Jedro

Za izdajo začasne odredbe po 11. členu ZLPP morata biti dejanska in pravna podlaga strankinega predloga po vsebini in obsegu verjetno izkazani.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1568/99-16.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena ZUS ugodilo tožničini tožbi, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 2.9.1999, ter ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka ugodila pritožbam M. p.o. L., M. - trgovine in storitev d.d. L. ter T. d.d. L. in odpravila sklep Upravne enote L., Izpostave C., Oddelka za gospodarstvo in ekonomske odnose z dne 11.2.1998 (s katerim je bila na tožničin predlog izdana začasna odredba po določbah II. poglavja Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij) (1. točka izreka) ter odločila, da se tožničin predlog za izdajo navedene začasne odredbe zavrne (2. točka izreka). Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe navaja razloge za svojo presojo, da sta tako dejanska kot pravna podlaga tožničinega predloga po vsebini in obsegu verjetno izkazani, kar je po 12. členu Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP) pogoj za izdajo zahtevane začasne odredbe. Tožnica je kot pravna naslednica delničarja "P. zavoda za ..." d.d. L. (kar izkazuje z listinami), ki je bil po podržavljenju likvidiran, uveljavljala vračilo nepremičnine parc. št. 173/4, vl. št. 605 k.o. T. v naravi. Takšno obliko vračanja predvideva 38. člen Zakona o denacionalizaciji (ZDen) tudi za upravičence po 13. členu istega zakona, ki so bili delničarji kapitalskih in osebnih družb, kar je potrdila tudi sodna praksa. Po 48. členu Zakona o zaključku lastninjenja in privatizacije pravnih oseb v lasti slovenske razvojne družbe (ZZLPPO) se pravice upravičencev po predpisih o denacionalizaciji, ki so vložili predlog za izdajo začasne odredbe v roku iz 11. člena ZLPP, pa predlog oziroma zahtevek za denacionalizacijo ob začetku privatizacije ni bil pravnomočno zavrnjen oziroma zavržen, pri izvedbi privatizacije upoštevajo na način določen v tem zakonu. Zato prenehanje veljavnosti ZLPP (1.5.1998) samo po sebi še ne pomeni, da pravna podlaga tožničinega predloga za izdajo začasne odredbe ni verjetno izkazana. Začasna odredba po ZLPP ne predstavlja faze denacionalizacijskega postopka, njena utemeljenost se preizkuša glede na pogoje iz 9. in 12. člena navedenega zakona. Zato tožena stranka zmotno meni, ko navaja, da tožničin predlog tudi po obsegu ni verjetno izkazan, ker ga je tožnica vložila pred zahtevo za denacionalizacijo.

Stranka z interesom T. d.d. L., v pritožbi, ki jo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov 1. odstavka 72. člena ZUS navaja, da tožnica ni verjetno izkazala pogojev za izdajo začasne odredbe po določbah 9. do 12. člena ZLPP; da je ZLPP prenehal veljati ter da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, oziroma so dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče v nasprotju s podatki spisov; prav tako pa se to sodišče ni opredelilo do navedb strank v odgovoru na tožbo niti do navedb tožene stranke v odločbi izpodbijani v upravnem sporu. Zato predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne v novo sojenje.

Tožeča stranka ter stranki z interesom na pritožbo niso odgovorile.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno odločilo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge. Z njimi se pritožbeno sodišče strinja in jih ne navaja ponovno.

Tudi pritožbeni ugovori na morejo vplivati na drugačno odločitev o zadevi. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi obrazložilo svojo presojo o tem, da sta dejanska in pravna podlaga tožničinega predloga za izdajo začasne odredbe po vsebini in obsegu verjetno izkazani. Zato je v upravnem sporu izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Po presoji pritožbenega sodišča zato nista utemeljena pritožbena ugovora o zmotni uporabi materialnega prava in zmotni oziroma nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja. Na katere ugovore strank z interesom v odgovorih na tožbo naj ne bi sodišče prve stopnje odgovorilo oziroma do katerih navedb tožene stranke se naj ne bi opredelilo, pa stranka z interesom v pritožbi ne navaja.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve sodišča prve stopnje, ker je spoznalo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.