Jedro

Ker za sklepanje obravnavane pogodbe uslužbenka tožeče stranke ni imela upravičenja za zastopanje, slednjega ni mogla prekoračiti. Ne gre za pravni položaj iz 72. člena OZ. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je bilo njeno zastopanje neupravičeno, kar ureja 73. člen OZ. Če neupravičeno zastopani v danem roku ne odobri pogodbe (kot je v danem primeru ugotovilo sodišče prve stopnje), po tretjem odstavku 73. člena OZ šteje, da pogodba ni bila sklenjena.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 18064/2014 z dne 3.3.2014 v veljavi za 19.390,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 19.205,63 EUR od 22.9.2012 in od zneska 184,74 EUR od 11.2.2014 ter za izvršilne stroške v znesku 227,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.3.2014 (točka I. izreka). V preostalem delu (za zakonske zamudne obresti od zneska 184,74 EUR za čas od 22.9.2012 do 10.2.2014) je sklep o izvršbi razveljavilo in v tem delu postopek ustavilo (točka II. izreka). V zvezi s pobotnim ugovorom tožene stranke je ugotovilo, da toženkina terjatev do tožnice v višini 19.390,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 19.205,63 EUR od 22.9.2012 in od zneska 184,74 EUR od 11.2.2014, ne obstoji (točka III. izreka). Toženki je naložilo v plačilo 1.720,40 EUR pravdnih stroškov tožeče stranke v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za plačilo do plačila (točka IV. Izreka).

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožena stranka. Navaja, da jo izpodbija v celoti iz pritožbenih razlogov po 1.,2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena ZPP.(1) Predlaga spremembo z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, podrejeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Očita mu napačno uporabo materialnega prava pri odločitvi, da je pogodbo o odstopu terjatve (na podlagi katere je, kot navaja, tožena stranka v celoti delno z gotovino delno z verižnimi kompenzacijami izpolnila svojo obveznost iz kreditne pogodbe A., d.o.o. - prodajalcu avtomobila) sklenila neupravičena oseba. Vztraja, da je B. B., ki je bila zaposlena pri tožeči stranki, zgolj prekoračila pooblastila. Na podlagi petega odstavka 72. člena OZ(2) je zato tožeča stranka toženi solidarno z njo odgovorna za škodo, ki jo je uveljavljala s pobotnim ugovorom. Če sodišče sporne pogodbe oziroma listine naslovljene kot pogodba o odstopu terjatve, ni štelo kot veljavno, bi jo moralo glede na njeno vsebino in izpovedbe prič presojati kot pogodbo o prevzemu dolga. Iskati bi morala skupni namen pogodbenikov. Tožeča stranka je brez omejitev sprejela izpolnitve, ki jih je v svojem imenu izpolnjeval A. d.o.o. Zato se je tožena stranka upravičeno zanesla na njeno verodostojnost. Tožeča stranka je ravnala špekulativno, ko je potem, ko je tožena stranka izpolnila vse obveznosti A., dejala, da pogodbe ne odobrava. Sodba je obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka, ker sodišče ni zaslišalo priče B. B., čeprav je bila s strani tožene stranke pravočasno predlagana. Napačno je ugotovljeno dejansko stanje o (ne)veljavnosti pogodbe o odstopu terjatve in glede škode, ki jo je utrpela tožena stranka zaradi protipravnega ravnanja B. B. Pogodbo o odstopu terjatve je veljavna. B. B. je imela pooblastilo za sklenitev pogodbe. Nasprotno bi morala dokazati tožeča stranka. Priča C. C. je izpovedala, da delodajalec zoper B. B. ni ukrepal. Ni dokazov, da ni bila pooblaščena za sklepanje cesijskih pogodb. O škodi je toženka v spis vložila plačilne naloge in verižne kompenzacije, iz katerih izhaja, kdaj in kako je bila terjatev poravnala A. d.o.o. Na podlagi izpodbijane sodbe bi morala toženka terjatev (kupnino za avtomobil) plačati še enkrat, kar je zagotovo škoda. Da je bila sporna terjatev v celoti plačana A., je potrdila tudi priča D. D. 3. Tožeča stranka je odgovorila na vloženo pritožbo. Predlaga zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožba navaja, da izpodbija sodbo v celoti. Za zavrnilni del (točka II. izreka) nima pravnega interesa. Iz pritožbenih navedb izhaja, da sodbo vsebinsko izpodbija le v delu, v katerem ni uspela (obsodilni in stroškovni del ter odločitev o pobotnem ugovoru). V okviru tako podanih pritožbenih razlogov in po uradnem preizkusu, ko mora pritožbeno sodišče tudi samo po uradni dolžnosti paziti na pravilno uporabo materialnega prava ter na absolutne bistvene kršitve pravil postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, ugotavlja, da je sodba pravilna v dejanskem in pravnem pogledu in ni obremenjena z uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami. Ker odločitev sodišča prve stopnje, skupaj s prepričljivo dokazno oceno in popolnimi ter jasnimi razlogi o vseh pravno relevantnih dejstvih sprejema kot pravilno, bo v nadaljevanju odgovorilo le na bistvene pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP).

