Jedro

Neutemeljeno je zavzemanje tožnika, da sodna razveza pogodbe o zaposlitvi ni dopustna, ker je bilo ugotovljeno, da je očitano kršitev, zaradi katere mu je tožena stranka podala izredno odpoved, storil v stanju neprištevnosti. Pritožbeno sodišče je že v razveljavitvenem sklepu pojasnilo, da je zmotno stališče prvostopenjskega sodišča o samodejni prepovedi sodne razveze v primeru, ko delavec stori kršitev v stanju neprištevnosti, ker trpi za kronično psihično boleznijo, kot v tožnikovem primeru. Ne drži namreč, da bi v primeru sodne razveze pogodbe o zaposlitvi tožnik izgubil delo zaradi bolezni oziroma da v tem primeru sodišče tožniku v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi ne bi zagotovilo enake obravnave glede na njegovo zdravstveno stanje (6. člen ZDR-1). Pri sodni razvezi po 118. členu ZDR-1 ne gre za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ali za kakšno drugo odpoved, temveč za drug način prenehanja delovnega razmerja (77. člen ZDR-1). Mora pa sodišče glede na podan predlog za sodno razvezo po 118. členu ZDR-1 presojati vse okoliščine in interese obeh strank ter ugotavljati, ali je mogoče nadaljevati delovno razmerje med strankama tega postopka.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo (I. točka izreka). Razsodilo je, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo 13. 11. 2017, temveč je trajalo z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 9. 2014 do odločitve prvostopenjskega sodišča o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi, to je do 13. 1. 2020 in da je tožena stranka dolžna plačati tožniku denarno povračilo v znesku 19.151,10 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Kar je tožnik zahteval več, to je plačilo 3.830,22 EUR, je zavrnilo. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožniku za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati delovno dobo z vpisom v matično evidenco pri ZPIZ ter mu od prenehanja delovnega razmerja 13. 11. 2017 do odločitve prvostopenjskega sodišča o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi, to je do 13. 1. 2020, plačati nadomestilo mesečne plače v višini, kot bi jo prejel, če bi delal, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. dne v tekočem mesecu za pretekli mesec do plačila (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni od vročitve sodbe povrniti njegove stroške v znesku 569,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper I. točko izreka in posledično zoper odločitev o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi v II. točki izreka se pritožuje tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da v celoti ugodi primarnemu tožbenemu zahtevku s stroškovno posledico oziroma jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje o sodni razvezi. Drži, da je v ZDR-1 posebno varstvo delavcev določeno le za izrecno navedene oblike odpovedi in ne za primer sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, vendar je treba pri razlagi določb upoštevati tudi Ustavo RS, ki prepoveduje razlikovanje glede na osebne okoliščine (14. člen). Sodišče mu ni zagotovilo varstvo pred diskriminacijo. Pravilno je bilo stališče prvostopenjskega sodišča v prvotnem postopku, da bi bila s sodno razvezo kršena prepoved diskriminacije na podlagi zdravstvenega stanja. Nadalje navaja, da se sodišče prve stopnje pri utemeljitvi odločitve o sodni razvezi sklicuje na okoliščine, ki so vse posledica njegove bolezni. Poudarja, da ima od 2008 diagnosticirano paranoidno shizofrenijo in da se od leta 2009 zdravi v zasebni ordinaciji A., B.B.. Pred spornim dogodkom je nazadnje jemal zdravilo Asentra. Dr. B.B. mu je 27. 9. 2016 na podlagi ugotovljene stabilne in dobre remisije svetoval postopno opustitev zdravljenja z Asentro. Od takrat dalje mu niso predpisali nobenega zdravila. Vsi konflikti v letu 2017 so bili posledica postopne ukinitve zdravljenja, oziroma bolezni, ki ni bila ustrezno zdravljena. Glede na to ni sprejemljivo, da bi mu iz tega razloga prenehala pogodba o zaposlitvi. Od obravnavanega primera je preteklo že več kot dve leti, v tem času pa ni imel nobenih težav. Sodišče teh okoliščin ni upoštevalo. Poleg tega bi moralo upoštevati, da od obravnavanega dogodka redno hodi na kontrole, da je njegovo stanje stabilno, da redno jemlje zdravila in da v tem času ni prišlo do nobenih konfliktov. Priglaša stroške pritožbe.

