Jedro

Izpodbojnost pogodbe o razpolaganju s skupnim premoženjem brez soglasja zakonca.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Novi Gorici razveljavilo darilno pogodbo za nepremičnino v S., ki sta jo dne 15.2.2002 sklenila toženca, ugotovilo, da je vknjižba na podlagi te pogodbe neveljavna in dovolilo vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. Iz razlogov sodbe izhaja, da je toženec razpolagal s skupnim premoženjem brez soglasja tožnice in da je toženka vedela, da gre za skupno premoženje in da toženec nima soglasja tožnice.

Zoper sodbo se toženca pritožujeta. Vztrajata, da je bila tožba vložena prepozno in je tožnica zanjo prekludirana. Toženca sta ves čas zatrjevala, da je tožnica za darilno pogodbo izvedela že ob njeni sklenitvi in ne šele aprila 2004, saj je z njeno vsebino soglašala. Razveljavitev pogodbe pa je zahtevala šele s spremembo tožbe 6.10.2008. Napačen je zaključek, da tožnica ni soglašala z darilno pogodbo. Iz kazenske sodbe v zadevi K 1 izhaja le, da naj bi toženec spravil v zmoto notarko, ki ji je prikril dejstvo, da je z nepremičnino, ki je bila predmet sporazuma, že razpolagal. V sodbi ni niti besedice o tem, da naj bi v zmoto spravil tudi tožnico, sodišče se z vprašanjem, ali je tudi tožnica spravila notarko v zmoto sploh ni ukvarjalo. Dejstva, da tožnica za pogodbo ni vedela, ne dokazuje niti SMS sporočilo skoraj tri leta po prenosu, oziroma sodišče tega ne obrazloži. Prav tako zaključek sodišča ne izhaja iz dejstva, da tožnica izpodbija sporno pogodbo in iz dejstva, da je bil kasneje sklenjen sporazum med zakoncema, ki naj ga tožnica ne bi sklenila, če bi vedela za darilno pogodbo.

Še bolj v nasprotju z dokazanimi dejstvi pa je zaključek sodišča, da naj bi tožeča stranka izkazala nedobrovernost druge toženke. Najprej je sicer pravilno ugotovilo, da je dokazno breme na tožeči stranki, nato pa je dokazno breme napačno prevalilo na toženo stranko in na ta način tudi napačno uporabilo materialno pravo. Sodišče po mnenju pritožnikov predvsem ne obrazloži, zakaj ne verjame izpovedbi druge toženke, da je bilo že vse dogovorjeno, nato pa je ob podpisu darilne pogodbe še enkrat vprašala očeta, ali je podano soglasje toženke. Toženca sta z usklajeno izpovedbo vseh prič izkazali, da je toženec pred podpisom darilne pogodbe poklical tožnico. Izpiskov telefonskih pogovorov ni več mogoče dobiti, saj se hranijo le krajše obdobje. Tudi če klic ni bil izkazan, pa sodišče ni ugotovilo nobenega dejstva, da toženka ni verjela, da je res klical tožnico. Napačno je sodišče ocenilo, da bi bilo pričakovati, da bo pri podpisu pogodbe navzoča tudi tožnica. Nič takega ne izhaja iz izvedenih dokazov (niti iz izpovedi tožnice). Prisotnost K.L. ne kaže na slabo vero toženke, saj je bilo pojasnjeno, da je bila K.L. navzoča, ker je poznala notarja in bila toženčeva zdravnica. Neverodostojnost M.R. je sodišče utemeljilo zgolj s pavšalno ugotovitvijo, da je zakonec toženke. Ne drži, da bi bil posredna priča, saj je bil navzoč tako pri podpisu darilne pogodbe kot pri družinskih pogovorih o usodi hiše v S.. Prav tako ničesar ne dokazuje dejstvo, da toženec ni plačeval preživnine za toženko in da je bil to razlog, da nepremičnina pripade toženki. Ne drži pa zapis sodišča, da naj bi toženec izpovedal, da se je sam odločil za darilno pogodbo. Izpovedoval je, da sta se s tožnico dostikrat pogovarjala o tem, kaj bo z vikendom po njuni smrti. Darilno pogodbo so zapisali zavestno, o tem so se pogovarjali v okviru družinske skupnosti. Sodišče je ugotavljalo zgolj to, iz česa izhaja, da naj toženka ne bi bila dobroverna, namesto da bi ugotavljalo, ali je dokazano, da je bila nedobroverna. Razlogi, s katerimi je sodišče utemeljilo svojo odločitev, poleg tega nimajo podlage v trditvah tožnice. Toženka je bila dobroverna. Razumela je, da je dovolj, da pogodbo sklene tisti, ki je vpisan v zemljiški knjigi. Oba toženca in zakonec druge toženke so na več obravnavah usklajeno izpovedali, da je bila darilna pogodba sklenjena po tem, ko sta se tožnica in toženec večkrat izrekla, da bo vikend po njuni smrti postal last toženke. Tudi ob podpisu darilne pogodbe je toženec vsem navzočim zatrdil, da ima soglasje tožnice. Sodišče se do tako usklajenih izpovedi ni opredelilo in po mnenju pritožnikov je dokazna ocena zato neprepričljiva in nezadostna. Po drugi strani pa sodišče svojega prepričanja, da soglasje ni bilo dano, ni podprlo z nobenim izvedenim dokazom, niti se ni opredelilo do verodostojnosti izpovedi tožnice. Poleg tega sta s strani tožnice predlagani priči preveč skladno izpovedali, da naj bi bil namen tožnice, da nepremičnino zapusti eni od svojih nečakinj. Njuna izpoved je bila neverodostojna, tožnica ni predlagala zaslišanja te nečakinje. Neverodostojne so tudi izpovedi tožnice, da s toženko ni imela dobrega odnosa. Iz izvedenih dokazov izhaja nasprotno.

