Jedro

Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ni zakonita, ker je tožena stranka tožnika spremljala na neustreznem delovnem mestu iz pogodbe o zaposlitvi, torej delovnem mestu, ki glede na tožnikove zdravstvene sposobnosti ni bilo primerno, in ker pred podajo odpovedi ni preverila, ali obstojijo možnosti za nadaljnjo zaposlitev tožnika pod spremenjenimi pogoji.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo in sklep, s katerima je odločilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti z dne 7. 11. 2007, ki jo je tožena stranka podala tožniku, nezakonita in se razveljavi (1. točka). V nadaljevanju je odločilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in mu še traja, zato ga je dolžna tožena stranka pozvati nazaj na delo in mu za čas od prenehanja pogodbe o zaposlitvi dne 23. 12. 2007 do ponovnega nastopa nazaj na delo vpisati delovno dobo v delovno knjižico, vse v roku osem dni pod izvršbo (2. točka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku iz naslova plače za čas od 23. 12. 2007 do vrnitve nazaj na delo obračunati vsakomesečno razliko med prejetim nadomestilom na Zavodu za zaposlovanje in plačo, ki bi jo tožnik prejemal, če ne bi bilo nezakonite odpovedi, za čas, ko tožnik ni imel prejemkov na Zavodu za zaposlovanje, pa v višini plače, ki bi jo prejemal, če ne bi bilo nezakonite odpovedi, razen za čas, ko je bil tožnik v bolniškem staležu in je prejemal nadomestilo za bolniški stalež ter od bruto razlik v plači oziroma plače obračunati in odvesti davke in prispevke, tožniku pa izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega obroka dalje do plačila, vse v roku osem dni pod izvršbo (3. točka). Kar je tožnik zahteval več ali drugače iz naslova plačila plače, je sodišče zavrnilo (4. točka). V nadaljevanju je sodišče sklenilo, da se tožba v delu zahtevka za obračun in izplačilo drugih prejemkov iz delovnega razmerja, ki bi jih tožnik prejemal ves čas od 23. 12. 3007 (pravilno: 2007) dalje v primeru, da ne bi bilo odpovedi pogodbe o zaposlitvi, in sicer vse do vrnitve nazaj na delo, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti dalje do plačila, zavrže. Tožena stranka je vložila pravočasno pritožbo zoper sodbo (pravilno: izpodbijani del sodbe) iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlagala, da sodbo v izpodbijanem delu, s katerim je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika, spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, tožniku pa naloži tudi plačilo stroškov postopka. Navajala je, da je sodišče prve stopnje skoraj v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in odločilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti z dne 7. 11. 2007 nezakonita in se razveljavi, posledično navedenemu pa je ugodilo tudi tožbenemu zahtevku tožnika za reintegracijo in reparacijo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka postopek odpovedi izvedla zakonito, v zvezi z vsebino izpodbijane odpovedi odločilo, da odpovedni razlog ni resen in utemeljen. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da je tožena stranka ravnala nezakonito, ker je opravljanje tožnikovega dela preverjala na delovnem mestu, ki zanj ni bilo ustrezno, saj ni ustrezalo njegovim zdravstvenim sposobnostim. Po stališču sodišča bi morala tožena stranka po tem, ko je prejela dopolnitev zdravniškega spričevala z dne 24. 