Jedro

Sodišče je tisto, ki opravi presojo, ali je določeno ravnanje kršitev dolžne skrbnosti, in če je, ali je take narave, da je potrebno upravitelja razrešiti. Četudi pritožnica – v nasprotju s sodiščem prve stopnje – posamezna ravnanja upraviteljice ocenjuje kot hujše kršitve, je končna presoja o tem, ali gre dejansko za tako hude kršitve, da so zaradi tega ogrožena temeljna načela stečajnega postopka in uresničevanje pravic upnikov (ne zgolj pritožnice, ki niti nima položaja upnice), prepuščena sodišču, ne posamezniku, ki se ne strinja z odločitvami oziroma ravnanjem upraviteljice.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo zahtevo A. A. za razrešitev in izločitev upraviteljice B. B., ki jo je vložila dne 10.11.2020 ter ugotovilo, da ne obstojijo pogoji za razrešitev stečajne upraviteljice po uradni dolžnosti.

2. Zoper navedeni sklep se je pritožila A. A. iz razlogov bistvene kršitve določb postopka ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagala je razveljavitev izpodbijanega sklepa.

3. Upraviteljica je navedbam v pritožbi nasprotovala ter predlagala potrditev izpodbijanega sklepa.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnica ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da v tem postopku osebnega stečaja ni prijavila terjatve, izločitvene ali ločitvene pravice, zato ni upnica tega postopka, prav tako pa tudi ne stranka postopka (prim. 56. in 385. člen ZFPPIPP). Tega položaja zgolj z vložitvijo predloga za razrešitev in izločitev upraviteljice ni mogla pridobiti, zaradi česar je odločitev sodišča prve stopnje pravilna že iz tega razloga.

6. Višje sodišče se v celoti pridružuje stališčem sodišča prve stopnje, kot je obrazloženo na strani 3 izpodbijanega sklepa, in ki niti ne potrebuje dodatne obrazložitve. Ne glede na navedeno pojasnjuje: ZFPPIPP v 1. odstavku 118. člena določa, da je razlog za razrešitev upravitelja vsaka kršitev obveznosti upravitelja, vendar pa je pri uporabi tega pravila potrebno upoštevati namen pravnega instituta razrešitve upravitelja. Njegov namen ni kaznovati upravitelja za kršitev njegovih obveznosti (za te kršitve so določene ustrezne prekrškovne sankcije), pač pa je njegov namen zagotoviti nemoten tek stečajnega postopka in uresničitev interesa upnikov za plačilo njihovih terjatev v ustreznem (največjem možnem) deležu (dr. Nina Plavšak v ZFPPIPP, Razširjena uvodna pojasnila, str. 98). V sodni praksi je zavzeto stališče, da je lahko upravitelj razrešen le zaradi hujših kršitev obveznosti (prim. VSL sklep Cst 321/2013, VSL sklep Cst 512/2015, VSL sklep Cst 100/2016 in ostali), pri čemer zakon hujših kršitev ne opredeljuje. Sodišče je zato tisto, ki opravi presojo, ali je določeno ravnanje kršitev dolžne skrbnosti, in če je, ali je take narave, da je potrebno upravitelja razrešiti. Četudi pritožnica – v nasprotju s sodiščem prve stopnje – posamezna ravnanja upraviteljice ocenjuje kot hujše kršitve, je končna presoja o tem, ali gre dejansko za tako hude kršitve, da so zaradi tega ogrožena temeljna načela stečajnega postopka in uresničevanje pravic upnikov (ne zgolj pritožnice, ki niti nima položaja upnice), prepuščena sodišču, ne posamezniku, ki se ne strinja z odločitvami oziroma ravnanjem upraviteljice.

7. V konkretnem primeru pa tudi sicer ni mogoče govoriti o kršitvah, saj je že sodišče prve stopnje ugotovilo (in tega pritožba ne izpodbija), da do podpisa pogodbe s strani kupca ni prišlo. Kot izhaja iz pojasnil stečajne upraviteljice, podpisane pogodbe s strani pritožnice ni prejela niti po dodatnem pozivu, ravno tako ni bila plačana kupnina. S čim naj bi upraviteljica pritožnici onemogočila podpis prodajne pogodbe, pritožnica ni pojasnila, niti ni tega mogoče razbrati iz pritožbenih navedb. Pavšalna pritožbena navedba, da neizročitev prodajne pogodbe ter onemogočanje podpisa narekujeta upraviteljičino razrešitev, ne more zadostovati. Isto velja za trditev, da je upraviteljica zadržala znesek 3.679,25 EUR (varščino), saj to ne drži. Varščina je bila vrnjena; če pa pritožnica tega ni „opazila“, ker ji pri bančnih poslih pomaga vnuk, to ne more biti razlog, zaradi katerega bi bilo mogoče upraviteljici karkoli očitati.

8. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, institut izločitve upravitelja v ZFPPIPP ni posebej urejen, zato se zanj na podlagi 1. odstavka 121. člena ZFPPIPP smiselno uporabljajo določila ZPP. Ker lahko v skladu z 72. členom ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP izločitev zahtevajo le stranke postopka, kar pritožnica ni, se sodišču prve stopnje ni bilo potrebno opredeljevati do posameznih pritožničinih navedb, s katerimi je (med drugim) utemeljevala (tudi) predlog za izločitev upraviteljice. Posledično tudi ne držijo pritožbeni očitki, da v izpodbijanem sklepu ni pojasnjeno, kdaj je bila upraviteljica obveščena o predlagani izločitvi in ali ji je bil s strani sodišča posredovan pravilni pravni pouk v zvezi s tem. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrglo zahtevo za razrešitev in izločitev upraviteljice je pravilna, prav tako pa so pravilne tudi ugotovitve sodišča prve stopnje, ki je po uradni dolžnosti preverilo, ali so podani pogoji za razrešitev upraviteljice.

9. Višje sodišče ugotavlja, da pritožnica v pritožbi (zgolj) ponavlja dotedanje navedbe, na katere višje sodišče ne bo posebej odgovarjalo, ker je to v zadostni meri storilo že sodišče prve stopnje. Četudi bi držala pritožbena navedba (pa ne drži), da sodišče prve stopnje ni odgovorilo na prav vsako navedbo v pritožničini zahtevi, višje sodišče ugotavlja, da zaradi tega ni podana nobena od očitanih kršitev (še najmanj zatrjevana absolutno bistvena kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP). Pritožnica niti ni pojasnila, katere odločilne navedbe niso bile upoštevane, pa bi morale biti, in zakaj bi lahko bila odločitev drugačna, če bi bile upoštevane. Ne obstaja namreč dolžnost sodišča, da se opredeli do prav vseh dejstev v postopku, pač pa se mora opredeliti (le) do tistih, ki so po pravni oceni sodišča relevantni. To je sodišče prve stopnje tudi storilo.

10. Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so relevantne za presojo pravilnosti izpodbijanega sklepa (1. odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s 121. členom ZFPPIPP). Izpodbijani sklep je pravilen, izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi pa niso podani. Ker niso podani niti razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s 121. členom ZFPPIPP ), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP).