodišče tudi ni navedlo razlogov glede absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, kot jih je uveljavljal toženec. Zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, kršene pa so tudi pravice toženca do enakega varstva pravic.

5. Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6. Revizija ni dovoljena v delu, s katerim izpodbija odločitev sodišča druge stopnje v zvezi z zavrnitvijo nasprotnega tožbenega zahtevka v višini 3.050.000 SIT, v preostalem delu pa ni utemeljena.

O nedovoljenem delu revizije

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji. Zakon določa določene pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da je revizija dovoljena. V premoženjskopravnih sporih je dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 SIT.

8. Obravnavani spor je odškodninski, torej premoženjskopravni. Tožnik zahteva od toženca plačilo odškodnine za škodo, ki jo je utrpel v dogodku 9. 1. 1995, toženec pa z nasprotno tožbo odškodnino za škodo, ki jo je utrpel v več različnih dogodkih. Tako zahteva odškodnino za škodo, ki jo je utrpel v naslednjih dogodkih: 900.000 SIT zaradi razžalitve 19. 2. 1994, 400.000 SIT zaradi razžalitve 16. 12. 1994, 2.800.000 SIT za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel v dogodku 9. 1. 1995, 400.000 SIT zaradi razžalitve 25. 10. 1996, 900.000 SIT zaradi razžalitve pozimi leta 1997, 400.000 SIT zaradi razžalitve 23. 10. 1998 in 600.000 SIT zaradi razžalitve 12. 3. 1999. Gre za zahtevke, ki imajo različno podlago, zato se pravica do revizije (prvi odstavek 39. člena ZPP) presoja po vsakem posameznem zahtevku (drugi odstavek 41. člena ZPP). Z izjemo zahtevka za povrnitev škode, ki naj bi jo utrpel v dogodku 9. 1. 1995, odškodninski zahtevki za škodo iz drugih dogodkov ne presegajo 1.000.000 SIT. V tem delu je torej revizija vložena zoper sodbo, zoper katero je po zakonu ni mogoče vložiti (drugi odstavek 374. člena ZPP), zato jo je vrhovno sodišče zavrglo (377. člen ZPP).

O neutemeljenem delu revizije

9. Osrednji revizijski očitek sodbi sodišča druge stopnje je, da je ni mogoče preizkusiti: na eni strani zato, ker nima razlogov; na drugi strani zato, ker je nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami in zapisniki v spisu; in končno zato, ker so razlogi, ki jih prvostopenjsko sodišče navaja, med seboj v nasprotju. Ti očitki pa niso utemeljeni.

10. Pritožba toženca je bila obširna in je natančno analizirala izpovedbo posameznih prič (zlasti C. in P., ki sta izpovedovala v korist toženca), vendar pa je sistematično analizo napravilo tudi sodišče prve stopnje in v dokazni oceni natančno obrazložilo, zakaj določenih izpovedb prič ne sprejema (8. stran obrazložitve sodbe prve stopnje). V primeru, ko sodišče prve stopnje naredi vestno in skrbno dokazno oceno in jo natančno obrazloži, pritožbeno sodišče takim argumentom, če se z njimi strinja, težko doda še kaj (novega). Zato v takih primerih sodišče druge stopnje ob presoji pravilnosti dokazne ocene sodišča prve stopnje, ni dolžno ponavljati razlogov, ki jih je navedlo že sodišče prve stopnje. Prav tako se ni dolžno izreči o vsaki posamični trditvi stranke iz pritožbe, s katero je skušala izpodbiti sprejeto dokazno oceno in s tem ugotovljeno stanje. Obseg obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje določa 360. člen ZPP, po katerem mora sodišče presoditi (le tiste) navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena. Standard obrazložitve sodbe druge stopnje je torej drugačen od tistega, ki velja za odločbe prve stopnje. Zato zadošča, da iz obrazložitve sodbe druge stopnje izhaja, da se je sodišče druge stopnje seznanilo z argumenti pritožnika in se opredeli do bistvenih, pri čemer pa se lahko sklicuje tudi na razloge, ki jih je navedlo že sodišče prve stopnje. Sodbi sodišča prve in druge stopnje namreč tvorita logično celoto in zato podrobno argumentiranje tistih zaključkov sodišča prve stopnje, s katerimi se sodišče druge stopnje strinja, ni ponovno potrebno. Četudi je sodba druge stopnje na obširne pritožbene navedbe odgovorila na kratko, je v obravnavanem primeru zadostila zahtevanemu standardu obrazloženosti.