9. 2007, iz katerega izhaja, da delo tožnika kljub omejitvam zanj več ni primerno, tožniku ponuditi drugo ustrezno zaposlitev, ker pa je tožena stranka tožnika še naprej ocenjevala, izpodbijana odpoved ni zakonita. Tožena stranka se z navedenim stališčem ne strinja in pri tem primarno poudarja, da tožniku v izpodbijani odpovedi ne očita nobenih kršitev, pač pa, da je ugotovila, da tožnik za delo na delovnem mestu, na katerem je zaposlen, ni sposoben ter na podlagi navedenega tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razlogov nesposobnosti. Izpodbijana odpoved temelji na ugotovitvi, da tožnik svojega dela ne opravlja pravočasno in strokovno ter kvalitetno, vendar mu v tej zvezi ne očita nikakršne krivde, pač pa le, da gre za nesporno ugotovljeno dejstvo, da tožnik za delo na delovnem mestu „vzdrževalec – strojni“ ni sposoben – zato je bila tožniku tudi izdana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti in ne iz krivdnega razloga. Glede na navedeno sodišče ne more svoje odločitve, upoštevajoč zakonsko dikcijo razloga nesposobnosti, opreti na ugotovitev, da tožnik za delo v času, ko je tožena stranka spremljala njegovo delo, ni bil več zmožen za delo na delovnem mestu, saj je tak zaključek povsem nelogičen, razlog nesposobnosti po določilih 88. člena ZDR zakon opredeljuje kot nedoseganje pričakovanih delovnih rezultatov, ker delavec dela ne opravlja pravočasno, strokovno in kvalitetno, ali neizpolnjevanje pogojev za opravljanje dela, določenih z zakoni in izvršilnimi predpisi, izdanimi na podlagi zakona, zaradi česar delavec ne izpolnjuje oziroma ne more izpolnjevati pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. V konkretnem primeru tožnik svojih delovnih obveznosti ni mogel več izpolnjevati, kar je med spremljanjem njegovega dela ugotovila tudi tožena stranka sama, nedvomno pa to izhaja tudi iz dopolnitve zdravniškega potrdila z dne 24. 9. 2008, ki ga je sodišče ocenilo na (neustrezen in preozek) način, ki je šel v škodo tožene stranke. Tožena stranka je večkrat preverila, ali je tožnika mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, oziroma prekvalificirati za drugo delo, vendar te možnosti pri njej ni bilo. Sodišče pri tem ni upoštevalo, da tožena stranka druge ustrezne zaposlitve za tožnika ni imela, saj bi to sicer tudi storila, je pa ves čas iskala možnosti za eventualno prezaposlitev tožnika. Prav tako je sodišče glede denarnega zahtevka odločilo nepravilno, saj je sodba v tem delu nedoločna in nedoločljiva ter posledično tudi neizvršljiva. Tako je tožbeni zahtevek tožnika v tem delu tudi nesklepčen, saj njegova utemeljenost ne izhaja iz tožnikovih navedb, ustreznih dokazov pa tožnik tudi ni predložil. Tožena stranka je priglasila pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana vsebinsko zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je lahko presodilo miselno pot sodišča, zakaj je presodilo tako, kot to izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa razlogi iz obrazložitve sodbe ne nasprotujejo sami sebi in tudi niso nejasni in ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe.

