Jedro

Smučišče samo po sebi ni nevarna stvar v smislu drugega odstavka 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), smučanje pa je običajna športna aktivnost, ki je tako kot mnoge druge sicer po naravi stvari povezana z določenimi nevarnostmi oziroma tveganji, vendar ta niso takšna, da jih kljub ustrezni skrbnosti in spoštovanju varnostnih predpisov ne bi bilo mogoče nadzorovati, zaradi česar bi to dejavnost samo po sebi lahko šteli za nevarno. V primerih, ko stvar oziroma dejavnost ni nevarna sama po sebi, temveč takšna postane glede na okoliščine primera, te okoliščine pa je treba pripisati opustitvi dolžne skrbnosti ali kršitvi varnostnih pravil obratovalca, je lahko podana le njegova krivdna odškodninska odgovornost.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik je s tožbo z dne 19. 11. 2001 od sodišča zahteval, naj razsodi, da mu je tožena zavarovalnica, s katero je imel upravljalec smučišča sklenjeno pogodbo o zavarovanju pred odgovornostjo, dolžna povrniti škodo, ki mu je nastala, ko je 12. 2. 2001 zaradi slabo vzdrževane smučarske proge padel med smučanjem na A. 2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ocenilo, da tožnik ni uspel s stopnjo prepričanja dokazati, da je padel zaradi slabo vzdrževane proge. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

3. Zoper odločitev sodišča druge stopnje tožnik vlaga revizijo iz vseh revizijskih razlogov in predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, naj sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Meni, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo metodologije iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in je enostransko povzelo izpovedi prič, zlasti tožnikovega brata, prav tako pa tudi ne bi smelo slediti mnenju izvedenca. Opozarja, da priča B. K. ni povedal diametralno nasprotno tožniku in da se sodišče druge stopnje do njegovih pritožbenih navedb v tej smeri ni opredelilo. Tožnik nato v reviziji utemeljuje zakaj meni, da bi moralo sodišče posamezne dokaze oceniti drugače. Opozarja, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo njegov predlog, naj se vpogleda še dnevnik pluženja in dnevnik poškodb. Navaja, da je zato, ker je bilo smučišče slabo vzdrževano in zato nevarno, podana tudi objektivna odškodninska odgovornost tožene stranke.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Vrhovno sodišče je že večkrat zavzelo stališče, da smučišče samo po sebi ni nevarna stvar v smislu drugega odstavka 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR)(1), smučanje pa je običajna športna aktivnost, ki je tako kot mnoge druge sicer po naravi stvari povezana z določenimi nevarnostmi oziroma tveganji, vendar ta niso takšna, da jih kljub ustrezni skrbnosti in spoštovanju varnostnih predpisov ne bi bilo mogoče nadzorovati, zaradi česar bi to dejavnost samo po sebi lahko šteli za nevarno. V primerih, ko stvar oziroma dejavnost ni nevarna sama po sebi, temveč takšna postane glede na okoliščine primera, te okoliščine pa je treba pripisati opustitvi dolžne skrbnosti ali kršitvi varnostnih pravil obratovalca, je lahko podana le njegova krivdna odškodninska odgovornost(2).

7. Vrhovno sodišče uvodoma tudi opozarja, da skuša tožnik z navajanjem, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo metodologije iz 8. člena ZPP izpodbiti na prvi in drugi stopnji ugotovljeno dejansko stanje, kar pa po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP ni dovoljeno.

8. Sodišče druge stopnje se je namreč strinjalo z oceno sodišča prve stopnje, da tožnik ni uspel dokazati, da je padel zaradi 15 do 20 cm visoke in 15 do 10 m dolge stopnice, ki naj bi ostala po pluženju. Njegovo trditev je potrdil le njegov brat in nihče drug. Sodišče druge stopnje je odločilo, da je sodišče prve stopnje ob neprepričljivosti izpovedi tožnika, njegovega brata in priče Bena Kolarja, ob mnenju izvedenca, da tako rekoč ni mogoče, da po pluženju nastane takšna stopnica, da pa je zagotovo, če bi bila, tudi tožnikov brat ne bi mogel presmučati, da stopnica tudi ni razvidna iz fotografije, posnete po nezgodi, da je obstoj stopnice zanikal reševalec, ki je pred začetkom obratovanja pregledal smučišče, da iz poročila o nezgodi, ki ga je podpisal tožnik ne izhaja, da je bila neurejenost smučišča vzrok za padec, pravilno ocenilo, da tožnik ni izkazal, da je do padca prišlo zaradi neurejenega smučišča. 9. Sodišče prve stopnje je pridobilo posamezna poročila o poškodbah na smučišču istega dne in na podlagi teh ugotovilo, da se nihče od drugih smučarjev, ki so se poškodovali isti dan, ni poškodoval na smučišču B. Pravilna je odločitev sodišča druge stopnje, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ko je zavrnilo predlog za vpogled še v knjigo poškodb. Sodišče druge stopnje pa je tudi pravilno odločilo, da sodišče ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni pridobilo dnevnika pluženja. Obrazložilo je, da je bil na predlog tožnika izvedenec zaslišan na naroku dne 18.6.2008 in je pojasnil, da dnevnika pluženja od tožene stranke ni pridobil, ker je iz njega razvidno le, kdo je plužil B. in kdaj, da pa ti podatki ne bi pomagali pri odgovorih na vprašanja, ki so mu bila zastavljena. Po tem pojasnilu tožnik ni zahteval dopolnitve izvedenskega mnenja s pridobitvijo še teh podatkov, kar pomeni, da se je z odgovorom izvedenca zadovoljil. 10. Odločitev sodišča druge stopnje, da je sodišče prve stopnje dokazno oceno napravilo na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej, je prepričljivo in natančno obrazložena. Revizijsko sodišče je zato odločilo, da uveljavljana revizijska razloga nista podana, zato je neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

11. Odločitev, da tožnica sama krije svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP.

Op. št. (1): Za obligacijska razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) je treba po 1060. členu OZ uporabiti določbe Zakona o obligacijskih razmerjih.

Op. št. (2): Primerjaj sodbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 621/2005, II Ips 520/2008, II Ips 225/2007 in II Ips 199/2009.