3. Zoper II/1 točko izreka sodbe se pritožuje tožena stranka zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da določi nižje denarno povračilo. Meni, da je sodišče prve stopnje določenim kriterijem dalo preveliko težo, določenim pa premajhno. Pravilna je ugotovitev, da je tožnik pri toženi stranki delal 16 let oziroma ob upoštevanju prenehanja delovnega razmerja na podlagi sodne odločbe 18 let, čemur pa bi ustrezalo denarno povračilo v višini 4,5 mesečne bruto plače. Kot orientacija se uporablja višina odpravnine, kot jo za primer redne odpovedi iz poslovnega razloga ali razloga nesposobnosti določa ZDR-1. Navaja, da je sodišče pri presoji tožnikovih zaposlitvenih zmožnostih preveliko težo pripisalo njegovemu zdravstvenemu stanju. Napačno je ugotovilo obseg tožnikovih omejitev pri delu zaradi njegovega zdravstvenega stanja, predvsem hemofilije. Ni upoštevalo, da tožnik zaradi zdravstvenega stanja ni pridobil odločbe ZPIZ o zmanjšani delovni zmožnosti oziroma invalidnosti. Poleg tega bi moralo sodišče upoštevati, da tožnik še ni aktivno iskal zaposlitve. Premalo je upoštevalo dejstvo, da je avtoličar zelo iskan poklic. Poleg tega tožnik živi v regiji, ki je dobro razvita z veliko proizvodnimi podjetji in je trenutno dobro splošno stanje glede zaposlitev. Sodišče prve stopnje je premajhno težo dalo ugotovitvam, da je do nezakonitosti odpovedi privedla tožnikova neprištevnost in da se je tožena stranka s tem seznanila šele v tem postopku. Poudarja, naj sodišče denarno povračilo dosodi v skladu z višino dosojenih denarnih povračil v podobnih primerih (odločitve VSRS VIII Ips 78/2018, VIII Ips 236/2017, VIII Ips 293/2016, VIII Ips 104/2017).

4. Obe pravdni stranki sta odgovorili na pritožbi nasprotne stranke. V odgovorih na pritožbi prerekata pritožbene navedbe in predlagata njuno zavrnitev. Tožnik priglaša stroške odgovora na pritožbo tožene stranke.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo in sprejelo pravilno odločitev.

7. V obravnavani zadevi je pravnomočno odločeno, da je tožena stranka tožniku nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče je namreč v tej zadevi že odločalo, in sicer je s sodbo in sklepom Pdp 186/2019 z dne 3. 7. 2017 potrdilo sodbo sodišča prve stopnje opr. št. Pd 70/2017 v delu, ki se nanaša na ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 11. 2017, razveljavilo pa jo je v delu, ki se nanaša na posledice nezakonite izredne odpovedi ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega stališča, da bi s sodno razvezo kršilo prepoved diskriminacije na podlagi zdravstvenega stanja delavca oziroma da bi tožnik v tem primeru ostal brez zaposlitve zaradi svojega zdravstvenega stanja, ni ugotavljalo, ali je glede na okoliščine in interese tožnika in tožene stranke mogoče nadaljevanje delovnega razmerja.

8. Glede na navedeno je z izpodbijano sodbo sodišče prve stopnje odločilo le še o zahtevkih za reintegracijo (oziroma o predlogu za sodno razvezo) in reparacijo. Zahtevek tožnika za vrnitev nazaj na delo je zavrnilo, ker je presodilo, da je predlog tožene stranke za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi utemeljen. Glede na to je razvezalo pogodbo o zaposlitvi z dne 15. 9. 2014 z dnem odločitve, tožniku do tega dne priznalo vse pravice iz delovnega razmerja in mu prisodilo denarno povračilo v znesku 19.151,10 EUR, kar predstavlja 15 povprečnih mesečnih plač. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje.