11. Obseg preizkusa izpodbijanje sodbe z revizijo kot izrednim pravnim sredstvom je v primerjavi s pritožbo ožji. Tako revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti le na pravilno uporabo materialnega prava, ne pa tudi na bistvene kršitve pravdnega postopka. Določene bistvene kršitve pravdnega postopka sicer predstavljajo revizijski razlog, vendar pa jih mora revident v reviziji jasno in konkretno opredeliti. Temu pa toženec ni zadostil s trditvijo v dopolnitvi revizije, da pritožbeno sodišče ni navedlo razlogov glede absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, kot jih je uveljavljal. Takšen očitek je namreč presplošen in nekonkretiziran, saj ne pove, na katero trditev pritožbe o absolutnih bistvenih kršitvah ni dobil odgovora.

12. S poudarjanjem določenih okoliščin dogodka (kot npr. čas dogodka, o katerem so vsi izpovedovali le približno; ali je v dogodku prišlo le do prerivanja ali tudi do butanja ob betonsko ograjo – vse to pa so nebistvene okoliščine samega dogodka) in izpovedb prič o teh okoliščinah skuša revizija preko prikazovanja obstoja nasprotja med ugotovitvami sodišča in izpovedbami prič uveljaviti bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki naj bi bila v takšni pomanjkljivosti sodbe, da te ni mogoče preizkusiti. Dejansko pa želi s tem ponovno doseči presojo pravilnosti dokazne ocene in s tem ugotovljenega stanja, česar pa na revizijski stopnji ni več mogoče izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP). Ni pa res, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je verjelo tožniku, čeprav je o dogodku podal več različnih verzij, saj je to natančno pojasnilo na strani 7 sodbe.

13. Obseg škode je sodišče prve stopnje ugotovilo s pomočjo dveh izvedencev in v sodbi tudi natančno pojasnilo (na 4. in 5. strani), katere ugotovitve izvedencev je sprejelo in zakaj. Tudi s trditvami, da so razlogi sodišča o vsebini izvedenskega mnenja dr. C. v nasprotju z vsebino izvedenskega mnenja, želi toženec izpodbiti dokazno oceno nižjih sodišč. Sicer pa toženec citira le posamezne izseke iz izvedenskega mnenja in izpovedbe izvedenke. Mnenje in izvedbo izvedenke je treba upoštevati kot celoto. V mnenju je izvedenka kot nastanek poškodb navedla: „Dne 9. 1. 1995 je utrpel udarec v glavo od znane osebe. Ob tem je padel in utrpel udarec v obrazni del z zlomom nosne kosti. Dogodka se ne spominja. Klinični znaki stanja po zlomu nosne kosti govorijo za padec na nos.“ Tožnik je izpovedoval, da je zaradi toženčevega udarca padel. Dejstvo je, da je bila posledica tega nastanek škode (pretres možganov, zlom nosne kosti brez premika odlomkov, obtolčenina zgornje ustnice) – ali je to škodo utrpel, ko ga je toženec udaril ali ko je zaradi udarca padel, pa za presojo utemeljenosti tožnikove odškodninske terjatve ni relevantno.

14. Toženec je med postopkom, kot ugotavlja tudi sodišče prve stopnje, zanikal, da bi tožnika udaril ali ga kakorkoli poškodoval. Po njegovi izpovedbi naj bi se ga sploh ne dotaknil. Trditve o silobranu pomenijo negiranje teh njegovih lastnih trditev, saj silobran pomeni, da je vendarle povzročil škodo (poškodoval tožnika), da pa je izključena protipravnost njegovega ravnanja. Trditveno in dokazno breme, da je ravnal v silobranu, je na tožencu, torej mora trditi in dokazati, da je povzročil škodo napadalcu v silobranu, to je v obrambi, ki je nujno potrebna za odvrnitev sočasnega protipravnega napada oškodovanca nase ali na koga drugega. Tega pa toženec, kot mu je pravilno pojasnilo sodišče druge stopnje, ni trdil. Ob pomanjkanju ustrezne dejanske podlage na tej pravni podlagi v okviru pravilne uporabe materialnega prava spora ni (bilo) mogoče presoditi. Pravno podlago o temelju zahtevka tako predstavljajo pravila o krivdni odškodninski odgovornosti (prvi odstavek 154. člena ZOR) in deljeni odgovornosti (192. člen ZOR), ta pravila pa sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili in torej tudi pravilno presodili prispevek tožnika k nastanku škode.

