Jedro

Ob določanju višine verzijskega zahtevka je treba uporabiti obogatitveno načelo.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Oris spora: Tožbeni zahtevek tožeče stranke (tožene stranke po nasprotni tožbi; v nadaljnjem besedilu povsod tožnik) temelji na tem, da naj bi tožnik obnavljal nepremičnine, ki so last tožene stranke (tožeče po nasprotni tožbi; v nadaljevanjem besedilu povsod toženec), s čimer naj bi bil slednji obogaten. Tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi pa temelji na dejstvu, da naj bi tožnik sporne nepremičnine uporabljal, zaradi česar toženec od njega zahteva plačilo uporabnine.

Odločitev sodišča prve stopnje: V ponovljenem sojenju je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, naj tožniku plača 4.239,57 EUR s pripadajočimi obrestmi. Na ta način je po višini delno ugodilo verzijskemu zahtevku tožnika. Ugotovilo je, da je šlo pri vlaganju v nepremičnino tožene stranke za položaj nezavedne gestije, ki se obravnava po pravilih o verzijskem zahtevku. V višjem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Sodišče je delno ugodilo tudi zahtevku po nasprotni tožbi in sicer je tožniku naložilo, naj tožencu plača 3.396,59 EUR s pripadajočimi obrestmi. Tožencu je priznalo pravico do uporabnine, in sicer za tisti čas, odkar tožnik več ni bil v dobri veri. Trenutek prenehanja dobre vere je sodišče določilo z dnem, ko je postala odločitev v pravdi glede stvarnopravnih zahtevkov pravnomočna. V višjem delu je tudi zahtevek po nasprotni tožbi zavrnilo. Glede stroškov je sodišče odločilo, naj vsaka stranka trpi svoje stroške pravdnega postopka.

Proti sodbi se pritožujeta obe pravdni stranki.

Pritožba tožeče stranke: Tožnik uveljavlja vse pritožbene razloge ter sodišču predlaga bodisi spremembo sodbe v njegovo korist bodisi njeno razveljavitev in ponoven postopek. Pritožba najprej napada ugotovitve sodišča v delu, ki se nanašajo na okoriščenje. Tožnik se ne strinja z izvedenčevi odbitki, ki se nanašajo na amortizacijo in slabšo kvaliteto. Vsa vlaganja so bila potrebna, zato so neki odbitki povsem brez podlage. Prav tako ne razume, zakaj pri kovinski ograji za prašiče ne gre za povečanje vrednosti. Sodišče pa naj bi na podlagi izvedenčevega mnenja upoštevalo tudi premajhno količino porabljenega lesa. Izvedenec je očitno upošteval le tisto, kar se je videlo, ne pa tudi lesa, ki se ga ne vidi. Odstotki odbitkov tožniku niso jasni. Stranka je izvedensko mnenje grajala. Sodišče se do teh pripomb ni opredelilo, moralo pa bi postaviti drugega izvedenca.

Pritožba napada tudi odločitev o dolžnosti plačevati uporabnino. Za takšno obveznost namreč po stališču pritožbe ni nobene pravne podlage. Tožnik je bil dobroveren posestnik in je uporabljal le 1/25 delež nepremičnine. Opozarja, da pred njegovimi vlaganji nepremičnine sploh ni bilo mogoče dati v najem. Sedaj pa naj bi, potem ko je v nepremičnine vlagal, tožencu plačal še uporabnino. Tako bo toženec po stališču pritožbe dvakrat obogaten. Poleg tega pravi, da so bile nepremičnine zaklenjene z navadno ključavnico in je bilo takšnih ključev na pretek. Razlog, da toženec nepremičnine ni uporabljal, tako ni bil na tožnikovi strani, ampak nepremičnine preprosto ni maral in želel uporabljati. Tega mu ni nihče preprečeval, še navaja pritožba.

Izvedenec je v dopolnitvi mnenja jasno navedel, da bi toženec lahko zahteval plačilo uporabnine, če bi sam toženec izvedel vlaganja v nepremičnino. Tako pa ni bilo. Sama odločitev sodišča je tako v popolnem nasprotju z izdelanim izvedeniškim mnenjem, ki ga sodišče sicer v celoti sprejema. Sicer pa tožniku tudi ni jasno od kod izvedencu, da bi bila uporabnina za sporne nepremičnine lahko takšna, kot je zapisal. Sam izvedeni dokazni postopek je pokazal, da je tožnik tako in tako uporabljal le 1/25 nepremičnin, kolikor znaša delež J.Z., ki svojega solastniškega deleža do danes ni nikoli prodal tožencu in se sodišče do tega sploh ni z ničemer opredelilo. Še manj pa je zavzelo stališče, do tega, da je imel toženec ves čas na razpolago 24/25 nepremičnine.

