Jedro

Tožnica v tem sporu zahteva odpravo dokončne odločbe o znižanju njene pokojnine in da ji toženec izplača celoten neizplačan del njene pokojnine. Sporno razmerje med strankama v postopku je bilo pravnomočno urejeno z odločbo toženca, s katero je toženec odločil glede višine pokojnine in izplačila pripadajoče razlike pokojnine po odločbi Ustavnega sodišča RS št. U-I-186/12-34 z dne 14. 3. 2013 in v skladu z določbami ZOPRZUJF-a. Tožnica si svojega pravnega položaja v tem sporu ne more več izboljšati. Toženec je s pravnomočno odločbo odločil tudi, na kakšen način se tožnici za nazaj izplača pripadajoča razlika. Ker je bilo v zadevi tako že pravnomočno odločeno na podlagi določb ZOPRZUJF-a, bi moralo sodišče prve stopnje ob svojem odločanju to ugotoviti in v skladu z 274. členom ZPP tožbo zavreči.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in tožba zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 18. 10. 2012 in št. ... z dne 27. 8. 2012 ter tožencu naložilo, da tožnici za obdobje od 1. 6. 2012 do vključno 22. 3. 2013 plača razliko med že izplačanimi in pripadajočimi mesečnimi zneski starostne pokojnine v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe, da ne bo izvršbe.

Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da morata biti za opustitev glavne obravnave izpolnjena kumulativno dva pogoja in sicer nespornost dejanskega stanja in predlog strank. Pogoj za opustitev izvedbe glavne obravnave pa je tudi, da ni drugih ovir za izdajo sodne odločbe, kar pa v konkretnem primeru ni izkazano in je zato po mnenju toženca sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka, saj ni odločilo v skladu z določbo 24. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju: ZDSS-1). V zvezi z odpravo izpodbijanih odločb toženec navaja, da je skladno z določili zakona o odpravi posledic in razveljavitve 2., 3. in 4. odstavka 143. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (Ur. l. RS, št. 47/2013, v nadaljevanju: ZOPRZUJF) in odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-186/2012 z dne 14. 3. 2013, dne 24. 6. 2013 tožnici izdal novo odločbo, v kateri je določil višino pokojnine, kot jo je tožnica imela pred uveljavitvijo Zakona za uravnoteženje javnih financ (Ur. l. RS, št. 40/2012, v nadaljevanju: ZUJF) in jo ima ponovno od 23. 3. 2013 dalje, ugotovil pa je tudi pripadajočo razliko za nazaj ter način izplačila te razlike. Odločba z dne 24. 6. 2013 je pravnomočna, saj se tožnica zoper njo ni pritožila in se je s tem tudi sama strinjala, da se ji razlika izplača v dveh obrokih in brezobrestno. Iz obrazložitve predloga ZOPRZUJF-a toženec povzema, da se na ta način zagotavlja enaka obravnava vseh upokojencev, katerih postopki so bili že pravnomočno zaključeni pred sprejemom odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije z dne 14. 3. 2013 in katerih postopki še niso bili pravnomočno zaključeni pred izdajo omenjene odločbe. Izplačilo razlike se povrne v nominalni vrednosti, se pravi brez obresti. Pravnomočnost je eden od pomembnejših inštitutov procesnega prava in atributov pravne države. Z materialno pravnomočnostjo odločbe postane nespremenljiva tudi njena vsebina, materialna pravnomočnost pa veže tudi sodišče, ne le stranko. V tem primeru pa je pravno razmerje, na katero se nanaša sodna odločba, že pravnomočno pravno urejeno in s tem pravno urejeno s pravnomočno odločbo. V razmerja, o katerih je že bilo pravnomočno odločeno, pa praviloma ni dopustno posegati. S pravnomočno odločbo je tako v tožničinem primeru bilo odločeno, da njena pokojnina od 23. 3. 2013 ponovno znaša 1.618,76 EUR na mesec in da se ji pripadajoča razlika za nazaj izplača v dveh obrokih. Znesek 303,17 EUR je bil tožnici že izplačan z izplačilom pokojnine za mesec junij 2013, pripadajoča razlika v znesku 1.212,72 EUR pa bo izplačana z izplačilom pokojnine za mesec maj 2014. Pravna podlaga za takšen način plačila razlike v dveh obrokih je določena v 1. odstavku 3. člena ZOPRZUJF. Ker je toženec pravnomočno odločbo v celoti in skladno z ZOPRZUJF ter odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije z dne 14. 3. 2013 saniral sporno stanje, to pomeni, da odprava izpodbijanih odločb ni potrebna. Tudi sicer toženec z izpodbijanima odločbama ni posegel v samo pravico do pokojnine, ampak je samo upošteval zakonske določbe takrat veljavnega 143. člena ZUJF in odločitev Ustavnega sodišča Republike Slovenije z odločbo št. U-I-162/12 z dne 12. 7. 2012 ter za naprej določil nov znesek pokojnine, čeprav ZUJF izdaje novih odločb izrecno sploh ni predvidel. Pravnomočna odločba učinkuje tudi za nazaj, saj je toženec s to odločbo pravne posledice razveljavljenih določb ZUJF v celoti saniral tudi za nazaj in je tožnici priznal izplačilo razlik za celotno obdobje od 1. 6. 2012 do 22. 3. 2013. Pri nakazilu pokojnine za mesec april 2013 je tožnica že prejela pokojnino v višini pred znižanjem po ZUJF ter izplačano razliko v pokojnini za čas od 23. 3. 2013 do 31. 3. 2013, kar med strankama niti ni sporno. To pa je ugotovilo tudi sodišče. Sodišče samo priznava, da je toženec sledil napotilom Ustavnega sodišča Republike Slovenije in vsem prizadetim uživalcem za naprej z dejanskimi izplačili vzpostavil stanje, kakršno je bilo pred protiustavnim posegom v pravnomočno pridobljeno višino pokojninske dajatve. Ne strinja pa se s tem, da z odločbami, izdanimi po ZOPRZUJF ni bilo v celoti vzpostavljeno stanje, kakršno je bilo pred protiustavnim posegom v pokojninske dajatve. Ravno iz razlogov odprave posledic, ki so nastale na podlagi neustavnega zakona ter zaradi zagotovitve enake obravnave vseh prejemnikov pokojnine, ki so bile usklajene po razveljavljenih določbah ZUJF, je bil ZOPRZUJF tudi sprejet. Sodišče prve stopnje je v 2. točki izreka tožencu naložilo, da tožnici izplača razliko med že izplačanimi in pripadajočimi mesečnimi zneski starostne pokojnine v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe, da ne bo izvršbe. Meni, da takšna odločitev sodišča v 2. točki izreka ni pravilna in da je tudi v nasprotju z določbo 1. odstavka 3. člena ZOPRZUJF, ki določa, da se uživalcem pokojnin, za katere obstaja obveznost poračuna razlike neposredno po odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije, izplača razliko v dveh obrokih in sicer v višini 20 % pripadajočega zneska razlike z izplačilom pokojnin za mesec junij 2013 in v višini 80 % pripadajočega zneska razlike z izplačilom pokojnin za mesec maj 2014. ZOPRZUJF je veljaven zakon in toženec, kakor tudi sodišče prve stopnje, sta ga skladno z načelom zakonitosti dolžna spoštovati in upoštevati pri svojih odločitvah. Sodišče prve stopnje v 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe navaja, da ni mogoče upoštevati določil ZOPRZUJF, razlogov za takšno stališče pa ne pojasni oz. so razlogi, zaradi katerih so bili razveljavljeni 2., 3. in 4. odstavek 143. člena ZUJF, nepravilni. Prav tako ni pravno dopustno, da bi tožnica pridobila dva izvršilna naslova za izplačilo razlik v pokojnini. Pravnomočna odločba ima moč izvršljivosti. V kolikor bi pravnomočna postala tudi izpodbijana sodba, bi to pomenilo, da bi moral toženec tožnici dvakrat izplačati omenjene razlike v pokojnini, do dvojnega izplačila razlike pa tožnica v nobenem primeru ni upravičena. Pri tem je treba upoštevati še eno sporno dejstvo, da ji je 20 % razlike tudi že bilo izplačano dne 28. 6. 2013 v višini 303,17 EUR. Nadalje navaja, da izvršljiv postane izrek odločbe, v izreku pa tega izplačila sodišče ni upoštevalo. Poleg tega gre v tem delu tudi za nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe in s tem za bistveno kršitev določb postopka. Tožnica bi z dvema izvršilnima naslovoma nedvomno bila tudi privilegirana, kar pa ni v skladu z ustavnim načelom enakosti in z razlogi ustavne odločbe z dne 14. 3. 2013, zaradi katerih so bili sporni členi ZUJF razveljavljeni in kasneje sprejet ZOPRZUJF. Vsakršno drugačno ravnanje toženca mimo veljavnega ZOPRZUJF-a bi bilo nezakonito. Zato toženec meni, da je sodišče prve stopnje s tem, ko pri sojenju ni upoštevalo določil ZOPRZUJF-a, kršilo načelo enakosti pred zakonom in zmotno uporabilo materialno pravo. Meni tudi, da sodišče ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je predlagal toženec in je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje tako ni preverjalo vsebine odločbe z dne 24. 6. 2013 in njene pravnomočnosti, čeprav se v obrazložitvi sodbe na to odločbo sklicuje in celo priznava, da je bilo s tem vzpostavljeno stanje pred uveljavitvijo ZUJF, kar pa bi v skladu z načelom materialne resnice moralo storiti. Razen tega meni, da se sodba v tem delu tudi zaradi teh pomanjkljivosti ne more preizkusiti. Sklicuje se na določbo 73. člena ZDSS-1 in poudarja, da tožnica v svoji tožbi predlaga odpravo storjenih napak in izplačilo nepravilno zmanjšane pokojnine, ne predlaga pa odprave izpodbijanih odločb. S tem, ko jih je sodišče odpravilo, je na nek način odločilo mimo tožbenega zahtevka. Ne glede na navedeno pa je napake, ki jih omenja tožnica v tožbi, dejansko odpravil že toženec s tem, ko je tožnici pri nakazilu pokojnine za mesec april 2013, že izplačal znesek pokojnine v višini pred znižanjem po ZUJF ter izplačano razliko pokojnine za čas od 23. 3. 2013 do 31. 3. 2013. Po tem pa je bila dne 24. 6. 2013 izdana še odločba, s katero je toženec v celoti izpolnil tožničin zahtevek in odločil tudi o pripadajoči razliki v pokojnini za nazaj, celo od 1. 6. 2012, čeprav v tožbi tožnica vtožuje le od 30. 6. 2012 dalje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo zadevo v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) in sicer v obsegu pritožbenih navedb ter po uradni dolžnosti glede pravilne uporabe materialnega prava in absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Po takšnem preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, da pa ne gre za takšno procesno situacijo, ko pritožbeno sodišče ne bi moglo samo odpraviti predmetne postopkovne kršitve, skladno s 6. alinejo 358. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je odločilo o zadevi, o kateri je bilo že pravnomočno odločeno.

