Jedro

V danem primeru so bila glede prodajne pogodbe pravilno uporabljena določila Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur.l. SRS št. 14/89 - prečiščeno besedilo ter RS št. 13/94 in 82/94). Gre za skupno premoženje tožnice in prvotoženca, ki je bilo pridobljeno v zakonski zvezi, toda v zemljiški knjigi ni bilo vpisano v skladu z določilom 54. člena tega zakona. Ker pa se na podlagi pravnega posla pridobi lastninsko pravico na nepremičninah z vpisom v javno knjigo (33. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, ZTLR, Ur.l. SFRJ št. 6/80 do 36/90 in RS št. 4/91) in je že po starih pravnih pravilih veljajo načelo zaupanja v zemljiško knjigo (sedaj četrti odstavek 5. člena Zakona o zemljiški knjigi, ZZK, Ur.l. RS št. 33/95) kupci ne morejo trpeti škodljivih posledic.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da spadajo nepremičnine s parc. št. 3116, 1121/28 in 1121/53 k.o. S. v skupno premoženje tožnice A. J. in prvotoženca I. J. Višji del primarnega tožbenega zahtevka je zavrnilo. Zavrnilo je tudi podrejeni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala razveljavitev kupoprodajne pogodbe z dne 25.10.1991 in aneksa k tej pogodbi z dne 3.3.1992, ki sta bila sklenjena med prvim tožencem I. J. kot prodajalcem ter drugo, tretje in četrtotoženimi G., kot kupci, za nepremičnino s parc. št. 1121/53 in sodno overjeni.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi tožeče in prvotožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi višjega sodišča vlaga pravočasno revizijo tožeča stranka. Uveljavlja vse revizijske razloge in predlaga, da vrhovno sodišče spremeni izpodbijano sodbo, ugodi tožničini pritožbi in razveljavi sodbo sodišča prve stopnje, ali pa razveljavi drugostopenjsko sodbo in jo vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje. Ker očitno vlaga revizijo proti tistemu delu sodbe, s katero so bili zavrnjeni njeni zahtevki na neveljavnost ali razveljavitev prodajne pogodbe, izpodbija odločitev sodišč o tem, so bili kupci pri nakupu v dobri veri. Navaja, da so toženci dobro vedeli, da je bila nepremičnina kupljena v zakonu tožnice in prvotoženca. Ker je o tem izpovedala tožnica, ki je bila zaslišana pred sodiščem prve stopnje, slednjemu očita, da ni pravilno ocenilo vseh dokazov, sodišču druge stopnje pa očita, da ne bi smelo zavrniti pritožbenega predloga za ponovno zaslišanje pravdnih strank. Obe kršitvi sta vplivali na pravilnost in zakonitost sodb.

Revizija je bila vročena tožencem, ki nanjo niso odgovorili, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP, Ur.l. SFRJ št. 4/77 do 27/90 in RS št. 55/92).

Revizija ni utemeljena.

V reviziji zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana, saj sta sodišči prve in druge stopnje v svojih sodbah natančno ocenili vse izvedene dokaze in pojasnili razloge za odločitev. Sodišče prve stopnje je izčrpno zaslišalo tožnico in ji v zvezi s pridobitvijo parcel tudi v celoti verjelo. Razumljivo pa je, da je ocenjevalo tudi izpovedbe tožencev, zlasti glede okoliščin v zvezi s sklenitvijo kupne pogodbe. Ker sta sodišči prve in druge stopnje po določilu 8. člena ZPP, po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, odločili katera dejstva štejeta za dokazana in vse to v obrazložitvah sodb logično, natančno in razumljivo pojasnili, revizijski očitek ni utemeljen, saj ne gre za nobeno bistveno kršitev ZPP po določilih drugega odstavka 354. člena tega zakona. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 385. člena ZPP).

Po določilu 386. člena ZPP mora revizijsko sodišče po uradni dolžnosti paziti tudi na pravilno uporabo materialnega prava. V danem primeru so bila glede prodajne pogodbe pravilno uporabljena določila Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur.l. SRS št. 14/89 - prečiščeno besedilo ter RS št. 13/94 in 82/94). Gre za skupno premoženje tožnice in prvotoženca, ki je bilo pridobljeno v zakonski zvezi, toda v zemljiški knjigi ni bilo vpisano v skladu z določilom 54. člena tega zakona. Ker pa se na podlagi pravnega posla pridobi lastninsko pravico na nepremičninah z vpisom v javno knjigo (33. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, ZTLR, Ur.l. SFRJ št. 6/80 do 36/90 in RS št. 4/91) in je že po starih pravnih pravilih veljajo načelo zaupanja v zemljiško knjigo (sedaj četrti odstavek 5. člena Zakona o zemljiški knjigi, ZZK, Ur.l. RS št. 33/95) kupci ne morejo trpeti škodljivih posledic. Tudi če so toženci ob prvem nakupu nepremičnin od J. vedeli, da sta bila nekoč tožnica in prvotoženi skupna lastnika, pa so se do dneva sklenitve izpodbijane pogodbe razmere lahko spremenile. Ob takem stanju sta zato sodišči druge in prve stopnje pravilno ugotovili dobrovernost kupcev nepremičnine. To pa pomeni, da ni podan niti revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožeče stranke s predlogom za povrnitev revizijskih stroškov kot neutemeljeno (393. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).