Jedro

O navideznem steku med kaznivim dejanjem zlorabe položaja in ponareditve poslovnih listin zaradi razmerja inkluzije (ne pa konzumpcije) bi bilo mogoče govoriti le ob obsodbi obsojenca za obe v obtožnici očitani mu kaznivi dejanji.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Novi Gorici je s sodbo z dne 13. 3. 2012 spoznalo za krive: - obtoženega V. L. storitve kaznivega dejanja ponareditve poslovnih listin po prvem odstavku 240. člena Kazenskega zakonika – v nadaljevanju KZ (dejanje, opisano pod točko C/I izreka), za katero mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen dveh mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta, ter mu v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka, - obtoženega J. L. storitve kaznivega dejanja ponareditve poslovnih listin po prvem odstavku 240. člena KZ (dejanje, opisano pod točko C/I izreka), za katero mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen dveh mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta ter ga oprostilo povrnitve stroškov tega dela kazenskega postopka in - obtoženo K. U. storitve kaznivega dejanja zlorabe položaja po drugem in prvem odstavku 244. člena KZ (dejanje, opisano pod točko C/II izreka), za katero ji je izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je z uporabo omilitvenih določil določilo kazen osem mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta ter ji v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka.

2. Z isto sodbo je zoper pravno osebo M. d. o. o. iz razloga po 1. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrnilo obtožbo zaradi kaznivega dejanja ponareditve poslovnih listin po prvem odstavku 240. člena KZ v zvezi s 1. in 3. točko prvega odstavka 4. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja – v nadaljevanju ZOPOKD (točka A izreka) ter iz razlogov po 3. in 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe obtoženega V. L. za nadaljevano kaznivo dejanje zlorabe položaja po drugem in prvem odstavku 244. člena KZ (dejanje, opisano pod točko B/I) in poskus kaznivega dejanja zatajitve finančnih obveznosti po tretjem in prvem odstavku 254. člena KZ v zvezi z 22. členom KZ (dejanje, opisano pod točko B/II izreka); obtoženega J. L. pa kaznivega dejanja zlorabe položaja po prvem odstavku 244. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ (dejanje, opisano pod točko B/III izreka); obtoženo K. U. kaznivega dejanja zatajitve po petem odstavku 215. člena KZ (dejanje, opisano pod točko B/II izreka); pravno osebo L. d. o. o. nadaljevanega kaznivega dejanja zlorabe položaja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena KZ v zvezi s 1. in 3. točko prvega odstavka 4. člena ZOPOKD, poskusa kaznivega dejanja zatajitve finančnih obveznosti po tretjem in prvem odstavku 254. člena KZ v zvezi z 22. členom KZ in 1. in 3. točko prvega odstavka 4. člena ZOPOKD, ponareditve poslovnih listin po prvem odstavku 240. člena KZ v zvezi s 1. in 3. točko prvega odstavka 4. člena ZOPOKD in zatajitve po petem odstavku 215. člena KZ v zvezi s 1. in 3. točko prvega odstavka 4. člena ZOPOKD (dejanje, opisano pod točko B/IV izreka); in pravno osebo L. d. o. o. kaznivega dejanja zlorabe položaja po drugem in prvem odstavku 244. člena KZ v zvezi s 1. in 3. točko 4. člena ZOPOKD (dejanje, opisano pod točko B/V izreka) ter odločilo, da stroški tega dela kazenskega postopka obremenjujejo proračun, oškodovanca pa s premoženjsko pravnima zahtevkoma napotilo na pravdo.

3. Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 20. 12. 2012 pritožbe državne tožilke, obtoženega V. L. in njegovih zagovornikov, zagovornikov obtožene K. U. in zagovornice obtoženega J. L. zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obtoženima V. L. in K. U. je v plačilo naložilo stroške pritožbenega postopka, obtoženega J. L. pa oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

4. Zagovornica obsojenega J. L. je zoper obsodilni del izpodbijane pravnomočne sodbe glede dejanja, opisanega pod točko C/I izreka sodbe sodišča prve stopnje, dne 25. 4. 2013 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja, zaradi kršitve kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP in kršitve sedmega odstavka 364. člena ZKP v zvezi s 3. točko 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču je predlagala, da zahtevi ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje ustrezno spremeni ter obtoženca oprosti očitanega mu kaznivega dejanja po prvem odstavku 240. člena KZ.

5. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo, podanem dne 18. 7. 2013, meni, da zahteva ni utemeljena. V zahtevi uveljavljana kršitev kazenskega zakona ni podana, na vsebinsko enake zagovorničine pritožbene navedbe je odgovorilo in jih zavrnilo že sodišče druge stopnje v točki 18 sodbe. Obsojenec je bil spoznan za krivega kaznivega dejanja po prvem odstavku 240. člena KZ, oproščen pa obtožbe za kaznivo dejanje po prvem odstavku 244. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ, zato o institutu steka kaznivih dejanj ni moč govoriti. Obsežno izvajanje, netočne in mestoma tudi nejasne utemeljitve zahteve so vsebinsko namenjene polemiki z dokazno oceno in splošnim trditvam, da naj odločilna dejstva v sodbi ne bi bila ustrezno obrazložena, s čimer pa zahteva poskuša nedovoljen razlog (pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja) utemeljiti z zatrjevanjem kršitev, ki niso podane.

6. Z odgovorom državne tožilke sta bila obsojenec in njegova zagovornica seznanjena, zagovornica se je o njem tudi izjavila. V vlogi z dne 2. 9. 2013 ponavlja, da navedbe iz zahteve, da se v konkretnem primeru kaznivo dejanje ponareditve poslovnih listin pojavlja kot predhodni stadij izvršitve kaznivega dejanja zlorabe položaja in ponareditev poslovnih listin, predstavlja način izvršitve pomoči h kaznivemu dejanju zlorabe položaja.

B.

7. Zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP uveljavlja z navedbo, da je sodišče, kot je obsojenca z izpodbijano pravnomočno sodbo spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja ponareditve poslovne listine po prvem odstavku 240. člena KZ, napačno uporabilo kazenski zakon. Po mnenju vložnice je bilo v konkretnem primeru kaznivo dejanje po 240. členu KZ le način izvršitve kaznivega dejanja po 244. členu KZ v zvezi s 25. členom KZ, tega dejanja pa je bil obsojenec oproščen. Zato gre za navidezni idealni stek, to ravnanje pa zaradi odnosa specialnosti in konzumpcije pravno predstavlja eno kaznivo dejanje – kaznivo dejanje po 244. členu KZ in je dejanje ponareditve „izčrpano“ v pomoči k dejanju zlorabe položaja, zato je dejanje ponareditve poslovne listine izgubilo svojo samostojnost in bi sodišče moralo obtoženca za to kaznivo dejanje oprostiti obtožbe.

