Jedro

V obravnavanem primeru, ko tožena stranka po ukinitvi komercialnega oziroma splošnega sektorja ni sprejela programa za razreševanje presežkov delavcev, s katerim bi med drugim določila ukrepe in izbiro ukrepov za omilitev škodljivih posledic, odklonitve tožnika ponujenega opravljanja samostojne dejavnosti, tudi če bi bila z gotovostjo izkazana, ni mogoče šteti za pravno odločujočo okoliščino.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge in prve stopnje v izpodbijanem delu razvlejavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na razveljavitev sklepa v.d. direktorja tožene stranke z dne 8.3.1991, o začasni razporeditvi tožnika na drugo delo, sklepa z dne 26.3.1991 o tožnikovi napotitvi na čakanje na delo doma in sklepa z dne 2.8.1991 v zvezi z dokončnim sklepom delavskega sveta z dne 12.9.1991, na podlagi katerih je S.Š. zaradi trajnega prenehanja potreb po delu vodje območne prodaje, ki je bilo ukinjeno, prenehalo delovno razmerje z iztekom šest mesečnega odpovednega roka. Sodišče je ugotovilo, da je bil tožnik spoznan za trajno presežnega delavca v postopku, izvedenem skladno z določili novele Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 5/91 - ZDR).

Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo potem, ko je zavrnilo tožnikovo pritožbo.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje v delu, v katerem je bil zavrnjen tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepov o prenehanju delovnega razmerja, vlaga tožnik pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 354. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava. V obrazložitvi revizije očita sodišču druge stopnje zmotno uporabo določb 36. a in 36. b člena Zakona o delovnih razmerjih, saj tožena stranka pri določenju delavcev iz ukinjenega komercialnega sektorja, katerih delo naj bi zato postalo nepotrebno, ni uporabilo izločitvenih kriterijev (36. b člen ZDR). Tožena stranka tudi ni spoštovala določila 36. a člena Zakona in pri tožniku ni uporabila vseh ukrepov za preprečitev prenehanja delovnega razmerja po tem določilu. Po ukinitvi komercialnega sektorja je tožena stranka za vse delavce, razen za tožnika, našla drugo delovno mesto, zato njeno ravnanje, po stališču revidenta, predstavlja zlorabo postopka.

Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in razveljavi sodbi drugostopnega in prvostopnega sodišča ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v kolikor sodbe v izpodbijanem delu ne bo samo ustrezno spremenilo.

O vročeni reviziji (390. člen ZPP) se Državno tožilstvo Republike Slovenije ni izjavilo, tožena stranka pa je nanjo odgovorila. V svojem odgovoru predlaga, da se revizija kot neutemeljena zavrne.

Revizija je utemeljena.

Ob obravnavanju revizije revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 10. točki 2. odstavka 354. člena ZPP, kar je moralo preizkusiti po uradni dolžnosti. Druge bistvene kršitve določb postopka obravnava revizijsko sodišče le, če so v reviziji izrecno navedene in obrazložene. Zato revizijsko sodišče uveljavljanega pavšalnega revizijskega očitka, ki naj bi se nanašal na kršiteve ZPP iz 2. odstavka 354. člena tega zakona, ni moglo upoštevati (386. člen ZPP).

Izpodbijani sodbi je očitati zmotno uporabo materialnega prava. Pri preizkusu pravilne uporabe materialnega prava ni mogoče prezreti razlogov izpodbijane sodbe, da pri določitvi tožnika kot edinega izvajalca na ukinjenem delovnem mestu vodje območne prodaje, ni bilo potrebno izvesti postopka izbire presežnih delavcev z upoštevanjem kriterijev po 36. b členu Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93 - ZDR).

Ker tožnika, katerega delo je postalo trajno nepotrebno, ni bilo mogoče v okviru tožene stranke razporediti na drugo delovno mesto, za katero bi se zahtevala ena stopnja nižje izobrazbe, ponujeno nadaljevanje dejavnosti v imenu tožene stranke pa je odklonil (2. odstavek na l. št. 69 obrazložitve prvostopne sodbe), mu je, po presoji inštančnega sodišča na podlagi 36. e člena ZDR zakonito prenehalo delovno razmerje. Tako stališče pritožbenega sodišča pa nima opore v določbah zakona o delovnih razmerjih in v času nastanka spornega razmerja veljavne splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (Uradni list RS, št. 31/90 - SKPG).