6. Očitane relativne procesne kršitve 286. člena ZPP v zvezi z zavrnitvijo prepoznega dokaza (zaslišanja priče B. B.) sodišče ni zagrešilo. V točki 9 sodbe je natančno pojasnilo potek postopka in razloge za sprejeto odločitev. Pritožbeno sodišče se strinja z njim in ne s pritožnico, da je zaslišanje navedene priče tožena stranka predlagala prepozno. Ne drži, da je dokaz predlagala takoj, ko je izvedela, kdo je podpisal pogodbo o odstopu terjatve. Tožeča stranka je to pojasnila s pripravljalno vlogo z dne 12.11.2015. Nanjo je toženka odgovorila s pripravljalno vlogo z dne 30.11.2015. V njej zaslišanja podpisnice pogodbe (B. B.) ni predlagala. To je storila šele na kasnejšem naroku (9.12.2015), vendar razlogov, zakaj priče ni predlagala že v pripravljalni vlogi z dne 30.11.2015, ni podala. Po takih podatkih spisa se izkaže, da je odločitev o zavrnitvi dokaza zaradi prekluzije pravilno oprta na 286. člen ZPP in tudi pravilno obrazložena. Ni očitane relativne kršitve, pa tudi kršitve načela kontradiktornosti ne. Določbe o prekluzijah se nanašajo na nova dejstva in dokaze ter na izjavo o navedbah nasprotne stranke. O slednjih se je tožena stranka pravočasno odzvala s pisno vlogo. Ker hkrati brez opravičila ni predlagala izvedbe nasprotnih dokazov (zaslišanje naknadno predlagane priče), jih sodišče prve stopnje upravičeno ni upoštevalo (četrti odstavek 286. člena ZPP).

7. Zmotno je tudi pritožbeno prepričanje o kršitvi razpravnega načela oziroma napačni razporeditvi dokaznega bremena za dokazovanje toženkinega ugovora izpolnitve vtoževane obveznosti (ugovor ugasle pravice). Trditveno in dokazno breme za dokazovanje ugovorov je bilo na toženki. Drži, da je svoj ugovor dokazovala s podpisano pogodbo o odstopu terjatve. Glede na nesporna dejstva, da jo je podpisala uslužbenka na oddelku za finančno knjigovodstvo (razlogi v točki 13 sodbe), je tožeča stranka veljavnost pogodbe zanikala in ovrgla z dodatnimi dokazi: z zgodovinskim izpisom iz sodnega registra ter z zaslišanjem priče C. C. Na ta način je sodišče zanesljivo ugotovilo, da navedena uslužbenka ni bila zakonita zastopnica tožeče stranke niti ni imela pooblastila zakonitega zastopnika za podpisovanje tovrstnih pravnih poslov. Veljavnost sklenjene pogodbe o odstopu terjatve je bila s tem ovržena. Ker je tožeča stranka z nasprotnimi navedbami in dokazi njen glavni dokaz ovrgla, je bilo nadaljnje trditveno in dokazno breme za dokazovanje veljavnosti pogodbe na toženki (212. člen ZPP). Pritožbeno naziranje (da bi morala zaslišanje B. B. predlagati tožnica in ne toženka), je zmotno. Pravilo o dokaznem bremenu je pravilno uporabljeno.

8. Ni bilo sporno, da sta pravdni stranki 27.6.2007 sklenili kreditno pogodbo, po kateri je toženka pri tožeči stranki najela kredit za nakup Avdia A6, ki ga je sicer kupila pri A., d.o.o. Tožeča stranka od toženke kot kreditojemalke v pravdi zahteva plačilo še dolgovanega zneska po kreditni pogodbi, za katerega trdi in dokazuje, da ga ni dobila plačanega. Toženka se je branila z ugovorom, da je preostali dolg iz kreditne pogodbe poravnala A. kot prevzemniku terjatve po pogodbi o odstopu terjatve, sklenjeni med tožečo stranko in A. dne 11.8.2008, in sicer delno z gotovino, delno s kompenzacijami.

