Jedro

Pavšalna trditev, da je nepremičnina, katere prepoved obremenitve in odtujitve se zahteva, dolžnikovo edino premoženje, ne zadošča za uspeh predloga za izdajo začasne odredbe.

Obrazložitev

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev:

Tožnik v tem pravdnem postopku zahteva vrnitev kupnine v višini 18.500 EUR za zemljišče, parc. št. 1/31, k.o. D, za katerega sta s tožencem sklenila kupoprodajno pogodbo, a do njene realizacije nikoli ni prišlo, toženec pa je nato zemljišče prodal tretji osebi. Hkrati s tožbo na vračilo 18.500 EUR je tožnik vložil tudi predlog za izdajo začasne odredbe, da se pri predmetnem zemljišču zaznamuje prepoved odtujitve in obremenitve v korist tožnika do pravnomočno končanega pravdnega postopka, ker obstaja nevarnost, da bo tožena stranka svoje celotno premoženje odtujila, tožnik pa bo ostal nepoplačan. Sodišče prve stopnje je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo s sklepom, št. P 25/2010 z dne 09.04.2010. Proti sklepu se pritožuje tožeča stranka zaradi bistvenih kršitev pravil pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da vsekakor obstaja nevarnost, da bo uveljavitev njene terjatve onemogočena oziroma precej otežena, saj tožena stranka sklepa prodajne pogodbe z različnimi kupci za isto nepremičnino. S svojim premoženjem razpolaga v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, saj je isto nepremičnino prodala dvakrat, pri tem pa dolg do tožeče stranke ostaja neporavnan. Uveljavitev denarne terjatve pa bo onemogočena tudi v prihodnje, saj tožena stranka drugega premoženja, ki bi bilo vredno več kot terjatev tožeče stranke, nima. Pritožnik še navaja, da ne razpolaga z listino, na podlagi katere bi mu pristojni organi posredovali podatke o lastništvu nepremičnin toženca, sodišče pa bi lahko samo vpogledalo v evidence, s katerimi razpolaga in na podlagi katerih bi ugotovilo, da je tožena stranka lastnik le nepremičnine, ki je predmet te pravde. Sodišče bi moralo opraviti narok zaradi presoje okoliščine iz tretjega odstavka 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ-UPB-4, Ur. l. RS, št. 3/2007). Če se je tožena stranka odločila, da predmetne nepremičnine ne bo ponovno prodala in je npr. odstopila od pogodbe z dne 20.1.2010, potem dokazovanje nevarnosti ni potrebno: tedaj namreč ni bojazni, da bi dolžnik utrpel kakšno škodo, saj bo še vedno lahko užival predmetno nepremičnino. Pritožba primarno predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in o zadevi odloči samo in podredno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo verjeten obstoj terjatve. S tem je izpolnjena prva predpostavka po 270. členu ZIZ.

Vendar pa je za izdajo začasne odredbe poleg že izkazanega pogoja potrebno kumulativno izkazati še nadaljnji pogoj, in sicer mora upnik verjetno izkazati nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, razen če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo – v tem primeru upniku ni potrebno dokazovati nevarnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnik ni izkazal nobene izmed nadaljnjih predpostavk.

Najprej je zavrnilo trditev, da toženec s konkretnimi dejanji poskuša onemogočiti ali znatno otežiti bodočo izterjavo denarne terjatve, kakor je to navajal v predlogu za izdajo začasne odredbe. Dejstva, da je toženec še pred odločitvijo o tožnikovi pritožbi zoper odločbo UE ŠL, s katero je bila njegova zahteva po odobritvi pravnega posla med njim in tožencem zavrnjena, zemljišče prodal drugemu sprejemniku ponudbe, po mnenju sodišča prve stopnje ni moč šteti za razpolaganje, s katerim je toženec zmanjšal premoženje zato, da bi onemogočil ali otežil izterjavo tožnikove terjatve. Javno objavljena ponudba za prodajo gozda je toženca zavezovala v tem, da sklene prodajno pogodbo pod pogoji iz ponudbe s tistim od sprejemnikov ponudbe, ki ima položaj prednostnega upravičenca oz. s tistim izmed prednostnih upravičencev, ki ima najboljši vrstni red. Pritožbeno sodišče se z navedenim strinja. Glede na navedeno v konkretnem primeru ne gre za razprodajanje toženčevega premoženja.

Odločilnega pomena za zavrnitev predlagane začasne odredbe pa je v resnici naslednja procesna okoliščina: Tožnik ni z ničimer izkazal, da je sporno zemljišče edino premoženje, iz katerega bi se tožnik lahko poplačal. Tožnik ni predložil nikakršnih dokazov, s katerimi bi podprl svoje trditve, iz predloženih listin in ostalih predlaganih dokazov pa tako dejstvo ni bilo razvidno. Tožnik je v pritožbi navedel, da sodišče ni vpogledalo v evidence, s katerimi razpolaga in na podlagi katerih bi lahko ugotovilo, da je toženec lastnik le sporne nepremičnine. Pritožbeno sodišče opozarja, da je sodišče pri odločanju vezano na dokazne predloge strank, zato bi v takšne evidence lahko vpogledalo le, če bi tožnik to predlagal. Tega ni storil, po uradni dolžnosti pa sodišče dokazov načeloma ne sme izvajati. Tožnikove trditve so ostale na povsem pavšalni ravni.

Tožnik ni izkazal niti, da bo toženec s predlagano začasno odredbo pretrpel le neznatno škodo. Še več: Tega v predlogu za izdajo začasne odredbe sploh ni zatrjeval. V pritožbi je navedel, da bi moralo sodišče opraviti narok zaradi te okoliščine. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožnik v pritožbi navajal nova dejstva (337. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP; Ur. list RS, št. 73/2007 in nadaljnji), čeprav bi to moral storiti že v predlogu za izdajo začasne odredbe.

Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vsa dejstva in pravilno uporabilo materialno pravo, torej da tožnik ni izkazal drugega kumulativnega pogoja po 270. členu ZIZ, izdaja začasne odredbe ni upravičena, pritožba pa ni utemeljena. Ker niso podani niti razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).