Po določilu 36. e člena Novele Zakona o delovnih razmerjih preneha delavcu, kateremu ni mogoče trajno zagotoviti dela v organizaciji, delovno razmerje po preteku šestih mesecev po dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja. V 35. členu navedenega Zakona je predpisan postopek o pravnem položaju trajno presežnih delavcev. V 1. odstavku je predpisana obveznost organov upravljanja oziroma delodajalcev, da sprejmejo program razreševanja presežkov delavcev, v katerem določijo ukrepe za preprečitev ali kar največjo omejitev prenehanja delovnega razmerja delavcev, seznam nepotrebnih delavcev ter ukrepe in kriterije za izbiro ukrepov za omilitev škodljivih posledic prenehanja delovnega razmerja. Namen tega zakonskega določila je, da se delavcu v največji možni meri zagotovi takšen pravni položaj, kot ga je ustvaril s sklenitvijo delovnega razmerja in omeji nevarnost arbitriranja oziroma neenakega obravnavanja delavcev v postopku.

Po 29. členu ZDR se za nujne operativne razloge v organizaciji oziroma pri delodajalcu po tem zakonu štejejo tehnološki, organizacijski ali strukturni razlogi, ki prispevajo v večji učinkovitosti organizacije oziroma delodajalca, ekonomski razlogi in ukrepi družbenopolitičnih skupnosti. Pojem nujnih operativnih razlogov je v to zakonsko normo povzet po Konvenciji Mednarodne organizacije dela (MOD) št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Uradni list SFRJ - Mednarodne pogodbe št. 4/84 in sprejete v pravni red Republike Slovenije z aktom o notifikaciji konvencij - Uradni list RS, št. 34/92). Po 4. členu navedene konvencije delovno razmerje ne more prenehati, če za to ni resnega razloga v zvezi s sposobnostjo ali obnašanjem delavca ali v zvezi z operativnimi potrebami podjetja, ustanove ali službe. Po 2. odstavku 36. h člena ZDR je dokazno breme, da obstaja nujen razlog za prenehanje delovnega razmerja delavca, na organizaciji oziroma delodajalcu.

Sodišči sta ob ugotovitvi, da je tožena stranka ukinila tožnikovo delovno mesto vodje območne prodaje in da ni imela na razpolago drugega prostega delovnega mesta, na katerega bi razporedila tožnika (ki je pred tem odklonil ponudbo za opravljanje samostojne dejavnosti), šteli, da je tožena stranka skladno omenjenemu določilu uspela dokazati zakonitost izvedenega postopka določitve tožnika kot trajno presežnega delavca in njegovega prenehanja delovnega razmerja. Takšna pravna presoja temelji na zmotni uporabi določb 35., 36. a in 36. b člena Zakona o delovnih razmerjih in 12. člena navedene splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo.

V omenjenih zakonskih določbah so določeni kriteriji, ki morajo biti sprejeti z izbiro ukrepov za omilitev škodljivih posledic prenehanja delovnega razmerja (ponudba zaposlitve v drugi organizaciji oziroma pri delodajalcu, zagotovitvi denarne pomoči ali pomoči za začetek samostojne dejavnosti, odkup zavarovalne dobe, delo s krajšim delovnim časom in podobno) - že v programu razreševanja presežnih delavcev (1. odstavek 35. člena ZDR), in za izbiro delavcev, katerih delo postane trajno nepotrebno za ohranitev zaposlitve (1. in 2. alinea 1. odstavka 36. a člena ZDR). Če namreč obstajajo možnosti, da se nekaterim delavcem zagotovi prerazporeditev ali prekvalifikacija oziroma dokvalifikacija, je pri njih izbiri upoštevati delovno uspešnost in strokovno izobrazbo, delovno dobo v organizaciji oziroma pri delodajalcu in socialne razmere, v katerih delavci živijo (3. odstavek 36. a člena). Našteti kriteriji so podobni kriterijem iz 1. odstavka 36. b člena ZDR, ki jih je uporabiti že pri določitvi delavcev, katerih delo postane trajno nepotrebno. S to zakonsko normo določeni kriteriji so podrobneje urejeni s kolektivno pogodbo oziroma splošnim aktom. Za gospodarstvo je v času nastanka spornega razmerja urejal način uporabe kriterijev po sistemu izločanja - 12. člen SKPG.

Obe sodišči ugotavljata, kot eno od izhodišč za svojo presojo o zakonitosti prenehanja delovnega razmerja tožniku, ukinitev komercialnega sektorja. Ne glede na obstoj resnih razlogov po 29. členu ZDR - katerih sodišče ni ugotavljalo - lahko pomeni ukinitev komercialnega sektorja trajno prenehanje potreb po delu delavcev, ki so bili v njem zaposleni. V takem primeru bi bila dolžna tožena stranka ne glede na to, ali je šlo za večje ali manjše število delavcev, že po ukinitvi komercialnega sektorja, najkasneje pa po ukinitvi splošnega sektorja, skladno določbi 35. člena ZDR sprejeti program razreševanja presežkov delavcev ter ukrepe in kriterije iz 1. odstavka za izbiro ukrepov za omejitev nadaljnjih škodljivih posledic prenehanja delovnega razmerja. Med te ukrepe bi morala uvrstiti možnosti razporeditve, prekvalifikacije in dokvalifikacije, ponudbe začetka samostojne dejavnosti, dokup zavarovalne dobe in podobno - ki jih je za določeno število delavcev tudi dejansko uporabila. Pri določitvi delavcev, katerih delo naj bi postalo trajno nepotrebno, njihovega števila in kategorij, pa bi morala upoštevati določbo 1. odstavka 2. člena SKPG in v isto kategorijo uvrstiti tiste delavce, ki delajo na takih delovnih mestih, za katere se zahteva enaka stopnja strokovne izobrazbe za določeno vrsto poklica, znanja in zmožnosti. Začasna in trajna razporeditev delavcev iz ukinjenega komercialnega sektorja v splošni sektor oziroma profitne centre pa bi morala potekati skladno izbirnemu postopku po 3. odstavku 36. a člena ZDR.

Tožena stranka je ob opustitvi dolžnostnih ravnanj iz 35., 36. a, 36. b člena ZDR in 12. člena SKPG omilila škodljive posledice prenehanja delovnega razmerja za vse delavce iz ukinjenega komercialnega sektorja, razen za tožnika. Samo za njega je v programu, sprejetem dne 1.8.1991, ugotovila obstoj trajnega presežka in ker mu ni mogla zagotoviti dela sprejela sklep o prenehanju delovnega razmerja po preteku šestih mesecev po dokončnosti tega sklepa.

Sodišči sta ob ugotovitvi, da je tožnik odklonil ponujeno samostojno dejavnost in, da tožena stranka za tožnika ni imela na razpolago drugega delovnega mesta z eno stopnjo nižje izobrazbe, presodili, da so bili izpolnjeni pogoji za prenehanje delovnega razmerja po 36. e členu ZDR. S takšno pravno presojo pa se revizijsko sodišče ne strinja, saj je oprta na pomanjkljivo ugotovljeno dejansko stanje.

Ugotovitev obeh sodišč, da tožena stranka ni imela na razpolago drugega, za tožnika ustreznega nižjega delovnega mesta, se opira na obrazložitev tožniku izdanega dokončnega sklepa z dne 12.9.1991. Ta ugotovitev pa ni konkretizirana, zato je ni mogoče preizkusiti z vsebino priloge B 2 (zasedenost delovnih mest po sistemizaciji). Iz navedene priloge na strani 2 je pri delovnih mestih razvidno, da je bilo za poslovodje mesnice z zahtevano stopnjo izobrazbe IV (tožnik V) sistemiziranih 17 izvajalcev, zasedenih pa le 16. Delovnih mest mesarjev prodajalcev pa je bilo od 9 sistemiziranih dejansko zasedenih le 7. Ker priložene listine ni mogoče časovno opredeliti, temelji zaključek obeh sodišč o neobstoju prostih delovnih mest, na nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju.

Njuna presoja o ponudbi nadaljevanja dejavnosti tožniku, pa temelji na zmotni uporabi materialnega prava. Kot uvodoma poudarjeno bi moralo biti opravljanje samostojne dejavnosti določeno v programu razreševanja presežkov delavcev kot eden izmed ukrepov za omilitev škodljivih posledic prinehanja delovnega razmerja. V primeru, da bi tožnik odklonil ponujeno zaposlitev ali katero od drugih pravic v skladu s programom, sprejetim na podlagi 35. člena ZDR, bi mu lahko prenehalo delovno razmerje po 11. točki 1. odstavka 100. člena ZDR. V obravnavanem primeru, ko tožena stranka po ukinitvi komercialnega oziroma splošnega sektorja, ni sprejela programa za razreševanje presežkov delavcev, s katerim bi med drugim določila ukrepe in izbiro ukrepov za omilitev škodljivih posledic, odklonitve tožnika ponujenega opravljanja samostojne dejavnosti, tudi če bi bila z gotovostjo izkazana, ni mogoče šteti za pravno odločujočo okoliščino.

Ker sta sodišči zmotno uporabili materialno pravo (pri presoji nista uporabili določb 35., 36. a in 36. b člena ZDR) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava nista popolno ugotovili dejanskega stanja, je revizijsko sodišče na podlagi 2. odstavka 395. člena ZPP razveljavilo sodbi obeh sodišč.

V nadaljevanju postopka bo moralo sodišče prve stopnje, ki mu je zadeva vrnjena v novo sojenje, večjo pozornost posvetiti vprašanju, ali so bili izpolnjeni pogoji za uporabo določila 36. e člena ZDR. Po tem določilu presežnemu delavcu preneha delovno razmerje samo pod pogojem, da mu delodajalec ne more zagotoviti drugega dela, oziroma uveljaviti milejšega ukrepa.

Določbe ZPP, na katerih temelji sklep revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).