15. S strani sodišč prve in druge stopnje ugotovljen obseg škode se pri tožniku kaže tudi v glavobolih kot trajni posledici postkomocijskega sindroma, zato sta jih sodišči prve in druge stopnje pravilno upoštevali v okviru duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Ta oblika škode je namreč praviloma trajne narave. Tudi trajni glavoboli, ki oškodovancu ostanejo kot posledica poškodbe, predstavljajo omejitev oškodovančevih življenjskih aktivnosti in se zato praviloma priznavajo v tej obliki nepremoženjske škode. Sodišči sta ugotovili, kašen strah je utrpel tožnik in da se vsega dogodka niti ne spomni. Čeprav je sam tožbeni zahtevek oblikoval tako, da je zahteval posebej odškodnino za primarni in posebej za sekundarni strah, je sodišče prve stopnje pravilno za to obliko škode prisodilo enotno odškodnino. Glede na ugotovljeno dejansko stanje vrhovno sodišče sodi, da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno upoštevali načelo individualizacije odškodnin in načelo družbene pogojenosti odškodnin kot temeljni načeli za odmero denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo in torej tudi pravilno uporabili materialno pravo tako, da prisojena odškodnina predstavlja primerno zadoščenje tožniku za utrpelo nepremoženjsko škodo. Očitek zmotne uporabe materialnega prava pri odmeri denarne odškodnine, ker naj bi bila bistveno previsoka, zato ni utemeljen.

16. Pravilna je tudi odločitev sodišč prve in druge stopnje o zamudnih obrestih. V času izdaje sodbe prve stopnje je glede na ustavno odločbo U-I-300/04 z dne 2. 3. 2006 prepoved ultra alterum tantum veljala tudi za zakonske zamudne obresti. Vendar pa to ni pomenilo, da mora sodišče v izreku sodbe višino zakonskih zamudnih obresti omejiti z višino glavnice. Gre namreč le za enega od možnih načinov prenehanja obresti kot stranske terjatve oziroma obveznosti. Zato besedila „do plačila“ ne gre razlagati dobesedno, pač pa besedilo dejansko pomeni „do prenehanja obveznosti“, torej do kateregakoli načina prenehanja obveznosti, ki ga zakon predvideva za to.

17. Revizijo, ki se nanaša na zavrnitev toženčeve pritožbe zoper sodbo prve stopnje o zavrnitvi njegovega nasprotnega tožbenega zahtevka, je vrhovno sodišče vsebinsko obravnavalo le glede dogodka 9. 1. 1995, saj v preostalem delu ni dopustna. Tako se do zastaranja terjatev za povrnitev škode zaradi razžalitve, v zvezi s katero je tekel v reviziji omenjeni kazenski postopek K 356/95, ni opredeljevalo. V zvezi z dogodkom 9. 1. 1995 je bil tožnik ovaden za kaznivo dejanje ogrožanja z nevarnim orodjem pri pretepu ali prepiru, ovadbo pa je tožilec s sklepom 23. 5. 1995 zavrgel. Za kaznivo dejanje ogrožanja z nevarnim orodjem pri pretepu ali prepiru (137. člen Kazenskega zakonika, v nadaljevanju KZ) je predpisana denarna kazen ali zapor do 6 mesecev, zato kazenski pregon zastara v dveh letih od storitve kaznivega dejanja (6. točka prvega odstavka 111. člena KZ). Zastaralni rok torej ni krajši od odškodninskega in bi se iztekel tudi ob predpostavki, da je bila škoda storjena s kaznivim dejanjem. Sicer pa med procesna dejanja za pregon storilca zaradi storjenega dejanja (tretji odstavek 112. člena KZ) ne sodi že sama ovadba. Tudi v tem delu je torej odločitev pravilna.

18. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da revizija ni utemeljena, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, niti razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti. Na podlagi 378. člena ZPP jo je zato zavrnilo in s tem tudi v njej vsebovano zahtevo po povrnitvi stroškov revizijskega postopka.