K pritožbi tožnika:

9. Neutemeljeno je zavzemanje tožnika, da sodna razveza pogodbe o zaposlitvi ni dopustna, ker je bilo ugotovljeno, da je očitano kršitev, zaradi katere mu je tožena stranka podala izredno odpoved, storil v stanju neprištevnosti. Pritožbeno sodišče je že v razveljavitvenem sklepu Pdp 186/2019 z dne 3. 7. 2019 pojasnilo, da je zmotno stališče prvostopenjskega sodišča o samodejni prepovedi sodne razveze v primeru, ko delavec stori kršitev v stanju neprištevnosti, ker trpi za kronično psihično boleznijo, kot v tožnikovem primeru. Ne drži namreč, da bi v primeru sodne razveze pogodbe o zaposlitvi tožnik izgubil delo zaradi bolezni oziroma da v tem primeru sodišče tožniku v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi ne bi zagotovilo enake obravnave glede na njegovo zdravstveno stanje (6. člen Zakona o delovnih razmerjih; ZDR-1; Ur. l. RS; št. 21/13 in nasl.). Pri sodni razvezi po 118. členu ZDR-1 ne gre za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ali za kakšno drugo odpoved, temveč za drug način prenehanja delovnega razmerja (77. člen ZDR-1). Mora pa sodišče glede na podan predlog za sodno razvezo po 118. členu ZDR-1 presojati vse okoliščine in interese obeh strank ter ugotavljati, ali je mogoče nadaljevati delovno razmerje med strankama tega postopka, kar pa je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku tudi storilo.

10. Sodišče prve stopnje je navedlo prepričljive in jasne razloge, zakaj je sledilo predlogu tožene stranke za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi na podlagi prvega odstavka 118. člena ZDR-1. Pri tehtanju interesov pogodbenih strank je upoštevalo tožnikov interes za vrnitev na delo k toženi stranki, vendar je pravilno ocenilo, da v obravnavanem primeru prevlada interes tožene stranke, da s tožnikom ne nadaljuje delovnega razmerja, ker so medsebojni odnosi porušeni do te mere, da nadaljnjega zaupanja ni več mogoče pričakovati. Pri tem je pravilno izhajalo iz ustaljenega stališča sodne prakse, da se pri presoji okoliščin iz 118. člena ZDR-1 upošteva predvsem okoliščine, ki nastanejo po odpovedi oziroma zaradi nje, vendar pa se lahko izjemoma presoja tudi, kako so na medsebojne odnose vplivala dejanja, ki jih je delodajalec očital delavcu in zaradi katerih je bila podana odpoved pogodbe o zaposlitvi. Presoja o porušenem zaupanju delodajalca do delavca kot okoliščina, ki vpliva na odločitev o utemeljenosti sodne razveze, je namreč povezana s kršitvijo, ki je delavcu očitana v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi kršitev delovnih obveznosti. Sodišče prve stopnje je v tem okviru pravilno presojalo ravnanje tožnika, ki je bilo razlog za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

11. Med strankama ni bilo sporno, da je tožnik 11. 10. 2017 verbalno in fizično napadel sodelavca C.C. (ga udaril v levo stran obraza, potisnil ob steno, zgrabil za vrat, pljunil v obraz in mu strgal delovno majico) in da ga je že pred tem dogodkom večkrat verbalno napadel. V zvezi z očitanim ravnanjem je bilo sicer v postopku ugotovljeno, da tožniku ni mogoče očitati krivde oziroma subjektivne odgovornosti zaradi neprištevnosti, ker zaradi duševne motnje oziroma duševne bolezni (kronične shizofrenije) ni mogel razumeti pomena svojega dejanja in ni mogel imeti v oblasti svojega ravnanja. Ob upoštevanju, da je tožnik že v letu 2016 prejel pisno opozorilo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi zaradi nespoštljivega in neprimernega odnosa do dela in pravil tožene stranke ter nespoštljivega in neprimernega odnosa do sodelavcev in nadrejenih ter da je 15. 9. 2017 in 27. 9. 2017 verbalno napadel C.C., je prepričljiva ocena sodišča prve stopnje, da tožnikovo ravnanje, ki se je iz verbalnega napada stopnjevalo v fizični napad, utemeljuje zatrjevano izgubo zaupanja tožene stranke v tožnika in njegovo delo. V zvezi s tem se je sodišče prve stopnje pravilno sklicevalo na določbo 45. člena ZDR-1, po kateri je tožena stranka kot delodajalec dolžna zagotavljati pogoje za varnost in zdravje vseh delavcev in takšna ravnanja, ki ogrožajo varnost in zdravje zaposlenih, preprečiti.

12. Sodišče prve stopnje je pri zaključku o popolnoma porušenem medsebojnem odnosu med strankama, med drugim upoštevalo tudi dejstvo, da se je tožena stranka pred izredno odpovedjo trudila urediti konflikt med tožnikom in C.C. s tem, da je organizirala sestanek, ki pa glede na nadaljnji potek dogodkov ni bil uspešen. Predvsem pa je kot relevantno okoliščino, zaradi katere nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče, pravilno upoštevalo tudi, da sta sodna izvedenka psihiatrične stroke dr. D.D. in tožnikov lečeči psihiater B.B. tožnikovo funkcioniranje v delovnem okolju pogojevala z obstojem dejavnikov (tj. ustreznim zdravljenjem, zadostno antipsihotično terapijo, rednim jemanjem zdravil, podporo), na katere tožena stranka nima in ne more imeti nobenega vpliva, saj sodijo v zasebno sfero tožnika.

13. Navedbe, ki jih tožnik izpostavlja v pritožbi, tj. da je od obravnavanega primera poteklo več kot dve leti, da v tem času ni imel nobenih težav, da od obravnavanega dogodka redno hodi na kontrole, da je njegovo stanje stabilno, da redno jemlje zdravila in da v tem času ni prišlo do konfliktov, ne predstavljajo relevantnih okoliščin za prevlado njegovega interesa za vrnitev na delo nad interesom tožene stranke za prenehanje delovnega razmerja zaradi izgube zaupanja.

K pritožbi tožene stranke:

14. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o višini denarnega povračila. Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo ustrezno denarno povračilo ob upoštevanju vseh kriterijev iz drugega odstavka 118. člena ZDR-1, svojo odločitev pa ustrezno in prepričljivo obrazložilo.

15. V drugem odstavku 118. člena ZDR-1 so primeroma našteti kriteriji, na podlagi katerih sodišče določi višino denarnega povračila, in sicer trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja. Tožena stranka v pritožbi prisojenemu znesku denarnega povračila neutemeljeno nasprotuje s primerjavo z zneskom odpravnine, ki bi pripadala tožniku za 16 let oziroma 18 let zaposlitve. Takšna primerjava, ki za sodišče ni zavezujoča, bi bila lahko le okvirna, saj se kriterij za odpravnino ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali razloga nesposobnosti iz 108. člena ZDR-1 razlikuje od kriterijev za določitev višine denarnega povračila po 118. členu ZDR-1 (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 211/2018 z dne 18. 6. 2019).

16. Sodišče prve stopnje je pri presoji višine denarnega povračila ustrezno ovrednotilo okoliščine, da je tožnik star 39 let, da je bil pri toženi stranki zaposlen 16 let in pol oziroma do prenehanja delovnega razmerja na podlagi sodbe sodišča skoraj 19 let in da je po poklicu avtoličar s končano 3-letno šolo. Ob upoštevanju tožnikovih zdravstvenih težav, kot so razvidne iz listinske dokumentacije, pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da so tožnikove zaposlitvene možnosti kljub deficitarnosti poklica avtoličarja majhne. Pri tožniku so namreč ugotovljene huda endogena duševna motnja (kronična shizofrenija), ki je trajna in jo je treba ves čas obvladovati s pomočjo zdravil in drugih terapevtskih ukrepov, blaga duševna manjrazvitost, hemofilija in zaznavna obojestranska naglušnost. Nedvomno je tožnik zaradi teh zdravstvenih težav težje zaposljiv. Tožnik je tudi sam izpovedal, da zaradi hemofilije težko najde zaposlitev kot avtoličar in da na Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje zanj še niso našli nove zaposlitve.

17. Upoštevaje navedene okoliščine prisojeno denarno povračilo v višini 15 mesečih plač, kot so bile tožniku plačane v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo, tj. v višini 19.151,10 EUR, tudi po presoji pritožbenega sodišča predstavlja primerno in pravično povračilo, ki ustreza tudi povračilom, ki se v podobnih primerih prisojajo v sodni praksi. Zavzemanje tožene stranke za njeno znižanje ni utemeljeno. Okoliščina, da tožnik v zvezi z zdravstvenim stanjem ni pridobil odločbe ZPIZ, ni razlog, ki bi toženo stranko upravičeval do plačila nižjega denarnega povračila ob sodni razvezi tožniku.

18. Ker niso podani s pritožbama uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

19. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnik v pritožbenem postopku ni uspel, zato v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sam krije stroške pritožbe. Tožnik pa sam krije tudi svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve, zato ga ni mogoče šteti med potrebne stroške (155. člen ZPP).