8. Kazenski zakonik (prvi odstavek 47. člena KZ oziroma prvi odstavek 53. člena KZ-1B) določa, da če je storilec z enim dejanjem ali več dejanji storil dve ali več kaznivih dejanj, za katera se mu hkrati sodi, določi sodišče najprej kazen za vsako posamezno kaznivo dejanje, nato pa izreče za vsa ta kazniva dejanja enotno kazen. Kazenski zakonik možnih delitev steka (realni-idealni) ne omenja, ker so za to določbo irelevantne, saj je v njej stek naveden le kot hipoteza za določanje pravil, kako naj sodišče izreče kazen istemu storilcu za dvoje ali več storjenih kaznivih dejanj in v tej fazi (izrekanja kazni) se sodišče s samo kategorizacijo steka ne ukvarja več(1). Vrste in kriterije za ugotovitev navideznega realnega ali idealnega steka tako opredeljuje kazenskopravna doktrina in sodna praksa. Po splošno uveljavljeni doktrini gre za navidezni idealni stek, ko se z logičnim primerjanjem zakonskih znakov dveh kaznivih dejanj na abstraktni ravni presoja in ugotovi, da je kriminalna količina enega vsebovana v kriminalni količini drugega kaznivega dejanja. Za navidezni idealni stek zaradi razmerja konzumpcije bo tako šlo, ko istovrstno hujše kaznivo dejanje zajame milejšega (na primer pri kaznivem dejanju umora je vključeno kaznivo dejanje hude telesne poškodbe) ali ko kvalificirana oblika kaznivega dejanja vključuje temeljno ali privilegirano obliko (na primer velika tatvina konzumira tatvino in majhno tatvino). Za razmerje inkluzije pa, če presoja konkretnih okoliščin kaznivih dejanj v steku (ne pa primerjava abstraktnih zakonskih znakov kot pri navideznem steku zaradi razmerja konzumpcije, specialnosti ali subsidiarnosti) pokaže, da bi bilo dvojno kaznovanje nesmiselno, ker je kriminalna količina enega kaznivega dejanja v primerjavi z drugim zanemarljiva, postranska ali malo pomembna okoliščina hujšega kaznivega dejanja(2).

9. V konkretni zadevi je bil obsojenec obtožen kaznivih dejanj pomoči h kaznivemu dejanju zlorabe položaja in ponarejanja poslovnih listin. Z izpodbijano pravnomočno sodbo pa je bil spoznan za krivega le storitve kaznivega dejanja ponareditve poslovnih listin po 240. členu KZ, ker je v poslovne listine (račun v višini 20.963,30 EUR, dobavnico z dne 2. 8. 2004, dobropis z dne 20. 8. 2004), ki jih je potrebno voditi na podlagi predpisov, izdanih na podlagi zakona (Slovenskih računovodskih standardov), in so pomembne za poslovni promet, vpisal lažne podatke in s svojim podpisom potrdil listine s takšno vsebino. Opis tega dejanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje vsebuje vse znake obsojencu očitanega kaznivega dejanja po prvem odstavku 240. člena KZ, katerega je bil z izpodbijano sodbo spoznan za krivega. Ker obsojenec ni bil spoznan za krivega tudi v obtožbi mu očitanega kaznivega dejanja pomoči pri kaznivem dejanju po 244. členu KZ, Vrhovno sodišče soglaša s presojo sodišča druge stopnje (glede na v pritožbi obsojenčeve zagovornice uveljavljano enako kršitev zakona), da o navideznem idealnem steku v konkretnem primeru ni moč govoriti (sodba sodišča druge stopnje, točka 18). O navideznem steku med kaznivim dejanjem zlorabe položaja in ponareditve poslovnih listin zaradi razmerja inkluzije (ne pa tudi konzumpcije(3)) bi bilo mogoče govoriti le ob obsodbi obsojenca za obe v obtožnici očitani mu kaznivi dejanji(4).

10. Ker po presoji Vrhovnega sodišča v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljana kršitev zakona ni podana, zahteva za varstvo zakonitosti pa je bila vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

11. Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določbi 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker zagovornica z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspela, je obsojenec dolžan plačati sodno takso kot strošek, nastal s tem izrednim pravnim sredstvom. Sodno takso bo s posebnim plačilnim nalogom odmerilo sodišče prve stopnje.

Op. št. (1): Dr. Ivan Bele, Kazenski zakonik s komentarjem, Ljubljana 2001. Op. št. (2): Dr. L. Bavcon, dr. A. Šelih, Kazensko pravo, Splošni del, Ljubljana 1999, in dr. Ivan Bele, Kazenski zakonik s komentarjem, Splošni del, Ljubljana 2001. Op. št. (3): Primerjaj sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 52/2008 z dne 22. 5. 2008, I Ips 46/2007 z dne 20. 9. 2007. Op. št. (4): Primerjaj s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 159/2011 z dne 12. 4. 2012.