Zakon o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002) v 2. alinei 1. odstavka 88. člena, ki ureja razloge za redno odpoved, določa, da je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tudi nedoseganje pričakovanih delovnih rezultatov, ker delavec dela ne opravlja pravočasno, strokovno in kvalitetno, ali neizpolnjevanje pogojev za opravljanje dela, določenih z zakoni in izvršilnimi predpisi, izdanimi na podlagi zakona, zaradi česar delavec ne izpolnjuje oziroma ne more izpolnjevati pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja (razlog nesposobnosti). Skladno z določili 2. odstavka 83. člena ZDR mora delodajalec pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ali iz krivdnega razloga in pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavcu omogočiti zagovor, smiselno upoštevaje 1. in 2. odstavek 177. člena ZDR, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči, oziroma če delavec to izrecno odkloni, ali če se neupravičeno ne odzove povabilu na zagovor. Po določilih 177. člena ZDR mora delodajalec delavcu vročiti pisno obdolžitev ter določiti čas in kraj, kjer lahko delavec poda zagovor.

Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo, da je tožena stranka tožniku podala pisno obdolžitev in ga tudi povabila na zagovor za dne 5. 11. 2007, pri čemer med strankama ni bilo sporno, da se tožnik zagovora ni udeležil in svojega izostanka tudi ni opravičil. Tako je tudi po oceni pritožbenega sodišča tožena stranka tožniku omogočila zagovor, česar pa tožnik ni upošteval, torej mu pravica do zagovora ni bila kršena. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je tožena stranka tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi dne 7. 11. 2007 v roku, določenem v 5. odstavku 88. člena ZDR, ki sicer določa, da mora delodajalec podati odpoved najkasneje v 30-ih dneh od seznanitve z razlogi za redno odpoved (subjektivni rok) in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga (objektivni rok).

Tožena stranka je tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in navedla, da tožnik v času od 28. 8. 2007 do 18. 10. 2007 svojega dela ni opravljal pravočasno, strokovno in kvalitetno. Očitala mu je, da tožnik ni dosegal pričakovanih delovnih rezultatov, ko dela ni opravljal pravočasno, strokovno ali kvalitetno in podobno. Tako se pritožbeno sodišče ne strinja s stališčem pritožbe, da je sodišče prve stopnje štelo, da se tožniku očitajo kršitve, saj je sodišče prve stopnje v svoji obrazložitvi obširno navedlo, česa tožnik ni opravljal v skladu s svojo pogodbo o zaposlitvi, oziroma kaj mu je očitala tožena stranka – nedoseganje pričakovanih rezultatov dela. Sodišče je pri svoji odločitvi pravilno ugotovilo, da je tožena stranka tudi sama ugotavljala, da je tožnik na svojem delovnem mestu „vzdrževalec – strojni“ bil sposoben za opravljanje dela po pogodbi z omejitvami (zdravstvenimi). Navedeno je sodišče ugotovilo na podlagi ugotovitve same tožene stranke, ki je celo slutila, da s tožnikovim zdravjem nekaj ni v redu in ga poslala na preventivni zdravstveni pregled, v katerem je dr. J.P. izdala zdravniško potrdilo z dne 26. 6. 2007 in tudi kasneje dne 24. 9. 2007 še dopolnitev mnenja, v kateri je predlagala uvedbo postopka za invalidsko komisijo zaradi ocene preostale delovne zmožnosti tožnika. Sodišče je po izvedenih dokazih ocenilo, da je tožena stranka upoštevala tožnikove omejitve pri delu, ni pa upoštevala dopolnitve zdravniškega spričevala, izdanega dne 24. 9. 2007, za katerega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da navedene listine, ki je bila po oceni sodišča ključna pri odločitvi v tem sporu, tožena stranka ni dostavila, pri čemer pa je listino sodišče pridobilo od priče T.Z., ki se je nanjo skliceval (priloga C1). Iz navedenega zdravniškega potrdila z dne 24. 9. 2007, torej v času, ko je tožena stranka tožnika ocenjevala v času od 28. 8. 2007 do 18. 10. 2007, je dr. med. J.P. ugotovila, da: „V skladu z veljavnim pravilnikom o preventivnih zdravstvenih pregledih delavcev, smo delavca napotili tudi na psihološki pregled (zahteva dela v nočni izmeni in na višini), psihologinja je podala mnenje, da je delavec zmožen za delo vzdrževalca z omejitvijo: ni zmožen za delo v nočni izmeni in ne za delo na zavarovani višini nad 2 m“. Prav tako iz predloga za uvedbo postopka na invalidski komisiji izhaja, da: „Glede na navedena dejstva v opisu za delavca sedanje delo kljub navedenim omejitvam ni več primerno in je za delavca potrebno poiskati drugo delovno mesto, ustrezno njegovim zmožnostim. Z novimi izvidi je potrebno delavca napotiti na I.K. zaradi ocene preostale delazmožnosti“. Tožnik se je namreč dalj časa zdravil v psihiatričnem dispanzerju ter bil tudi hospitaliziran v bolnici P. zaradi psihoze. Tožnik ima po naravi svoje bolezni motnje na področju volje, kar pa, kot izhaja iz zaslišanja dr. S.R., je težko zdraviti. Tožnik ni bil v bolniškem staležu in je delal osem ur dnevno iz razlogov, ker se je bal za svojo zaposlitev, pri čemer pa je lečeča psihiatrinja dr. S.R. pojasnila, da tožnik dela težje in v delo vlaga več napora kot prej.

