Jedro

Vsak ima lahko samo enega očeta in na ugotovitev očetovstva za otroke, ki so rojeni v zakonski zvezi, ni mogoče tožiti, dokler velja po pravni domnevi za očeta materin mož, kar pomeni, da je primarno potreba zakonsko očetovstvo izpodbiti, šele nato pa je mogoče zahtevati ugotovitev očetovstva, za zatrjevanega biološkega očeta.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom o dedovanju je sodišče prve stopnje ugotovilo obseg zapuščine (I. točka izreka), razglasilo za dediče zapustnikovo vdovo S. B. in zapustnikovi sestri E.H. in A.Š. (II. točka izreka) ter odredilo H. d.d., da dedinjam izplača saldo zneska na računu in zemljiški knjigi, da po pravnomočnosti vpiše lastninsko pravico na nepremičninah na dediče (III. in IV. točka izreka).

2. Zoper sklep se pritožuje vdova in M. K. Slednja trdi, da je hči pokojnega S. Š., čeprav v njenem rojstnem listu ni vpisan kot oče, zato tudi ni bila vabljena na zapuščinsko obravnavo. Je pa pokojni njen pravi oče, saj je rojena iz zveze med S. B. in pokojnim S. Š.. Navedeno potrjuje tudi vdova, saj trdi, da je M. K. njena hčerka, da je rojena v zvezi s S. Š., in da lahko opravijo tudi DNK analize. Poleg navedenega izpostavlja, da je skupaj s pokojnim v celoti prenovila hišo, ki se je podirala, naredila sta prizidek, klet, garažo, še en prizidek in dostopno pot. Vse to je bilo narejeno v času, ko je bila poročena z njim in to z njenim posojilom in njenimi prihranki. Navaja, da gre za skupno premoženje na tej nepremičnini in ima zato sama lastninsko pravico do 1/2, deduje se torej samo druga polovica. O tem, da ji pripada določen del že zato, ker je tudi sama kot žena obnavljala, dozidavala, gradila, je sodnica ni poučila. Je navadna delavka v lakirnici in ne pozna pravnih pravil. Prosi, da sodišče to upošteva.

3. Na pritožbo sta odgovorili dedinji E.H. in A.Š., ki v zvezi s pritožbenimi trditvami, da je pokojni oče M. K. predlagata, da sodišče vpogleda v njen rojstni list, odločbo o pokojnini in v odločbo o dedovanju. Iz listin izhaja, da je M. K. do konca izobraževanja prejemala pokojnino po J. B., ki je umrl 24.7.1980 in da je po njem dedovala.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz podatkov spisa izhaja, da sta pritožnici dne 12.7.2016 vložili še vlogo po pooblaščenki odvetnici, ki je v navedeni vlogi pojasnila, da pokojni v uradnih evidencah ni vpisan kot oče K. M., saj je bila slednja rojena še v času trajanja zakonske zveze med S. B. in B. J.. Ker po določbi 86. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju: ZZZDR) velja za očeta otroka, rojenega v zakonski zvezi, mož otrokove matere, je v rojstnem listu zapisan kot oče J. B.. Sicer pa vztraja na stališču, da je M. K. biološka hčerka pokojnega in je bila ob izdaji sodbe o razvezi zakonske zveze stara 3 mesece, kar je sestram pokojnega tudi znano in to dejstvo vseskozi priznavata. Sodišče obvešča tudi, da je na sestri pokojnega naslovila dopis, da se izjavita, ali priznavata status hčerke in posledično status dedinje, vendar odgovora še ni prejela. V kolikor ji statusa dedinje sestri pokojnega ne bosta priznali, uveljavlja zahtevek na ugotovitev, da je pokojni njen oče ter na ugotovitev, da ima dedinja K. M. zakonito dedno pravico po zapustniku kot njegova hčerka. V vlogi z dne 19.7.2016 sta sestri pokojnega navedli, da vztrajata pri odgovoru na pritožbo in da je K. M. tista, ki mora glede na določbo 98. člena ZZZDR s tožbo izpodbijati, da je njen oče tisti, ki po zakonu velja za očeta, zato menita, da mora K.M. vse to urediti brez njune izjave o priznavanju statusa hčerke po pokojnem. Sodišče je nato razpisalo še narok, ki se ga sestri pokojnega nista udeležili.

