Jedro

Določba 1. odstavka 158. člena ZPP pride v poštev takrat, kadar tožnik umakne tožbo, povračilo stroškov postopka pa zahteva tožena stranka, ne pa v primeru, kadar povračilo stroškov postopka uveljavlja tožeča stranka. Pri odločanju o povračilu stroškov tožniku, ki umakne tožbo, se smiselno uporabljajo pravila o povračilu stroškov po načelu uspeha.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, izpodbijani del sklepa se spremeni tako, da se glasi: "2. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 43.120,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.1.2004 do plačila, v osmih dneh pod izvršbo."

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom vzelo na znanje umik tožbe in ustavilo postopek v tem individualnem delovnem sporu (1. točka izreka). Sklenilo je, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške postopka (2. točka izreka).

Zoper odločitev o stroških postopka v navedenem sklepu se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom, da pritožbeno sodišče spremeni odločitev in toženi stranki naloži povračilo stroškov postopka tožeči stranki, podrejeno pa predlaga razveljavitev 2. točke sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. V pritožbi navaja, da je bila tožba upravičena in potrebna, saj sicer tožena stranka tožeče stranke ne bi pozvala nazaj na delo in izpolnila zahtevka po tožbi. Tožeča stranka je umaknila tožbo takoj, ko je zvedela za to, da je tožena stranka izpolnila zahtevek, zato je upravičena do povračila stroškov. Sodišče prve stopnje ni presojalo okoliščin, ki so pripeljale do vložitve tožbe, in sicer, da je tožena stranka nezakonito ravnala, zaradi česar je bila prisiljena k vložitvi tožbe. Izpodbijana sodba tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih in se ne da niti preizkusiti. Zgolj pavšalno sklicevanje na določilo 158. člena ZPP ne more pomeniti zadostne obrazložitve. Gre za absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki II. odstavka 339. člena ZPP.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sklepa v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je pazilo na bistvene kršitve določb postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002) ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške postopka, z utemeljitvijo, da tožnik ni upravičen do stroškov iz naslova predloga za izdajo začasne odredbe, ker s predlogom ni uspel, stroške za tožbo pa nosi sam na podlagi 158. člena ZPP. Obrazložitev je sicer skopa, vendar je odločitev kljub temu mogoče preizkusiti, zato ne gre za zatrjevano absolutno bistveno kršitev določb postopka, kot zmotno meni pritožba.

Odločitev o stroških postopka je nepravilen zaradi zmotne uporabe materialnega prava, to je določb ZPP o stroških postopka (154., 155. člen ZPP).

Za konkretni primer ne pride v poštev določba 158. člena ZPP, ki v 1. odstavku 158. člena ZPP določa, da mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Ta določba torej pride v poštev takrat, kadar tožnik umakne tožbo, povračilo stroškov postopka pa zahteva tožena stranka, ne pa v primeru, kadar povračilo stroškov postopka uveljavlja tožeča stranka, tako kot v obravnavani zadevi.

Pri odločanju o povračilu stroškov tožniku, ki umakne tožbo, se smiselno uporabljajo pravila o povračilu stroškov po načelu uspeha. Tožeča stranka je v obravnavani zadevi umaknila tožbo z vlogo z dne 22.12.2003 - v vlogi je navedla, da jo je tožena stranka ponovno prijavila v ustrezna zavarovanja od 4.11.2003 dalje oz. je dne 25.11.2003 izpolnila svojo obveznost s tem, da je vzpostavila prvotno stanje ter tožečo stranko ponovno pozvala nazaj na delo. Zato je prišlo do podobne situacije, kot da bi v pravdi zmagala, v takšnem primeru pa je treba pri odločanju o povračilu stroškov postopka upoštevati določbe 1. odstavka 154. člena ter 155. člena ZPP. Tožnik je torej upravičen do povračila pravdnih stroškov, ki so bili potrebni za pravdo, v kolikor se nanašajo na uveljavljanje pravic v zvezi z nezakonito odpovedjo pogodbe o zaposlitvi s tožbo z dne 29.10.2003. Seveda pa tožnik ni upravičen do povračila stroškov za predlog za izdajo začasne odredbe, ker je bil predlog zavrnjen (s sklepom opr. št. Pd 316/2003 z dne 10.11.2003), tožnik pa tudi v pritožbenem postopku ni uspel s pritožbo (sklep VDSS opr. št. Pdp 1855/2003 z dne 5.12.2003).

Potrebni stroški, ki jih je pritožbeno sodišče priznalo tožniku, so odmerjeni v skladu z veljavno Odvetniško tarifo (Ur. l. RS št. 67/2003, Tar. št. 15, 39) in znašajo skupaj 392 točk - 300 točk za tožbo, 20 točk za umik po tar. št. 39/4 (gre za kratek dopis in obvestilo), 2%, tj. 6,4 točk za materialne stroške ter 20% DDV. Priglašenih višjih stroškov po stroškovniku tožeče stranke pritožbeno sodišče tožniku ni priznalo zaradi tega, ker se nanašajo na predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim tožnik ni uspel, oz. ker ne gre za potrebne stroške (konference s stranko, končno poročilo stranki - ti stroški so zajeti v nagradi za tožbo oz. vlogo). Priznani stroški znašajo 43.120,00 SIT (po vrednosti točke 110,00 SIT).

Ker so uveljavljani pritožbeni razlogi v navedenem obsegu podani, je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in spremenilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje tako, da je toženi stranki naložilo, da je dolžna povrniti tožeči stranki stroške v navedeni višini (3. točka 365. člena ZPP), do povračila višjih stroškov pa tožeča stranka ni upravičena.

Pritožbenih stroškov tožeča stranka v pritožbi ni opredelila po višini (navedla je le, da zahteva stroške, ki so do sedaj priglašeni in 20% DDV), zato do povračila stroškov za pritožbo ni upravičena (2. in 3. odstavek 163. člena ZPP).