V tem postopku je sodišče prve stopnje v skladu s 63. členom ZDSS-1 presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 18. 10. 2012 in prvostopne ugotovitvene odločbe št. ... z dne 27. 8. 2012. S slednjo je toženec ugotovil, da starostna pokojnina, ki jo prejema tožnica od 1. 6. 2012 znaša 1.461,07 EUR na mesec. Z dokončno odločbo z dne 18. 10. 2012 pa je toženec zavrnil tožničino pritožbo zoper citirano prvostopno odločbo. Ugotovil je, da je bila starostna pokojnina na podlagi 143. člena ZUJF od 1. 6. 2012 usklajena tako, da se je zmanjšala za 156,08 EUR in da je tega dne znašala 1.461,07 EUR na mesec.

Tekom sodnega postopka je Ustavno sodišče Republike Slovenije v postopku za oceno ustavnosti z odločbo U-I-186/12-34 z dne 14. 3. 2012, ki je začela veljati 23. 3. 2013, v 1. točki izreka odločilo, da se 2., 3. in 4. odstavek 143. člena ZUJF razveljavijo. V 2. točki izreka je odločilo, da so bili 2., 3. in 4. odstavek 143. člena ZUJF v delih, ki so se nanašali na upravičence do dela pokojnine za upoštevanje obdobij pokojninske dobe do 31. 3. 1992 pri nosilcih zavarovanja v drugih republikah nekdanje SFRJ, v neskladju z Ustavo. V 3. točki izreka pa je Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, torej tožencu naložilo, da mora vsem uživalcem pokojnin, ki jim je bila pokojnina odmerjena na podlagi predpisov, navedenih v 1. in 2. točki izreka, izdati nove odločbe, upoštevaje ureditev, ki je veljala pred začetkom učinkovanja razveljavljenih določb ZUJF. Razen tega je Ustavno sodišče Republike Slovenije navedlo, da tako opredeljeni način izvršitve zakonodajalcu ne preprečuje, da zakonsko uredi odpravo posledic razveljavljene ureditve za nazaj.

Državni zbor Republike Slovenije je v zvezi z določbami 143. člena ZUJF, ki jih je Ustavno sodišče Republike Slovenije razveljavilo, z namenom zagotoviti enakopravno obravnavo vseh uživalcev pokojnin, dne 23. 5. 2013 sprejel ZOPRZUJF. Ta je določil način odprave posledic razveljavitve navedenih določb uživalcem tako usklajenih pokojnin na podlagi pravnomočnih odločb od uveljavitve ZUJF ter roke in način poračuna razlike. Vsem uživalcem pokojnin se po ZOPRZUJF pripadajoča razlika za nazaj izplača v dveh obrokih, prvi obrok v višini 20 % pripadajočega zneska razlike z izplačilom pokojnin za mesec junij 2013, drugi obrok pa v višini 80 % pripadajočega zneska razlike z izplačilom pokojnin za mesec maj 2014 oz., če je znesek razlike manjši od 120,00 EUR, se celotna razlika izplača s pokojnino za mesec junij 2013 (1. odstavek 3. člena ZOPRZUJF). Glede na določbo 3. člena ZOPRZUJF pritožbeno sodišče šteje, da ta zakon velja tudi za tiste uživalce pokojnin, ki so vložili tožbe zoper dokončno odločbo o znižanju pokojnine, torej tudi v primeru tožnice.