V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka pritrjevala razlogom sodišča prve stopnje in predlagala zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje v zadevi ugotovilo pravilno in popolno, svoje zaključke je tudi jasno in razumljivo obrazložilo, tako da jih je mogoče preizkusiti. Na ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa v postopku ni zagrešilo niti očitanih kršitev postopka niti kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče po določbi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) paziti po uradni dolžnosti.

Pritožnika neutemeljeno trdita, da naj bi tožeča stranka zahtevek na razveljavitev pogodbe postavila šele v četrti pripravljalni vlogi. Tak zahtevek je namreč postavila že s tožbo in ga ni nikoli umaknila. Res je večkrat spremenila tožbo, vendar so se spremembe nanašale na del zahtevka, s katerim je uveljavljala ničnost pogodbe (in o katerem je že pravnomočno odločeno), vsakič pa je vztrajala pri „ostalih“ zahtevkih, torej tudi pri zahtevku na razveljavitev pogodbe. Pritožbeno sodišče se je že v prejšnji odločbi opredelilo do pravočasnosti vložitve tožbe v zvezi z določbo 99.člena Obligacijskega zakonika (OZ). Res velja načelo zaupanja v zemljiško knjigo, ki pomeni tudi, da se šteje, da je zainteresiranim obstoj darilne pogodbe postal znan najkasneje ob vpisu v zemljiško knjigo (to je 28.4.2003), vendar to ne pomeni, da ni mogoče, ob obstoju posebnih okoliščin, ugotoviti tudi drugače. V obravnavani zadevi je potrebno upoštevati, da je toženec nekaj mesecev pred vknjižbo darilne pogodbe sklenil s tožnico sporazum, v katerem ji je prepustil svoj delež na sporni nepremičnini in v katerem sta stranki posebej poudarili, da pogoji za realizacijo tega sporazuma v zemljiški knjigi še niso izpolnjeni, ker tožnica še ni dobila državljanstva. S sklenitvijo sporazuma je toženec zavedel tožnico, ki zato ni imela nobenega razloga, da bi preverjala vpise v zemljiški knjigi. Takoj, ko so bili izpolnjeni pogoji za vpis lastninske pravice nanjo (oziroma celo nekaj dni pred vstopom Slovenije v Evropsko unijo) je tožnica začela z ustreznimi postopki in šele takrat ugotovila, da je toženec nepremičnino v celoti prenesel na toženko. V taki situaciji, ko je „zamudo“ z nepoštenim ravnanjem povzročil toženec in ko gre za neodplačno pogodbo, pa je treba šteti, da se je tožnica s sklenitvijo darilne pogodbe seznanila šele v aprilu 2004 in je torej tožba, vložena septembra 2004, pravočasna. Drugačna odločitev bi bila v nasprotju s temeljnim načelom vestnosti in poštenja.

Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da tožeča stranka za sklenitev darilne pogodbe ni vedela in da z njo tudi ni soglašala. Sodišče je svojo odločitev sprejelo na podlagi več dejstev in indicev, ki vsi skupaj kažejo na to, da tožnica s sklenitvijo darilne pogodbe ni soglašala. Toženi stranki se v pritožbi ukvarjata z vsakim od dejstev posebej in na ta način skušata zmanjšati pomen vsakega od njih. Tak način ne upošteva metodološkega napotka iz 8. člena ZPP in zato z njim ne moreta uspeti. Vsa ugotovljena dejstva skupaj: izpoved tožnice, obsodba toženca za kaznivo dejanje, poslano SMS sporočilo, sosledje dogodkov, ravnanje tožnice po tistem, ko je vpogledala v zemljiško knjigo in nedokazanost toženčevih trditev o klicu iz notarske pisarne, kažejo na to, da tožnica za sklenitev pogodbe ni vedela. Res je bil toženec obsojen, ker je dejstvo sklenitve darilne pogodbe utajil notarki, vendar pa ravnanje tožnice (sklenitev sporazuma o skupnem premoženju, kasneje pa vložitev kazenske ovadbe) dokazuje, da tudi ona takrat ni vedela za sklenitev sporne darilne pogodbe. Tožnica ni imela nobenega razloga, da bi sklenila sporazum o razdelitvi premoženja, če bi vedela, da tega premoženja ni več in je bilo z njenim soglasjem podarjeno toženki. Toženec je v zvezi s sodnimi postopki tožnici poslal SMS sporočilo, v katerem jo je tri leta po darilni pogodbi poskušal odvrniti od nadaljnjega pravdanja z besedami, da bi bila nepremičnina prodana na dražbi, če ne bi bila vknjižena na toženko. Če bi toženka resnično soglašala z darilno pogodbo, bi jo toženec kvečjemu spomnil na dano soglasje. V zvezi z zatrjevanim klicem toženca iz notarske pisarne sicer drži, da s podatki operaterja zaradi rokov hranjenja podatkov klica ni več mogoče dokazati, vendar je zato sodišče prve stopnje pravilno ocenjevalo ostale dokaze, ki so bili na voljo. Toženec je klic dokazoval s svojo izpovedjo ter z izpovedjo toženke in njenega partnerja, tožnica pa je po drugi strani klic odločno zanikala. Ker v prid njeni izpovedi govori nadaljnje dogajanje, v opisani situaciji toženec ni z zadostno stopnjo prepričanja dokazal svojih trditev o telefonskem klicu.