Nazadnje pa pritožba napada še odločitev o pravdnih stroških.

Pritožba tožene stranke: Tudi toženec uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe, ki bo tako glede zahtevka po tožbi kot glede zahtevka po nasprotni tožbi v korist tožene stranke. Pritožba meni, da ni nobene pravne podlage, po kateri bi moral tožniku plačati znesek iz naslova zatrjevane obnove posameznih objektov. Za takšna vlaganja namreč tožnik ni imel nobenega pooblastila, ne od lastnika ne na podlagi zakona. Pogodba, ki jo je tožnik predložil, ne dokazuje njegove lastninske pravice, saj se ta pridobi šele z vpisom v zemljiško knjigo. Po stališču pritožbe iz tega razloga tožnik tudi ni mogel biti v dobri veri. Stališče o tožnikovi slabi veri pritožba utemeljuje tudi v delu, ki napada odločitev o zahtevku po nasprotni tožbi. Po stališču pritožbe je bil namreč tožnik ves čas v slabi veri. Tako je že zato, ker velja načelo zaupanja v zemljiško knjigo.

Pritožba sta bili vročeni nasprotnima strankama. Na pritožbo tožene stranke je odgovorila tožeča stranka in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožbi nista utemeljeni.

O materialnopravni pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje: Pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje v ponovljenem sojenju tako glede zahtevka po tožbi kot glede zahtevka po nasprotni tožbi. Sprejema razloge, po katerih gre v pravnem razmerju, na katerega se nanaša zahtevek po tožbi, za položaj nezavedne gestije. Tožnik je bil v dobri veri, da je lastnik nepremičnin ter je prav zato vanje tudi vlagal. Posel je torej štel za svojega. Primer nezavedne gestije se, kot je bilo pojasnjeno že v razveljavitvenem sklepu pritožbenega sodišča, opr. št. I Cp 1498/2007 z dne 16.1.2008, obravnava po pravilih o neupravičeni pridobitvi (pritožbeno sodišče materialnopravnih izhodišč, podanih v navedenem sklepu, tu ne bo še enkrat ponavljalo). Gre za verzijski zahtevek. Pritožbeno sodišče prav tako sprejema odločitev sodišča prve stopnje glede višine verzijske terjatve zaradi vlaganj v toženčevo nepremičnino. Ta namreč temelji na obogatitvenem načelu, ki je sprejeto tako v teoriji kot v sodni praksi (1). Uporaba temu nasprotnega načela, t.j., vrnitvenega načela, bi bila contra legem (prvi odstavek 210. člena ZOR (2)). To strnjeno povedano pomeni, da je za presojo utemeljenosti višine terjatve odločilna dosežena korist toženca in ne prikrajšanje tožnika. Na uporabi tega načela temelji tudi odločitev sodišča, oprta na izvedensko mnenje.

Pritožbeno sodišče sprejema tudi odločitev sodišča prve stopnje glede zahtevka po nasprotni tožbi. Tudi v tem primeru gre za verzijski zahtevek, in sicer za njegovo posebej določeno obliko, to je uporabnino (219. člen ZOR). Tožnik je uporabljal toženčevo nepremičnino, zato mu je dolžan plačati uporabnino za čas, ko jo je uporabljal v slabi veri. Pritožbeno sodišče sprejema tudi metodo določitve višine mesečne uporabnine. Tudi ta temelji na obogatitvenem načelu. Tožnik mora namreč plačati za uporabo nepremičnine takšnega stanja, kakršna je bila v času, ko je izvedenec določal višino dosežene koristi. S tega vidika je obogatitveno načelo po obeh zahtevkih postavljeno na skupni imenovalec.

