Jedro

V času izdaje izpodbijanega plačilnega naloga veljavno besedilo ZP-1E je v 5. alineji drugega odstavka 52. člena tega zakona določalo, da hitri postopek ni dovoljen za prekrške zoper varnost javnega prometa, za katere je bila predpisana stranska sankcija 18 kazenskih točk. Okoliščina, da je bil storilec v času storitve prekrška voznik začetnik, za razmejitev pristojnosti med prekrškovnim organom in sodiščem ni bila pomembna.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. D.K. je bil z uvodoma navedenim pravnomočnim plačilnim nalogom Policijske postaje Celje (prekrškovni organ) spoznan za odgovornega storitve prekrška po četrtem odstavku v zvezi s 7. točko prvega odstavka 38. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1), to je kršitve prepovedi prehitevanja. Izrečena mu je bila globa 500 EUR in stranska sankcija 11 kazenskih točk v cestnem prometu.

2. Zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve 5. alineje drugega odstavka 52. člena Zakona o prekrških (ZP-1) na način, določen v 2. alineji 62. člena tega zakona, vlaga vrhovni državni tožilec. Navaja, da je storilec pridobil vozniško dovoljenje B kategorije dne 8.5.2008. Obravnavani prekršek je bil storjen 16.5.2008, kar pomeni, da je bil D.K. v skladu s 66. točko prvega odstavka 23. člena ZVCP-1 v tem času voznik začetnik. Po določbi 235. člena ZVCP-1 se vozniku začetniku izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, če v času prekrška doseže ali preseže 7 kazenskih točk. Za obravnavani prekršek je bila storilcu izrečena stranska sankcija 11 kazenskih točk, zato hitri postopek v skladu s 5. alinejo drugega odstavka 52. člena ZP-1 ni bil dovoljen oziroma o prekršku ni odločil pristojni organ. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijani plačilni nalog razveljavi in zadevo vrne prekrškovnemu organu v nadaljnji postopek.

3. Storilec na zahtevo za varstvo zakonitosti ni odgovoril (171. člen ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku – ZKP).

B.

4. V skladu s prvim odstavkom 45. člena ZP-1 o prekrških odločajo prekrškovni organi in sodišča. Po določbi prvega odstavka 52. člena ZP-1 se o prekrških praviloma odloča v hitrem postopku pred prekrškovnim organom, razen ko zakon določa drugače. Izjeme, ko hitri postopek ni dovoljen, so določene v drugem odstavku 52. člena ZP-1. V času izdaje izpodbijanega plačilnega naloga je bilo v veljavi besedilo ZP-1E. V skladu s 5. alinejo drugega odstavka 52. člena tega zakona hitri postopek ni bil dovoljen za prekrške zoper varnost javnega prometa, za katere je bila predpisana stranska sankcija 18 kazenskih točk. 5. Storilec je bil z izpodbijanim plačilnim nalogom spoznan za odgovornega storitve prekrška po 7. točki prvega odstavka 38. člena ZVCP-1, za katerega je v četrtem odstavku te določbe predpisana globa 500 EUR in 11 kazenskih točk. Zahteva pravilno navaja, da je bil D.K. v času storitve prekrška voznik začetnik, vendar ta okoliščina za razmejitev pristojnosti med prekrškovnim organom in sodiščem v skladu s takrat veljavno določbo 5. alineje drugega odstavka 52. člena ZP-1 ni bila pomembna. Navedbe zahteve za varstvo zakonitosti, da je bila navedena določba prekršena oziroma da hitri postopek v tej zadevi po zakonu ni bil dovoljen, so zato neutemeljene.

6. V skladu s 7. alinejo drugega odstavka 52. člena ZP-1, veljavnega pred novelo ZP-1E, hitri postopek ni bil dovoljen za prekrške zoper varnost javnega prometa, za katere je bila predpisana stranska sankcija kazenskih točk v številu, zaradi katerega se izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja. Enako določa tudi 5. alineja drugega odstavka 52. člena sedaj veljavnega ZP-1F. Vrhovno sodišče je v zadevi opr. št. IV Ips 22/2007 (sodba z dne 7.2.2008) sprejelo takšno razlago (takrat veljavnega) besedila 7. alineje drugega odstavka 52. člena ZP-1, po kateri hitri postopek ni bil dovoljen tudi za postopke o tistih prekrških, za katere je poleg globe predpisana stranska sankcija 7 ali več kazenskih točk, pod pogojem, da je storilec v skladu s 66. točko prvega odstavka 23. člena ZVCP-1 voznik začetnik (četrti odstavek 235. člena ZVCP-1). Pri tem je upoštevalo širši normativni okvir zadeve, ki je bil enako kot določba 52. člena ZP-1 predmet sprememb in dopolnitev v noveli ZP-1E, zlasti glede možnosti uporabe omilitvenih določil iz šestega odstavka 26. člena ZP-1. Ker zahteva za varstvo zakonitosti teh vidikov razlage določbe 5. alineje drugega odstavka 52. člena ZP-1E (ki v času odločanja Vrhovnega sodišča ne velja več) ne konkretizira, jih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ni bilo mogoče preizkusiti (prvi odstavek 424. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1).

7. V zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve glede na navedeno niso podane, zato je Vrhovno sodišče zahtevo vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 zavrnilo kot neutemeljeno.