Jedro

I. Tožena stranka je ob neenotnih mnenjih zdravnikov o vzrokih tožničinih alergijskih in drugih zdravstvenih težav z tožničino razporeditvijo na drugo delovno mesto utemeljeno počakala na zaključek invalidskega postopka, ki je bil v teku.

II. Ker so medicinska spoznanja šele nekaj let kasneje privedla do ugotovitev, da tudi izpostavljenost zgolj smradu po požaru lahko vpliva na razvoj kronične bronhialne astme, tožena stranka ni kriva za razvoj tožničine bronhialne astme, ker jo je nekaj ur pustila delati v sicer prezračeni pisarni, v kateri je bil še prisoten smrad po predhodnem požaru v sosednjih prostorih.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tudi v obnovi postopka zavrnilo tožničin odškodninski zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 19.308.036 SIT in 1.737.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter zahtevek za plačilo mesečne odškodninske rente od 1.6.1997 dalje. Ugotovilo je, da ni podana toženkina odškodninska odgovornost za posledice tožničine alergije in kronične bronhialne astme.

Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnica revizijo iz razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga njeno spremembo in ugoditev zahtevku, podredno pa predlaga razveljavitev sodbe obeh nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V zvezi s posameznimi ugotovitvami o vplivu dela z indigo papirjem na pojav alergije in posamičnimi ugotovitvami glede dela v pisarni po predhodnem požaru v sosednjem prostoru in vplivu na razvoj bronhialne astme revizija sodišču očita nasprotje med njegovimi zaključki v razlogih izpodbijane sodbe in izvedenimi dokazi ter listinami v spisu. Glede same presoje vzročne zveze in toženkine krivdne odgovornosti pa sodišču očita zmotno uporabo materialnega prava.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur. l. RS. št. 36/04) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). Pri tem revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. odstavek 370. člena ZPP).

V spornem obdobju je odškodninsko odgovornost urejal Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR - Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89), ki je v 154. členu kot pravilo določil krivdno odgovornost povzročitelja škode z obrnjenim dokaznim bremenom (1. odstavek), za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico (2. odstavek) in v drugih z zakonom določenih primerih (3. odstavek), pa odgovornost ne glede na krivdo.

Iz takšne opredelitve odškodninske odgovornosti izhajajo naslednje predpostavke odškodninskega delikta: škodno ravnanje, nastanek škode, vzročna zveza in odgovornost (krivdna ali objektivna) povzročitelja škode. Vse navedene predpostavke morajo biti podane, da lahko govorimo o dolžnosti povračila škode.

Tako pisarniško delo z indigo papirjem, kot pisarniško delo v prezračeni pisarni, v kateri je bil sicer še prisoten smrad zaradi požara v sosednjem pisarniškem prostoru vsaj nekaj ur pred tem, se ne more šteti za delo v pogojih večje škodne nevarnosti. Zato sta nižji sodišči odgovornost tožene stranke za škodo, ki naj bi jo pri njej na delu utrpela tožnica, pravilno obravnavali po pravilih o krivdni odgovornosti.

Nižji sodišči nista izključili eventualnega vpliva tožničinega dela z indigo papirjem in nekaj urnega dela v pisarni s smradom po požaru v sosednjem pisarniškem prostoru na razvoj tožničine alergije in kronične bronhialne astme, ki sta soprispevali k njeni invalidski upokojitvi. Zato eventualna posamična nasprotja med zaključki sodišča druge stopnje in vsebino posameznih listin v spisu glede vzročne zveze ne pomenijo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka v smislu 339. člena ZPP, saj niso vplivala na pravilnost izpodbijane sodbe.

Kot bistveni razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka obe nižji sodišči ugotavljata, da z vidika zatrjevane škode ni bila podana krivdna odgovornost tožene stranke zaradi tega, ker je bila tožnica vse do izdaje odločbe o ugotovitvi invalidnosti III. kategorije v začetku leta 1985 razporejena na delovno mesto strojepiske in ko je bilo tožnici v letu 1983 odrejeno nekaj urno delo v pisarni, kjer je še zaudarjalo po posledicah požara v sosednjem prostoru.

Revizijsko sodišče soglaša s presojo nižjih sodišč, da je tožena stranka ob neenotnih mnenjih zdravnikov o vzrokih tožničinih alergijskih in drugih zdravstvenih težav v letu 1984 s tožničino razporeditvijo na drugo delovno mesto utemeljeno počakala na zaključek invalidskega postopka, ki je bil v teku. Invalidski postopek je bil zaključen z izdajo sklepa z dne 13.2.1985, s katerim je bila tožnica spoznana za invalidko III. kategorije zaradi posledic bolezni ob ugotovitvi, da za dotedanje delo strojepiske višjih razredov ni več dela zmožna in ji je bila priznana pravica do razporeditve na drugo delo, ki ga bo opravljala menjaje stoje in sede v ugodnih klimatskih pogojih. Po ugotovitvah nižjih sodišč je bilo tožnici v letu 1985 takšno delo pri toženi stranki tudi zagotovljeno. V tej zvezi v obnovljenem postopku niso bila ugotovljena nova dejstva, ki bi pogojevala drugačno presojo toženkine odškodninske odgovornosti, kot je bila sprejeta že v prvem pravnomočno končanem sodnem postopku.

Ob ugotovitvah nižjih sodišč, da so medicinska spoznanja šele koncem osemdesetih let privedla do ugotovitev, da lahko tudi izpostavljenost zgolj smradu po požaru vpliva na razvoj kronične bronhialne astme, je sodišče utemeljeno sledilo toženi stranki, da ni kriva za posledice tožničine bronhialne astme, ker jo je v mesecu oktobru 1983 pustila nekaj ur delati v pisarniškem prostoru, kjer je zaudarjalo po požaru v sosednji pisarni, s tem da je bil požar pogašen vsaj nekaj ur prej, pisarniški prostor, kjer je delal tožnica, pa predhodno vsaj nekaj ur zračen. Če tak netipičen škodljivi vpliv smradu po požaru takrat niti v medicini ni bil poznan, tudi toženka zanj ni mogla vedeti in za eventuelne vplive nekaj urne izpostavljenosti takemu smradu na razvoj tožničine bronhialne astme ne more odškodninsko odgovarjati.

Glede na povedano sodišče ugotavlja, da revizijskih razlogi niso podani. Zato je v skladu s 378. členom ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.