Odgovor na bistvene pritožbene navedbe tožeče stranke: Že omenjeno obogatitveno načelo nam da jasen odgovor, zakaj je sodišče (po poprejšnjem mnenju izvedenca) pravilno upoštevalo tudi amortizacijo (šele po tem odbitku je mogoče določiti doseženo korist na strani tožene stranke). Tako torej ne gre za "neko amortizacijo" , kot pravi pritožba, marveč za ugotovitev, kolikšna je bila korist, ki jo je zaradi vlaganja tožnika dosegel toženec. Ta pa ni enaka ceni (oziroma vrednosti), ki jo je tožnik vložil v nepremičnino. Zmanjšana je ne le za razliko med vložkom in koristnostjo, marveč tudi za zmanjšano vrednost zaradi vmesnega poteka časa. Izvedenec je tožniku na njegove pripombe to zelo slikovito ponazoril v dopolnitvi mnenja dne 25.10.2004 (l. št. 92 do 94). Izvedensko mnenje je izrazito skladno z obogatitvenim načelom. Tega tožnik pač ne more sprejeti, a njegove pravilnosti to ne omaje. Njegovo nasprotovanje izvedenskemu mnenju pa je bilo pred sodiščem prve stopnje tudi ustrezno obravnavano. Sama višina odbitkov po posameznih nepremičninskih enotah je stvar strokovne ocene (ne pa zgolj empirične ugotovitve), ki jo je izvedenec obrazložil, tožnik pa ne uspel z ničemer konkretnim izpodbiti. Pravilnost uporabe obogatitvenega načela je v resnici odgovor na večino pritožbenih navedb, ki so nanizane na prvi, drugi in tretji strani tožnikove pritožbe. Poleg tega tožnik v tem delu pritožbe graja tudi ugotovljeno dejansko stanje (češ, da je izvedenec upošteval premajhno količino lesa, da je napačna njegova ocena o slabi kvaliteti del in podobno). Pritožbeno sodišče je preizkusilo pravilnost ugotovitve dejanskega stanja skozi dokazno oceno sodišča prve stopnje ter tudi v luči postavljenih trditev obeh strank, izvedenskega mnenja, pripomb na izvedensko mnenje in njegovega nadaljnjega dokaznega obravnavanja. Po tako opravljenem pritožbenem postopku zavrača pritožbeno grajo pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja.

Nobenega razloga ni, da bi sodišče postavilo še enega izvedenca. To, da se stranka z izvedenskim mnenjem ne strinja, namreč ni razlog za takšno dokazno podvajanje. Stranka nima a priorne pravice do drugega izvedenskega mnenja.

Tožnik dalje meni, da ni dolžan plačati uporabnine, ker brez njegovih investicij objektov sploh ne bi bilo mogoče uporabljati. To pa ne more držati odtlej, ko ni bil več v dobri veri. Od tedaj dalje ni več nobenega zadržka za uporabo pravila o uporabnini. Nasprotno bi pomenilo, da bi tudi danes lahko brezplačno uporabljal tujo stvar. To, da je sam izboljšal nepremičnino, bo dobil povrnjeno v okviru svojega verzijskega zahtevka. Vprašanje verzijskega zahtevka zaradi uporabe tuje stvari in verzijskega zahtevka zaradi obogatitve na drugi strani sta ločena in ločljiva (to, da sta sicer po naravi pobotljiva ob tem ni pomembno. Pomembno bi bilo ob drugačni strukturi pravde, zasnovani ob postavitvi pobotnega ugovora). Ob strukturi pravde, ki jo vzpostavljata tožba in nasprotna tožba, pa ne gre le za dve ločeni pravni vprašanji, marveč tudi za ločeno, med seboj neodvisno obravnavo dveh denarnih zahtevkov. Višina koristi je bila izračunana ob upoštevanju obogatitvenega načela. Tožnik mora plačati za takšno višino dosežene koristi, kakor je bila s pomočjo izvedenca izračunana upoštevaje stanje nepremičnine v času, ko se je izračunavala dosežena korist na strani toženca (torej po istem časovnem in vrednotnem imenovalcu).

Tožnik v pritožbi neuspešno izpodbija dejanske ugotovitve, češ da sam tožencu ni z ničemer onemogočal uporabe njegove nepremičnine. S tem, da je moral toženec posest nepremičnine pridobiti v izvršilnem postopku, je vse povedano.

Tožnik neutemeljeno graja odločitev sodišča prve stopnje glede zahtevka po nasprotni tožbi in sicer, da bi naj bila v nasprotju z izvedenskim mnenjem. Pritožnik namreč pravi, da bi sledeč izvedenskemu mnenju, toženec lahko zahteval plačilo uporabnine, če bi bil on tisti, ki bi vlagal v nepremičnino. Res je, da je izvedenec tako zapisal. Vendar izvedenec pomaga sodišču glede strokovnih vprašanj dejanske narave. Tu pa pritožnik opozarja na pravno stališče izvedenca, ki je materialnopravno napačno, procesnopravno pa zaradi svoje vsebinske narave nepomembno.

Višina s pomočjo izvedenca določene uporabnine je nizka. Pritožbeno sodišče glede takšne ocene nima pomislekov.

Tožnik v pritožbi seje zmedo, ko navaja, da naj bi uporabljal 1/25 delež, ki naj bi bil v lasti J.Z.. V obravnavani zadevi ni bilo nobenega spora, kateri del nepremičnine je v naravi uporabljal tožnik in v katerega je tudi vlagal. Stvarnopravna vprašanja pa so bila (v nasprotju s tem, kar sedaj pravi pritožba) rešena že v drugi pravdi (pravdna zadeva P 230/98 Okrajnega sodišča v Krškem).

O pritožbi proti stroškovni odločitvi bo tožniku odgovorjeno ob koncu te sodbe.

Odgovor na bistvene pritožbene navedbe tožene stranke: Pravna podlaga verzijskega zahtevka zaradi toženčeve neupravičene pridobitve spričo tožnikovih vlaganj, je bila pojasnjena že zgoraj. Samih vlaganj, njihovega obsega in kvalitete pa pritožba tožene stranke konkretizirano ne izpodbija.

Vprašanje, ali je bilo v nepremičnine res nujno vlagati, bi bilo pomembno, če bi šlo za položaj dopustne gestije. Ker pa gre v obravnavani zadevi za položaj nezavedne gestije, to vprašanje ni pravno relevantno.

Pritožba zastavlja vprašanje tožnikove dobre vere, od katerega je odvisna odločitev tako o zahtevku po tožbi kot po nasprotni tožbi. Vprašanje je, ali bi tožnik moral vedeti, da zgolj na podlagi pogodbe (torej ob odsotnosti vknjižbe) še ne more biti lastnik. Pritožbeno sodišče sprejema ugotovitve sodišča prve stopnje glede obstoja dobre vere. Prepričljivo je zato, ker je imel tožnik pogodbo ter je kot laik v skladu s pogodbenim deležem nepremičnino uporabljal. Še več: v skladu s pogodbenim deležem je vanjo tudi vlagal, kot bi vlagal lastnik ter se je kasneje zanjo tudi pravdal kot bi bil lastnik. Ob takšnih dejstvih pritožbeno sodišče sprejema kot prepričljivo ugotovitev, da je bil v dobri veri, da je lastnik. To, da se ni vknjižil ter tako tudi v resnici pridobil lastninsko pravico, ga je prizadelo na drugem (tj. stvarnopravnem) področju, ne more pa ga prizadeti z vidika dobre vere v tem (reparacijskem) postopku.

O stroških postopka: Pravdni stranki sta tako v postopku po tožbi kot v postopku po nasprotni tožbi uspela vsaka le delno. Primarno pravilo v takšnem primeru je, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške (drugi odstavek 154. člena ZPP (3)). S takšno odločitvijo sodišča prve stopnje se pritožbeno sodišče tudi v konkretnem primeru strinja. S pritožbama sta obe stranke propadli, zato sami nosita stroške zanju. Odgovor na pritožbo, ki ga je vložila tožeča stranka, pa za pravdo ne po vsebini ne po procesni umeščenosti ni bil potreben in mora stroške zanj prav tako nositi sama (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Povzetek odločitve pritožbenega sodišča z navedbo zakonskega pooblastila zanjo: Pritožbi sta neutemeljeni. Razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člen ZPP), tudi niso podani. Obe pritožbi je zato pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

(1) Glej: Zvone Strajnar, Neupravičena pridobitev, Pravosodni bilten 2/2003, str. 153 do 175. (2) Zakon o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št.29/1978 do Uradni list RS, št. 87/2002; ZOR).

(3) Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS št., 73/2007; ZPP-UPB3; v nadaljevanju ZPP), ki se na podlagi drugega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D); Uradni list RS, št. 45/2008 še uporablja v tem pritožbenem postopku.