6. Ugotovitev in izpodbijanje očetovstva sta neločljivo prepletena dela ene in iste varovane celote - pravice otroka da pozna identiteto svojih naravnih staršev, pa tudi upravičenje, da s tožbo ustvari pravno vez med seboj in genetskimi straši (35. člen Ustave). Iz te pravice izhaja tudi upravičenje ukiniti oziroma izpodbiti obstoječo pravno vez med otrokom in domnevnimi straši, ki ne ustreza realnosti1. Po naših predpisih ima lahko vsak samo enega očeta in na ugotovitev očetovstva za otroke, ki so rojeni v zakonski zvezi, ni mogoče tožiti, dokler velja po pravni domnevi za očeta materin mož, kar pomeni, da je primarno potreba zakonsko očetovstvo izpodbiti, šele nato pa je mogoče zahtevati ugotovitev očetovstva, za zatrjevanega biološkega očeta2. Iz pritožbe in vloge z dne 12.7.2016 (list. št. 27), ki je bila vložena po pooblaščenki, izhaja, da M. K. uveljavlja zgolj zahtevek na ugotovitev, da je pokojni njen oče ter na ugotovitev, da ima kot dedinja zakonito dedno pravico po zapustniku kot njegova hčerka. Pritožnica tudi ne navaja, da bo izpodbijala očetovstvo pokojnega J. B.. Glede na vse navedeno in v skladu z načelom, da nihče ne more imeti dveh očetov, pritožba M. K. ni utemeljena.

7. Dedinja S. B. (pokojnikova vdova) šele v pritožbenem postopku (prvič) navaja, da je v času trajanja zakonske zveze s sedaj pokojnim S. Š. v celoti prenovila stanovanjsko hišo, naredila prizidke, garažo, klet in dostopno pot. Tako pozno navajanje dejstev pritožnica opravičuje z navedbami, da je pravni laik in da je sodnica ni ustrezno poučila, vendar s tem ne more uspeti, saj od zapuščinskega sodišča ni mogoče pričakovati, da bo stranko poučevalo o zahtevkih, ki niso dednopravne narave. Sicer pa sodna praksa v zapuščinskem postopku ne dopušča eventualne maksime le, ko se uveljavljajo dedne pravice, velja pa v primeru, ko se navajajo zgolj nova dejstva. Pritožnica namreč z zgoraj povzetimi trditvami ne uveljavlja dedne pravice, pač pa smiselno zatrjuje originarno pridobitev lastninske pravice na eni od nepremičnin, ki je bila predmet dedovanja. Po 220. členu Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) pravnomočen sklep o dedovanju veže stranke, ki so sodelovale v zapuščinskem postopku, vendar samo tedaj, če je njihova pravica dedne narave. Če pa njihova pravica izvira iz kakšnega drugega premoženjskega razmerja, ki je nastalo za čas življenja zapustnika, jo lahko tudi po pravnomočnosti sklepa o dedovanju domnevni upravičenci uveljavljajo v pravdi. Pritožničina pravica ni dedne narave in jo bo z lastninsko tožbo lahko uveljavljala v pravdi, če ji pokojnikovi sestri le te ne bosta priznali.

8. Pritožbeno sodišče je zato, ker v pritožbi zatrjevani izpodbojni razlogi niso podani, in ker ni ugotovilo kršitev, na katere pazi v smislu drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) po uradni dolžnosti, pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep o dedovanju sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

1 primerjaj: odločbo Ustavnega sodišča U-I-85/10 2 primerjaj: odločbo VSRS II Ips 218/2014