Jedro

Po določbi četrtega odstavka 218.b člena ZGO-1 se šteje, da je nezazidano stavbno zemljišče komunalno opremljeno že, če obstaja zgolj možnost priklopa na javno komunalno omrežje. Takšno stališče je zavzeto tudi v upravno sodni praksi, izhaja pa tudi iz odločbe Ustavnega sodišča RS.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Murska Sobota tožniku za leto 2009 odmeril nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča od stanovanjskih prostorov na naslovu … ter od nezazidanega stavbnega zemljišča parc. št. 721/4 in 1050/1 k.o. … v znesku 254,86 EUR. Prav tako je davčni organ ugotovil, da je tožnik navedeni znesek že poravnal. V obrazložitvi odločbe navaja, da gre za odločanje v ponovljenem postopku. Občina Tišina je dne 15. 10. 2009 davčnemu organu posredovala svoje mnenje in obrazložitev glede odmere nadomestila in tudi priložila dokazila vseh upravljavcev komunalnih priključkov. Iz listin je razvidno, da na parc. št. 1050/1 k.o. … sicer stoji objekt, ki pa ni vpisan v kataster stavb, zato se parcela obravnava kot nepozidano stavbno zemljišče. Parc. št. 721/4 k.o. … pa je nastala z združitvijo parcele 721/1 iste k.o., ki je nepozidano stavbno zemljišče, tako da še vedno v površini 1262,53 m2 predstavlja nepozidano stavbno zemljišče. Iz potrdil upravljavca komunalne infrastrukture je razvidno, da za obe parceli obstaja možnost dostopa na občinsko cesto, priključitve na vodovodno omrežje ter odvajanje odplak. Podjetje Elektro Maribor je dne 19. 8. 2008 izdalo potrdilo, da je za obe parceli zagotovljena možnost priključitve objektov na električno omrežje. Prav tako je za obe parceli zagotovljena storitev odvoza komunalnih odpadkov, kar izhaja iz potrdila podjetja Saubermacher z dne 23. 7. 2009. Glede na navedeno je mogoče obe parceli šteti za nezazidano stavbno zemljišče v smislu določb Zakona o graditvi objektov (ZGO-1).

Tožena stranka je v pritožbenem postopku zavrnila tožnikovo pritožbo. Pravno podlago za odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča predstavljajo določbe Zakona o stavbnem zemljišču (ki se še vedno uporablja), določbe ZGO-1 ter občinski Odlok o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča Občine Tišina (v nadaljevanju Odlok). Urejen dostop do javnega cestnega omrežje pomeni, da ni pravnih preprek, ki bi omejevale dostop. Pri tem ne gre za urejene poti v gradbenem smislu ali izdaji posebnih odločb upravnih organov. Iz vseh priloženih listin v postopku pa je jasno razbrati, da obe zemljišči ležita neposredno ob javnih poteh. Niso pa stvar tega postopka morebitne nepravilnosti pri delovanju Občine Tišina.

Tožnik v tožbi ugovarja, da davčni organ pri odločanju ni upošteval odločbe tožene stranke z dne 21. 9. 2009, kjer je bilo eksplicitno navedeno, da mora zemljišče izpolnjevati podpisane pogoje po ZGO-1 v kumulativnem smislu ter da je za območje zagotovljena oskrba s pitno vodo, energijo, odvajanje odplak, odstranjevanje odpadkov ter dostop na javno cesto. Za takšna zemljišča se tako lahko štejejo le tista, ki so že komunalno opremljena oziroma so zagotovljeni priključki. Prav tako je drugostopni organ prvostopnemu organu naložil, da mora v ponovljenem postopku zaprositi vse pristojne upravljavce za ustrezna dokazila. Prvostopni organ pa je v ponovljenem postopku upošteval potrdilo režijskega obrata Občine Tišina, da imata sporni parceli samo možnost dostopa na občinsko cesto ter priključitve na komunalno infrastrukturo, ne pa dejstva, da se za nepozidana stavbna zemljišča štejejo zemljišča, ki so že komunalno opremljena oz. so za njih zagotovljeni priključki. Prav tako je davčni organ upošteval potrdilo podjetje Elektra Maribor iz leta 2008, torej gre za staro potrdilo, ki se ne more uporabiti v tem postopku. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih, navedenih v njeni odločbi, in predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Predmet spora se nanaša na odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za leto 2009 in sicer od nezazidanih stavbnih zemljišč parc. št. 721/4 in 1050/1 k.o. …, ki sta v lasti tožnika.

Nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča je obvezna dajatev, ki se odmerja na podlagi 404. člena Zakona o davčnem postopku, v skladu s katerim izda davčni organ odločbo o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča po uradni dolžnosti. Odločba se izda na podlagi občinskega odloka in vrednosti točke veljavne na dan 1. januarja leta za katerega se določa nadomestilo. Pri tem je treba upoštevati tudi določbe Zakona o stavbnih zemljiščih (ZSZ/84, Uradni list RS, št. 18/84 s spremembami), Zakona o stavbnih zemljiščih (ZSZ/97, Uradni list RS, št. 44/97), Zakona o urejanju prostora (ZUreP-1, Uradni list RS, št. 110/02 s spremembami) in Zakona o graditvi objektov ZGO-1 (Uradni list RS, št. 102/04-UPB1).

V skladu z določbo tretjega odstavka 218. člena ZGO-1 za nezazidana stavbna zemljišča za potrebe postopka odmer nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča štejejo tista zemljišča, za katera je z izvedbenim prostorskih aktom določeno, da je na njih dopustna gradnja stanovanjskih in poslovnih stavb, ki niso namenjene za potrebe zdravstva, socialnega in otroškega varstva, kulture, znanosti, športa in javne uprave in da je na njih dopustna gradnja gradbenih inženirskih objektov, ki niso objekti gospodarske javne infrastrukture in tudi niso namenjeni za potrebe zdravstva, socialnega in otroškega varstva, šolstva, kulture, znanosti, športa in javne uprave. Nadalje je v 2. alinei prvega odstavka 218.b člena istega zakona določeno, da so kot nezazidana stavbna zemljišča določene tiste zemljiške parcele, če je za njih zagotovljena oskrba s pitno vodo in energijo, odvajanje odplak in odstranjevanje odpadkov ter dostop na javno cesto in če ležijo znotraj območja, za katerega je občina z odlokom o nadomestilu določila, da se plačuje nadomestilo za uporabo nezazidanega stavbnega zemljišča. Na podlagi četrtega odstavka istega člena (v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-286/04 z dne 26. 10. 2006) pa se šteje, da je zagotovljena oskrba s pitno vodo in energijo, odvajanje odplak in odstranjevanje odpadkov ter dostop na javno cesto, če je za območje, na katerem leži parcela, sprejet državni ali občinski lokacijskih načrt. Po določbi četrtega odstavka 218.b člena ZGO-1 se šteje, da je nezazidano stavbno zemljišče komunalno opremljeno že, če obstaja zgolj možnost priklopa na javno komunalno omrežje. Takšno stališče je zavzeto tudi v upravno sodni praksi, izhaja pa tudi iz navedene odločbe ustavnega sodišča. Tožbeno stališče tožnika, da za nezazidano stavbno zemljišče šteje le zemljišče, ki je že komunalno opremljeno oziroma so zagotovljeni priključki, je torej zmotno. Neutemeljeni so tudi tožbeni ugovori v zvezi z izdanimi potrdili upravljavcev javne komunalne infrastrukture. Iz potrdila režijskega obrata Občine Tišina z dne 14. 10. 2009 izhaja, da imata obe parceli dostop na občinsko cesto, možnost priključitve na vodovodno omrežje ter možnost odvajanja odplak. Tožnik sicer ugovarja, da režijski obrat ni upravljavec ceste, vendar pa priznava, da zemljišči ležita ob javni cesti, torej je izpolnjen navedeni zakonski pogoj. Možnost priključitve na električno omrežje izhaja iz potrdila Elektra Maribor z dne 19. 8. 2008. Navedeno potrdilo je bilo pridobljeno za namene postopka odmer nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (sicer v prvotnem postopku), zato tožnik neupravičeno ugovarja, da tega dokaza v tem postopku ni mogoče upoštevati, saj organ v ponovljenem postopku lahko uporabi dokaze, ki so bili pridobljeni v prejšnjem postopku. Tako ni relevantno, da je bilo potrdilo izdano v letu 2008, saj tožnik ne zatrjuje, da je prišlo do spremembe okoliščin, ki izhajajo iz navedenega potrdila.

Po vsem navedenem je sodišče presodilo, da tožba ni utemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) kot neutemeljeno. Zavrnitev tožbe se nanaša tudi na zavrnitev zahtevka tožnika za povrnitev stroškov postopka. Navedena odločitev temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.