Pravilen pa je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da toženka ob sklenitvi pogodbe ni bila v dobri veri. Pri tem se je opredelilo do vseh izvedenih dokazov, tudi do izpovedi toženca, toženke in njenega partnerja in sicer jim ni verjelo. Ni sporno, da je toženka vedela, da gre za skupno premoženje, sporno je le, ali je vedela, da toženec nima soglasja tožnice za sklenitev darilne pogodbe (oziroma ali je njena nevednost glede tega opravičljiva). Sama je izpovedala, da je bila prepričana, da tožnica soglaša z darilo pogodbo, njeno izpoved pa je potrdil tudi njen partner. Na soglasje tožnice je sklepala zaradi prejšnjih pogovorov v družini, iz katerih naj bi izhajalo, da bo hiša v S. nekoč njena, zaradi izrecne izjave toženca in ker naj bi toženec v trenutku podpisa pogodbe telefoniral tožnici in povedal, da je ponovno dobil zagotovilo, da tožnica z darilom soglaša. Sodišče prve stopnje toženki in njenemu partnerju ni verjelo, ker se je izkazalo, da toženec ni opravil telefonskega razgovora, ker ob podpisu pogodbe tožnica ni bila navzoča, bila pa je navzoča nova partnerka toženca, ker je toženka navajala, da toženec zanjo ni plačeval preživnine in da sta se zato dogovorila, da ji bo v zameno prepustil hišo v S., kar naj bi kazalo na to, da je šlo za toženčevo odločitev, ne pa za skupno. Pritožbeno sodišče tem razlogom pritrjuje. Pogovori v družini še ne pomenijo soglasja s konkretno pogodbo (toženka je navajala, da so se pogovarjali, da bo po smrti tožnice in toženca hiša njena, z darilno pogodbo pa je bila hiša podarjena še za življenja obeh, čeprav drži, da je bila hkrati dogovorjena dosmrtna služnost bivanja). Tožnica in toženec sta v zakonski zvezi skupaj ustvarila le premoženje, ki je bilo predmet darilne pogodbe. Podaritev tega premoženja je pomemben dogodek in pričakovati bi bilo, da bi pri njem tožnica sodelovala, čeprav formalno ni bila lastnica nepremičnine. Nenazadnje se ni mudilo in bi torej lahko k notarju šli kakšen dan, ko bi imela tožnica prosto. Ni verjetno, da tožnica nikoli ne bi mogla dobiti prostega dne (oziroma bi lahko šli tudi k notarju v N. in bi torej potrebovala le nekaj prostih ur). Če pa bi že bilo tako, pa bi bilo pričakovati, da bi tožnica in toženec ob ustrezni priložnosti pred odhodom k notarju toženki skupaj izrecno izrazila voljo za sklenitev pogodbe. Tožena stranka pa je zatrjevala le „pogovore“ v družini, ne pa tudi izrecne obdaritve. Res zaključek, da toženec ni dokazal telefonskega pogovora še ne pomeni, da toženka ne bi mogla tožencu verjeti, da je pogovor opravil, vendar je tak potek dogodkov praktično neverjeten, saj bi od toženca zahteval vnaprej premišljeno ravnanje in zavajanje hčere, za katerega ni bilo nobene potrebe. Tudi dejstvo, da je bila navzoča toženčeva nova partnerka, ne pa tožnica, bi moralo pri toženki zbuditi najmanj dvom o soglasju tožnice. Razlaga, da naj bi bila K.L. navzoča zato, ker je bila toženčeva zdravnica in je poznala notarja, je neprepričljiva. Ni običajno, da bi zdravniki vozili svoje paciente k notarjem zaradi sestave pogodb, ki se tičejo pacientove družine. Analiza vseh izvedenih dokazov zato ne more pripeljati do drugačnega zaključka, kot ga je sprejelo sodišče prve stopnje.

Tožnica je sicer trdila, da je bil njen namen nepremičnino zapustiti nečakinji, vendar resničnost teh trditev za gornje zaključke ni relevantna. Bistveno je, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo in prepričljivo obrazložilo, da tožnica ni soglašala s tem, da toženec z darilno pogodbo razpolaga s skupnim premoženjem in da je toženka vedela, da toženec za razpolaganje nima soglasja. Če pa je tako, so izpolnjeni pogoji za razveljavitev pogodbe. Pritožbeno sodišče je na podlagi povedanega pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 154. člena ZPP za toženo stranko in na določbo 155. člena ZPP za tožečo. Glede na vsebino sodbe in pritožbe, zlasti pa glede na vsebino odgovora na pritožbo (v katerem je tožeča stranka smiselno pritrjevala razlogom sodbe) ni šlo za potreben strošek postopka.