Pritožbeno sodišče se tako strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da bi morala tožena stranka upoštevati tudi določila 2. odstavka 88. člena ZDR, da delodajalec lahko odpove pogodbo o zaposlitvi le, če so razlogi za odpoved resni in utemeljeni ter onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem, pri čemer pa je poudariti tudi, da je tožena stranka tožnika spremljala na neustreznem delovnem mestu iz pogodbe o zaposlitvi, ki pa njegovim zdravstvenim sposobnostim v tem obdobju ni bilo primerno – predlagan invalidski postopek I. kategorije invalidnosti. Prav tako pa bi morala tožena stranka upoštevati določila 3. odstavka 88. člena ZDR, ko mora delodajalec v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ali poslovnega razloga preveriti, ali je možno zaposliti delavca pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih, oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja oziroma prekvalificirati za drugo delo.

Zgolj v podkrepitev odločitvi sodišča prve stopnje pa pritožbeno sodišče dodaja, da iz opisa delovnega mesta „vzdrževalec – strojni“ (priloga B11) izhaja, da se za opravljanje navedenega dela zahteva opravljen tečaj varjenja, spremljanja avtomatike, hidravlike in pnevmatike, poznavanje strojnih in elektro elementov in tehnologije materialov, poznavanje problematike centralnega ogrevanja in klimatizacije, pri čemer pa pri obremenitvah pri delu tudi izhaja, da gre za delo z večjo nevarnostjo sproščanja akumuliranih – potencialnih energij pri posegu nevarne cone, nevarnost električnega toka in obstaja tudi tveganje pri delu z možnostjo nastanka poškodb in zdravstvenih okvar, pri čemer pa se za delovno mesto zahteva iznajdljivost, komunikativnost ter povprečna ročna spretnost. Torej navedeno delovno mesto, upoštevaje tožnikovo zdravstveno sposobnost, ni bilo primerno, kar je izkazano tudi z zdravniškimi spričevali s predlogom dr. J.P. za uvedbo postopka na I.K. zaradi ocene preostale delovne zmožnosti.

Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor, da je sodba nezakonita v delu, ki se nanaša na denarni zahtevek, ker naj bi bila nedoločna in nedoločljiva ter tudi tožbeni zahtevek nesklepčen. V zvezi z navedenim pritožbeno sodišče poudarja, da gre v tem delu za t.i. vmesno sodbo, ko sodišče po pravilu v zvezi s tožbenimi zahtevki glede nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi odloči le po temelju, pri čemer ni nobene ovire, da tožena stranka navedeno odločitev izvrši, v kolikor pa je prostovoljno ne bo izvršila, bo moral tožnik na podlagi navedene sodbe vložiti novo tožbo, v kateri bo konkretiziral svoj tožbeni zahtevek glede izplačila plače oziroma nadomestila plače. Sicer pa je tudi v zvezi z ugovorom, ko njegova utemeljenost v denarnem delu naj ne bi izhajala iz predloženih dokazov potrebno poudariti, da delavcu pripada za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja celotno nadomestilo plače, v kolikor pa je sodišče odločilo o razliki nadomestila plače zaradi prejetega nadomestila za čas brezposelnosti na Zavodu za zaposlovanje Republike Slovenije in nadomestila za čas bolniškega staleža, pa je odločilo kvečjemu v škodo tožnika, ki se ni pritožil, kar pa za toženo stranko kot pritožnico posledično pomeni, da je dolžna plačati kvečjemu manj kot bi sicer bila dolžna brez upoštevanja prejetih nadomestil. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zoper izpodbijani del sodbe zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela, prav tako pa gre za spor v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja, ko po določilih 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/2004) delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na uspeh v pravdi. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.