Jedro

Po določbah 1. in 2. odstavka 8. člena Zakona o denacionalizaciji se za premoženje, na katero se nanaša ta zakon, štejejo nepremičnine, ki so ob podržavljenju spadale v zasebno premoženje. Upravičenec do denacionalizacije je torej tisti, kateremu je bilo podržavljeno takšno zasebno premoženje (če ne gre za izjeme, določene v 11. in 12. členu ZDen).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Upravna enota je s sklepom z dne 11.12.1995 zavrnila tožničin predlog za izdajo začasne odredbe po 68. členu Zakona o denacionalizaciji s prepovedjo razpolaganja s parcelo št. 508/1 v breme Tovarne. Tožnica je zoper navedeni sklep vložila pritožbo, ki jo je tožena stranka z odločbo, izpodbijano v tem upravnem sporu, zavrnila.

Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe ugotavlja, da dejanska in pravna podlaga, ki mora biti po 68. členu Zakona o denacionalizaciji (dalje: ZDen) za začasno prepoved razpolaganja verjetno izkazana, v tej sporni zadevi ni izkazana. Zemljišče, glede katerega naj bi bila po tožničini zahtevi izdana začasna odredba, namreč ni bilo podržavljeno tožnici oziroma njeni pravni prednici, temveč župnišču. Župnišče je na zemljišču obdržalo pravico uporabe, to pravico pa je kasneje preneslo na pravno prednico tožnice. Kasneje je bila pravica uporabe prenešena na TOZD Varnost z odločbo Oddelka za gospodarstvo in finance SO z dne 27.2.1978, ki je bila izdana na podlagi 7. in 21. člena Zakona o prenehanju lastninske pravice in drugih pravic na zemljiščih namenjenih za kompleksno graditev. To pomeni, da tožnici zemljišče ni podržavljeno na podlagi predpisa, navedenega v 3. členu ZDen. Ker je šlo za prenos pravice uporabe proti plačilu odškodnine, v tem primeru za vrnitev nepremičnine tudi ne pridejo v poštev določila 4. člena ZDen. Določilo 3. odstavka 32. člena ZDen, ki ureja vračanje stavbnih zemljišč, izročenih občini oziroma oddanih za gradnjo, a še ne zazidanih, velja le v primerih, če je bilo zemljišče podržavljeno na podlagi predpisa, navedenega v 3. členu ZDen, ali neodplačno podržavljeno na podlagi predpisa, izdanega do uveljavitve ustave SFRJ iz leta 1963, ki ni naveden v tem členu, oziroma z ukrepom državnega organa brez pravnega naslova (4. člen ZDen).

Tožnica v tožbi navaja, da se z izpodbijano odločbo ne strinja, ker meni, da je nepravična in v nasprotju s 3. odstavkom 32. člena ZDen. Tovarna je novembra 1995 v lokalnem časopisu objavila ponudbo za prodajo nekaterih stavbnih zemljišč, ki jih ima v uporabi, med drugim tudi parc. št. 508/1 v izmeri 2273 m2. To parcelo je tožnici in njenemu (sedaj pokojnemu) možu odvzela iz uporabe občina z odločbo z dne 27.2.1978 proti "plačilu odškodnine". V odločbi je bilo navedeno, da bo na zemljišču zgrajena tovarna. Nemalo je bila prizadeta, ko je iz navedene objave ugotovila, da tovarna, ki je zemljišče dobila od občine skoraj zastonj, le - to sedaj prodaja z izklicno ceno 60 DEM za m2. Tožnica je prejela odškodnino po tedanjih 50 din za m2, kar vsekakor ni pravična odškodnina in ji zato tožena stranka ne more očitati, da sta s pokojnim možem prejela za odvzeto zemljišče odškodnino. Tožnici in njenemu možu je bila odvzeta pravica uporabe na zemljišču parc. št. 508/1, toda to zemljišče je bilo nacionalizirano z odločbo takratnega Občinskega ljudskega odbora z dne 14.8.1959, z učinkovanjem od 26.12.1958. Torej je bilo zemljišče podržavljeno na podlagi predpisa, navedenega v 3. členu ZDen.

Sklicevanje tožene stranke na izplačano odškodnino je zato zmotno. Investitor še do danes ni začel z gradnjo. Ker je bilo tožnici zemljišče, ki ga je imela v uporabi, odvzeto v korist občine, tožnica meni, da mora tako zanjo kot za tovarno veljati 3. odstavek 32. člena ZDen, saj bo sicer zanjo zakon uporabljen nepravično. Zato predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo in sklep prvostopnega organa odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe kot neutemeljene.

Tožba ni utemeljena.

Tako po 68. členu ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I in 31/93), kot po 12. členu Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP, Uradni list RS, št. 55/92, 7/93 in 31/93), ki ga je za izdajo začasne odredbe treba uporabiti, kadar je zavezanec za vrnitev nepremičnine podjetje, ki se lastninsko preoblikuje po tem zakonu, se lahko prepove razpolaganje z nepremičninami, če je dejanska in pravna podlaga zahteve za vrnitev nepremičnine (68. člen ZDen) oziroma podlaga za izdajo začasne odredbe (12. člen ZLPP) verjetno izkazana. Pravna podlaga za izdajo začasne odredbe o prepovedi razpolaganja z nepremičninami je verjetno izkazana, kadar iz listin, na podlagi katerih se uveljavlja zahtevek za denacionalizacijo, kot verjetno izhaja, da denacionalizacijo nepremičnine, ki je predmet zahteve za izdajo začasne odredbe, uveljavlja oseba, ki je po ZDen upravičenec (9. člen ZDen) oziroma upravičenčev pravni naslednik (15. člen ZDen). Tožnica v tožbi ne izpodbija poglavitne dejanske okoliščine, na katero je tožena stranka oprla izpodbijano odločbo, namreč da je bilo zemljišče nacionalizirano oziroma podržavljeno župnišču, ki je na zemljišču obdržalo pravico uporabe, katero je kasneje preneslo na pravno prednico tožnice. Po določbah 1. in 2. odstavka 8. člena ZDen se za premoženje, na katero se nanaša ta zakon, štejejo nepremične stvari, ki so ob podržavljenju spadale v zasebno premoženje.

Upravičenec do denacionalizacije je torej tisti, kateremu je bilo podržavljeno takšno zasebno premoženje (izjeme, ki jih določata 11. in 12. člen ZDen, se na sporni primer ne nanašajo in so zanj pravno nepomembne). To pa ni bila tožnica, niti njena pravna prednica, temveč župnišče. Tožnice pa tudi ni mogoče šteti za pravno naslednico upravičenca v smislu 15. člena ZDen, saj denacinalizacijskega zahtevka in zahteve za izdajo začasne odredbe ne uveljavlja v imenu župnišča kot v tej zadevi potencialno edino možnega upravičenca.

Po navedenem je po presoji sodišča pravilno stališče tožene stranke, da pravna podlaga tožničine zahteve za izdajo začasne odredbe ni izkazana. Pravilna je tudi njena odločitev, da pritožbo zavrne, čeprav je njena pravna argumentacija v pogledu uporabe materialnega prava bila napačna v toliko, kolikor tožena stranka ni upoštevala dejstva, da podržavljenja premoženja v smislu ZDen pri tožnici oziroma njenem pokojnem možu sploh ni bilo. Zaradi tega dejstva, ki pa je v sporni zadevi bistvenega pomena, so tožbeni ugovori neutemeljeni in na odločitev sodišča, da tožbo zavrne iz zgoraj navedenih razlogov, niso mogli vplivati.

Neutemeljeno tožbo je sodišče zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih, ki ga je skladno z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.