Jedro

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in odločilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 511.865 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in ji opovrniti 89.994 SIT stroškov postopka.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in naložilo toženi stranki v plačilo 278.089 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ter povračilo stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje v znesku 84.029 SIT. Pritožbo tožeče stranke je v celoti zavrnilo, glede stroškov pritožbenega postopka pa odločilo, da trpi vsaka pravdna stranka svoje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožeča stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Iz naslova prestanih fizičnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem je bilo tožniku prisojenih le 400.000 SIT. Ta odškodnina je prenizka, saj sodišči nista upoštevali, da je bolečinsko obdobje trajalo kar 49 dni. V premajhni meri je bilo upoštevano tudi dejstvo, da ima tožnik vse od poškodbe dalje zaradi poškodovanega živca v levi nogi občutek mravljinčenja. Ta občutek bo trajal vsaj še 35 let, kar je zelo dolgo obdobje. Zdravljenje so spremljale tudi številne neugodnosti, pri čemer je bilo pri prisoji odškodnine v premajhni meri upoštevano zdravju škodljivo rentgensko slikanje. Tudi odškodnina iz naslova prestanega strahu v znesku 80.000 SIT je prenizka. Ob poškodbi je bil tožnik zelo šokiran, saj je naenkrat ugotovil, da mu teče kri. Obstajal pa je tudi sekundarni strah, saj se je po operaciji v levem stegnu pojavilo mravljinčenje. Povsem neutemeljeno pa je bil zavrnjen tožnikov zahtevek iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti. Po končanem zdravljenju je namreč pri tožniku ostal slabši občutek na dotik, kar ga vsakodnevno moti. Zaradi mravljinčenja in slabšega občutka na dotik je bolj nervozen, zaradi česar svoje redno delo opravlja s povečanimi napori. Reviziji naj se tako ugodi, da bo tožniku prisojena vsa zahtevana odškodnina.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je glede na določbo prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (ZPP/99) pri odločanju v tej zadevi uporabilo določbe Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (ZPP/77).

Po uradni dolžnosti upoštevane (386. člen ZPP/77) bistvene kršitve iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77 v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo samo, če jih revident izrečno in določno uveljavlja. Revizija niti formalno opredeljeno niti vsebinsko ne zatrjuje nobene procesne kršitve.

V izpodbijani pravnomočni sodbi je tudi po presoji revizijskega sodišča materialno pravo pravilno uporabljeno.

Iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano, tožeča stranka pa jih z revizijo ne more izpodbiti (tretji odstavek 385. člena ZPP/77) je razvidno, da je tožnik utrpel raztrganinsko rano kože, podkožja, mišične ovojnice in mišičja v skupni globini 1,5 cm. Trajnih hudih bolečin ni trpel. Občasne hude bolečine so trajale le en dan, trajne srednje močne bolečine štiri dni, občasne srednje bolečine štiri dni, trajne zmerne bolečine deset dni in občasne pojemajoče zmerne bolečine trideset dni. Levo stegno je bilo rentgensko slikano, izveden je bil kirurški poseg, tožnik je bil cepljen proti tetanusu, na pregledu pri splošnem zdravniku pa je bil osemkrat. V času zdravljenja od 9.2. do 9.3.1996 je bila tožnikova splošna življenjska zmogljivost zmanjšana za 10 %. Po končanem zdravljenju sta ostala pekoča bolečina v nogi in občutek mravljinčenja. Za opisane prestane in bodoče fizične bolečine in neugodnosti med zdravljenjem je bilo tožniku prisojeno denarno zadoščenje v znesku 400.000 SIT, kar je tudi po presoji revizijskega sodišča povsem v skladu z določbama 200. in 203. člena ZOR. Tožniku prisojena odškodnina je tudi primerljiva z denarnimi zadoščenji, ki so bila prisojena drugim oškodovancem v podobnih primerih.

Po ugotovitvah obeh sodišč je strah ob poškodbi trajal le nekaj sekund, sekundarnega strahu pa tožnik sploh ni doživljal. Kljub temu mu je sodišče iz naslova prestanega strahu priznalo denarno zadoščenje v znesku 80.000 SIT. Revizijska zahteva, da je potrebno tožniku iz tega naslova prisoditi še 70.000 SIT, zato ne more biti utemeljena.

Tožnikov zahtevek za prisojo denarnega zadoščenja iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti, pa je bil z izpodbijano pravnomočno sodbo materialnopravno pravilno kot neutemeljen zavrnjen. Iz izvedeniškega mnenja in sodb obeh sodišč je razvidno, da pri tožniku ni nobenih funkcionalnih posledic zaradi poškodbe. Po končanem zdravljenju se pri tožniku res pojavlja občasna pekoča bolečina v levi nogi, ki pa je bila materialnopravno pravilno upoštevana kot bodoča škoda (203. člen ZOR) v okviru fizičnih bolečin. Enako velja za neugodnosti, ki se bodo pri tožniku tudi v bodoče pojavljale zaradi občasnih občutkov mravljinčenja v levi nogi. Po tožnikovi izpovedbi, ki je povzeta v razlogih sodbe sodišča druge stopnje, naj bi bila njegova splošna življenjska aktivnost zmanjšana zato, ker se "hlačnica drgne ob brazgotino", kar ga moti. Presoja sodišča druge stopnje, da je potrebno to neugodnost obravnavati v okviru bodočih neprijetnosti in ne kot posebno odškodninsko postavko v okviru duševnih bolečin zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti, je materialnopravno pravilna, drugačno revizijsko stališče pa nima podlage niti v določbi 200. člena ZOR niti v dosedanji sodni praksi.

Po povedanem se je pokazalo, da revizija ni utemeljena. Zato jo je revizijsko sodišče zavrnilo (393. člen ZPP/77).