Na podlagi odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-186/12-34 z dne 14. 3. 2012 in določb ZOPRZUJF je toženec z odločbo št. ... z dne 24. 6. 2013 odločil, da starostna pokojnina, ki jo prejema tožnica od 23. 3. 2013 znaša 1.618,76 EUR na mesec. Hkrati je odločil, da se pripadajoča razlika v znesku 303,17 EUR izplača z izplačilom pokojnine za mesec junij 2013, pripadajoča razlika v znesku 1.212,72 EUR pa z izplačilom pokojnine za mesec maj 2014. Z upoštevanjem ureditve, ki je veljala pred začetkom učinkovanja razveljavljenih določb ZUJF in uskladitev pokojnin po sklepu o uskladitvi pokojnin od 1. 1. 2013 (Ur. l. RS, št. 17/2013) in določb ZOPRZUJF je tako toženec z odločbo z dne 24. 6. 2013 odločil o višini tožničine starostne pokojnine na dan 23. 3. 2013, to je na dan učinkovanja odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije in naprej. Hkrati je v skladu z določbo ZOPRZUJF določil še višino razlike za nazaj ter način in tudi rok izplačila posameznega zneska oz. obroka.

Na takšen način se je pravnomočno uredilo sporno razmerje med strankama, saj je odločba toženca z dne 24. 6. 2013 postala pravnomočna. Ne glede na to, da formalno odločbi toženca z dne 27. 8. 2012 in z dne 18. 10. 2012 nista bili odpravljeni, ju je pravnomočna odločba toženca z dne 24. 6. 2013 nadomestila in za tožnico ne moreta imeti nobenih negativnih pravnih posledic več. Kot pravilno poudarja pritožba, pa tožnica s tožbo niti ni zahtevala odprave citiranih odločb. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da si tožnica glede na vse navedeno na podlagi odločb z dne 27. 8. 2012 in z dne 18. 10. 2012 tudi ne more več izboljšati svojega pravnega položaja, saj ne more pridobiti več in drugače kot ji gre na podlagi pravnomočne odločbe z dne 24. 6. 2013. Toženec je v celoti sledil navodilu Ustavnega sodišča Republike Slovenije in na podlagi ZOPRZUJF z odločbo z dne 24. 6. 2013 vsem uživalcem pokojnin, ki jim je bila pokojnina odmerjena na podlagi 2., 3. in 4. odstavka 143. člena ZUJF-a izdal odločbe, med njimi tudi tožnici.

Pritožba pravilno navaja, da so bile z odločbo z dne 24. 6. 2013 za tožnico sanirane vse pravne posledice razveljavljenih določb ZUJF in to tudi za nazaj. Z odločbo z dne 24. 6. 2013, ki je pravnomočna, je toženec odločil tako o višini tožničine pokojnine, o izplačilu razlike med že izplačanimi in pripadajočimi mesečnimi zneski pokojnine ter o tem, da se izplača v dveh obrokih. S tem je bila upoštevana tako odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije z dne 14. 3. 2013, kakor določbe ZOPRZUJF.

Vsakdo, ki zahteva sodno varstvo, mora za to imeti pravni interes. Pravni interes je podan, če ima stranka neko pravno korist v pravdi in je brez tega ne bi mogla doseči. Sodišče mora po uradni dolžnosti ugotoviti obstoj pravnega interesa, ki mora biti podan ves čas postopka, to se pravi od vložitve tožbe in še na koncu glavne obravnave oz. v času odločanja pred sodiščem. Če je takšen interes sicer obstajal ob vložitvi tožbe, pa je pozneje odpadel, mora sodišče zaradi pomanjkanja te predpostavke, to je pravnega interesa, tožbo v skladu z določbo 274. člena ZPP, zavreči. V obravnavanem primeru je pravni interes tožnice obstajal ob vložitvi tožbe dne 29. 10. 2012. Od pravnomočne odločbe toženca z dne 24. 6. 2013 in s tem tudi v času odločanja pred sodiščem prve stopnje (18. 9. 2013), pa pri tožnici ni obstajal več pravni interes. Kadar pravni interes ni podan, predsednik senata po predhodnem preizkusu tožbe v skladu z določbo 274. člena ZPP tožbo zavrže. Ker sodišče prve stopnje tega ni storilo, pritožba utemeljeno v zvezi s pravnomočno odločbo očita kršitev iz 1. odstavka 339. člena ZPP, saj je izpodbijana sodba iz navedenih razlogov, nezakonita.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 351. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 254. člena ZPP pritožbi ugodilo ter razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje ter tožbo zavrglo.