9. Sodišče je ugotovilo, da pogodbe o odstopu terjatev z dne 11.8.2008 ni podpisal zakoniti zastopnik tožeče stranke, ampak njegova uslužbenka, ki za to ni imela potrebnega pooblastila poslovodstva in da je tožeča stranka že 12.8.2008 zavrnila odobritev tako sklenjene pogodbe o odstopu terjatev ter o tem obvestila toženko in A. Ob takih dejanskih ugotovitvah, ki jih pritožbeno sodišče sprejema, ker imajo oporo v pravilno ocenjenem dokaznem gradivu (izpisek iz sodnega registra o zakonitem zastopniku tožeče stranke, izpovedba priče C. C., dopis v prilogi A18 o odklonitvi odobritve pogodbe o odstopu terjatve), je presoja, da pogodba o odstopu terjatve ni bila (veljavno) sklenjena, pravilno oprta na tretji odstavek 73. člena OZ. Nasprotno pritožbeno naziranje in vztrajanje, da je podpisnica zgolj prekoračila svoja pooblastila, je zmotno. Da ni bila zakonita zastopnica tožeče stranke, izhaja iz izpiska iz sodnega registra. Da za sklepanje pogodbe ni imela s strani zakonitega zastopnika podeljenega pooblastila, pa se je sodišče zanesljivo prepričalo z izpovedbo C. C. Pritožba sprejete dokazne ocene z ničemer ne omaje. Ker za sklepanje obravnavane pogodbe uslužbenka tožeče stranke ni imela upravičenja za zastopanje, slednjega ni mogla prekoračiti. Ne gre za pravni položaj iz 72. člena OZ. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je bilo njeno zastopanje neupravičeno, kar ureja 73. člen OZ. Če neupravičeno zastopani v danem roku ne odobri pogodbe (kot je v danem primeru ugotovilo sodišče prve stopnje), po tretjem odstavku 73. člena OZ šteje, da pogodba ni bila sklenjena. Pogodba o odstopu terjatve, na katero se opira toženka, zato ni mogla predstavljati veljavnega naslova za toženkin ugovor izpolnitve vtoževane obveznosti. Ugotovitev, da ima tožeča stranka zoper toženko še vedno terjatev iz naslova kreditne pogodbe z dne 17.6.2007 in da slednja ni prenehala, je torej pravilna.

10. Zmotno je nadaljnje pritožbeno naziranje, da bi moralo sodišče sporno pogodbo o odstopu terjatev presojati kot pogodbo o prevzemu dolga. Pogodba o prevzemu dolga je pogodba med dolžnikom in prevzemnikom. Vanjo mora privoliti upnik (prvi odstavek 427. člena OZ). Sodišče je pravilno ugotovilo, da upnikova privolitev v (morebitni) prevzem dolga s strani A. ni bila niti zatrjevana niti dokazana (ugotovitve in pravilni razlogi v točki 26 sodbe).V ocenjenem procesnem gradivu ni opore za pritožbene navedbe o upnikovem sprejemanju izpolnitve od prevzemnika (domneva o tožnikovi privolitvi v prevzem dolga iz tretjega odstavka 427. člena OZ). Sodišče je namreč ugotovilo, da je toženka vsa gotovinska plačila in kompenzacije, s katerim je dokazovala izpolnitev pogodbe, izvedla A. še pred sklenitvijo obravnavane pogodbe o odstopu terjatve z dne 11.8.2008. Dejanskih ugotovitev o datumih plačil oziroma kompenzacijah v točkah 23-26 sodbe pritožba ne graja. To pa pomeni, da se v pritožbi neuspešno sklicuje tudi na domnevo upnika o privolitvi v prevzem dolga.

11. Končno je treba zavrniti tudi pritožbeno grajo o nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju glede v pobot vtoževane odškodninske terjatve. Sodišče jo je pravilno zavrnilo tako na podlagi petega odstavka 72. člena OZ (razlogi v točki 18 sodbe), kot na podlagi 147. člena OZ (ugotovitveni razlogi v točkah 20-27 sodbe). Pritožnica se ne strinja z ugotovitvijo, da ni uspela dokazati zatrjevane škode. Natančnih ugotovitev v točki 23 o datumih in namenu plačanih zatrjevanih gotovinskih zneskov pritožnica z ničemer ne omaja. Datum obeh gotovinskih plačil in namen (polog kupnine, ki se v vsakem primeru plača prodajalcu in ne kreditodajalcu) ne daje podlage za zaključek, da je bila z njima tožena stranka oškodovana oziroma, da ju bo plačala dvakrat. Tudi predložene listine o kompenzacijah izkazujejo, da so bile opravljene že pred sklenitvijo pogodbe o odstopu terjatev. Ne z listinami ne z zaslišanjem toženke in priče D. D. pa sodišče ni moglo ugotoviti, katere terjatve so se na ta način poplačevale. Ker vsebine listin nista znali pojasniti niti osebi, ki sta jih sklepali, je pravilna ocena, da toženki zatrjevane škode ni uspelo dokazati. Za zatrjevano odškodninsko obveznost niso bili podani potrebni elementi (škoda in vzročna zveza) in je pobotni ugovor pravilno zavrnjen.

12. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in pri odločanju ni zagrešilo uveljavljanih niti uradno upoštevniih procesnih kršitev. Zato je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

13. O pritožbenih stroških je odločeno na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožena stranka do povračila pritožbenih stroškov ni upravičena, ker s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP). Odgovor tožeče stranke na vloženo pritožbo pa ni prispeval k odločanju na pritožbeni ravni. Po načelu potrebnosti (prvi odstavek 155. člena ZPP), naj zato tudi ona sama trpi stroške s pritožbenim postopkom.

Op. št. (1): Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami.

Op. št. (2): Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami