Jedro

Vtoževana terjatev ne temelji na razmerju s tožencem kot samostojnim podjetnikom, ki bi bilo v zvezi z opravljanjem njegove pridobitne dejavnosti, pač pa na razmerju s tožencem kot fizično osebo, ki je lastnik prostora, v katerega je tožnica dobavljala toplotno energijo, kar ne utemeljuje zaključka, da gre za gospodarski spor. Sodišče prve stopnje tako ni odločalo o zadevi, za katero ne bi bilo stvarno pristojno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdržalo v veljavi 1. in 3. točko izreka sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Kranju, opr. št. I 3075/2007 z dne 14.1.2008, tako da je toženec dolžan plačati tožnici glavnico v znesku 514,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznih dolgovanih obrokov glavnice dalje, in izvršilne stroške v znesku 73,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.12.2007 dalje do plačila. Odločilo je še, da je toženec dolžan v roku 8 dni povrniti tožnici pravdne stroške v znesku 49,26 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper to sodbo se po svoji pooblaščenki pravočasno pritožuje toženec. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Navaja, da gre v tej pravdni zadevi za spor med dvema gospodarskima subjektoma, saj je v lokalu Okrepčevalnica L. opravljal dejavnost P. O. s.p., spor pa je nastal v zvezi z opravljanjem njegove pridobitne dejavnosti. Sodišče prve stopnje zato ni bilo stvarno pristojno za odločanje v tej zadevi. Nadalje navaja, da v spornem obdobju od tožnice ni prejemal ne toplotne energije ne računov. O odločilnih dejstvih (glede dobave toplotne energije) so razlogi izpodbijane sodbe v nasprotju z listinami v spisu in z njegovo izpovedbo. Meni, da bi moral imeti s tožnico sklenjeno pogodbo, saj brez nje ni možna dobava toplotne energije. Izpodbija tudi zaključek sodišča prve stopnje o delitvi stroškov in s tem ugotovitev, da je njegov delež razviden iz tožničinega dopisa z dne 30.10.1996. Pri tem opozarja na določilo 20. člena tožničinih Pogojev za dobavo in odjem toplote iz vročevodnega omrežja, v skladu s katerim bi morala tožnica dokazati, da ima na voljo podatke delilnika, ki so ga podpisali vsi odjemalci. Ker tega ni dokazala, bi morala biti delitev opravljena po enakih delih.

Tožnica na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V tej pravdni zadevi gre za spor majhne vrednosti (1. odstavek 443. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/08; v nadaljevanju ZPP). Sodba v sporu majhne vrednosti pa se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458. člena ZPP). Pritožbene navedbe, ki sodišču prve stopnje očitajo zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, so tako neupoštevne.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da gre v tej zadevi za gospodarski spor med tožnico kot gospodarsko družbo in tožencem kot samostojnim podjetnikom v zvezi z opravljanjem njegove pridobitne dejavnosti (2. točka 1. odstavka 481. člena ZPP) ter da zato sodišče prve stopnje ni bilo stvarno pristojno za odločanje v tej zadevi (2. odstavek 32. člena ZPP). Tožnica je namreč predlog za izvršbo vložila zoper toženca kot fizično osebo in ne zoper toženca kot samostojnega podjetnika. Iz tožničine trditvene podlage in dejanske podlage sodbe tudi ne izhaja, da temelji vtoževana terjatev na razmerju s tožencem kot samostojnim podjetnikom, ki bi bilo v zvezi z opravljanjem njegove pridobitne dejavnosti, pač pa, da terjatev temelji na razmerju s tožencem kot fizično osebo, ki je lastnik prostora, v katerega je tožnica dobavljala toplotno energijo, katere plačilo zahteva. Dejanska podlaga sodbe, na katero je pritožbeno sodišče vezano, tako temelji izključno na razmerju tožnice kot gospodarske družbe in toženca kot fizične osebe in z ničemer ne utemeljuje pritožbenega zaključka, da gre za gospodarski spor. Sodišče prve stopnje tako ni odločalo o zadevi, za katero ne bi bilo stvarno pristojno.

Pritožbene navedbe, da je toženec dokazal, da v vtoževanem obdobju od tožnice ni prejemal toplotne energije in računov, oziroma da tožnica ni dokazala nasprotnega, izpodbijajo s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje, zato so neupoštevne.

Pritožbeni očitek, da so razlogi izpodbijane sodbe o odločilnih dejstvih (o dobavi toplotne energije) v očitnem nasprotju z listinami v spisu in s toženčevo izpovedbo (s čimer pritožba uveljavlja kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP), je tako nekonkretiziran, da niti ne omogoča podrobnejše obrazložitve. Pritožba namreč ne navede niti katere listine v spisu, niti kateri deli toženčeve izpovedbe naj bi bili nepravilno preneseni v izpodbijano sodbo.

Pritožbena navedba, da bi morala biti med pravdnima strankama sklenjena pogodba glede dobave toplotne energije, je nerazumljiva, saj je v obrazložitvi izpodbijane sodbe jasno navedeno, da je med pravdnima strankama nastalo pogodbeno razmerje. Kot je to obrazložilo že sodišče prve stopnje, Pogoji za dobavo in odjem toplote (priloga A20, v nadaljevanju Pogoji) v 17. členu (med drugim) določajo, da če pogodba o dobavi toplote ni sklenjena v pisni obliki, se šteje, da je pogodbeno razmerje med dobaviteljem in odjemalcem nastalo z dnem dobave toplote. Ker tožnica tožencu dobavlja toploto že od 18.4.1989 dalje, sta od takrat dalje pravdni stranki v pogodbenem razmerju, ne glede na to, da nista sklenili pogodbe v pisni obliki.

Neupoštevne pa so tudi pritožbene navedbe, ki izpodbijajo zaključek sodišča prve stopnje o višini toženčevega deleža na skupni toplotni postaji in ki tožnici očitajo, da ni izkazala, da ima na voljo podatke delilnika, ki bi ga podpisali vsi odjemalci (zaradi česar pritožba meni, da bi morala biti delitev opravljena po enakih deležih, kot to določa 20. člen Pogojev). S temi navedbami namreč pritožba izpodbija s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje o dogovorjenem načinu delitve stroškov in s tem o višini toženčevega deleža na skupni toplotni postaji.

Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker toženec s pritožbo ni uspel, krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).