Jedro

Senzacionalistično pisanje, v katerem se tožnici očita požrešnost in okoriščanje na račun zahtevanih odškodnin za prestano duševno trpljenje, namreč samo po sebi ne izgubi svoje teže zgolj zaradi tega, ker bi bila tožnica v medijih že predhodno deležna enakega ali podobnega očitka. Ponovitev zapisanega očitka lahko pri bralcu vzbudi občutek večje verodostojnosti zapisanega, pri oškodovanki pa bi kot ponovni začetek širše medijske izpostavljenosti (začetek „afere“) glede na tožničine negativne medijske izkušnje v preteklosti lahko povzročil še večje duševno trpljenje.

Vsak dolžnik solidarne obveznosti odgovarja upniku za celotno obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev od kogar hoče, vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena (prvi odstavek 395. člena OZ). Odločitev tožnice, da od toženca terja le del škode, ki naj bi bil povzročen z njegovimi objavami, je tako tožencu v korist.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v I. točki izreka znesek 7.000,00 EUR nadomesti z zneskom 3.500,00 EUR, II. točka izreka pa se spremeni tako, da odslej glasi: „II. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 55,55 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.“

II. V ostalem se pritožba zavrne.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 421,68 EUR.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju: toženec) dolžna plačati tožeči stranki (v nadaljevanju: tožnici) denarno odškodnino v višini 7.000,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 6. 2010 dalje do plačila (I. točka izreka). Tožencu je naložilo, da je dolžan tožnici v 15 dneh od prejema prvostopne sodbe povrniti 1.026,66 EUR pravdnih stroškov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila. V presežku je prvostopno sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka).

2. Zoper obsodilni del take prvostopne odločitve se po svojih pooblaščencih iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje toženec s pritožbenim predlogom na spremembo izpodbijane sodbe tako, da se „tožbeni zahtevek zavrže oz. zavrne kot neutemeljen v celoti“. Pritožnik navaja, da je višje sodišče v obravnavani zadevi izdalo vmesno sodbo, s katero je razsodilo, da je toženec odgovoren za škodo, ki jo je utrpela tožnica z objavo dveh člankov z dne 9. 5. 2008 in 3. 10. 2008 v mediju Slovenski tednik. Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo tako odločalo le o višini odškodnine ter tožnici prisodilo 7.000,00 EUR, kar naj bi bila pravična denarna odškodnina za tožničine duševne bolečine zaradi kršitve pravice do ugleda in časti. Po mnenju pritožnika je taka odločitev napačna, saj bi bilo zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk (konkretno zaradi nesklepčnosti tožbe) potrebno zahtevek tožnice zavreči. Navaja, da toženec kot odgovorni urednik časopisa, v katerem je prišlo do sporne objave, ni pasivno legitimiran, zaradi pomanjkljivih navedb v tem smislu pa naj bi bila tožba tudi nesklepčna. Odgovorni urednik nekega medija namreč po mnenju pritožnika ne more biti odgovoren za škodo, ki je nastala z objavo člankov v tem mediju, na podlagi 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). V konkretni zadevi naj bi bil za odločanje o odgovornosti toženca uporabljiv 147. člen OZ, v skladu s katerim ima oškodovanec pravico zahtevati povrnitev škode tudi neposredno od delavca, če je ta škodo povzročil namenoma, česar pa tožnica ni niti zatrjevala, zato tožba v tem delu po mnenju pritožnika ni sklepčna. Pri nesklepčnosti gre po stališču pritožbe za procesno predpostavko, na katero mora sodišče paziti po uradni dolžnosti tekom celotnega postopka. Kljub izdaji vmesne sodbe mora zato sodišče druge stopnje tožbeni zahtevek zavreči, saj glede preizkusa procesnih predpostavk vmesna sodba nima prekluzivnega roka. V okviru graje višine prisojene odškodnine pritožnik uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in napačne ugotovitve dejanskega stanja ter izpostavlja, da mora sodišče odškodnino odmeriti na dveh ravneh: konkretni, kjer so v ospredju okoliščine primera, in abstraktni, na kateri mora biti škoda določena objektivno glede na razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje ter upoštevaje druge primerljive primere iz sodne prakse. Slednje, relevantne za konkretni primer, pritožnik podrobneje izpostavlja v svoji pritožbi ter na podlagi primerjave z v njih prisojenimi zneski utemeljuje svoje stališče, da je bila tožnici prisojena previsoka odškodnina, ki brez utemeljenega razloga bistveno odstopa od primerljivih primerov iz sodne prakse. Zaključek o previsoki odškodnini naj bi izhajal tudi iz manjšega števila objav toženca glede na število objav, ki so jih v petih letih o tožnici objavili drugi mediji. Bistveno kršitev procesnih določb iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pa naj bi sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, ko se ni opredelilo do dejstev, ki so po mnenju pritožnika bistvena za presojo višine odškodnine, da sta namreč sporna članka zgolj povzetek članka, ki je bil pred tem objavljen v časopisu Večer, ter da je bila tožnica v medijih izpostavljena že pet let pred objavo spornih člankov, kar vse je prispevalo k nastanku škode in poslabšanja zdravstvenega stanja, ki ga zatrjuje tožnica. Tožnica bi morala po mnenju pritožnika opredeliti celotno škodo, ki ji je nastala zaradi poročanja medijev o njej v celotnem obdobju od leta 2003 naprej, nato pa v trditveni podlagi opredeliti, kateri medij je v kakšnem obsegu prispeval k nastali škodi ter kakšna je škoda, ki izhaja izključno iz obeh objav Slovenskega tednika, česar pa tožnica ni storila. Upoštevati bi bilo potrebno tudi, kolikšna odškodnina je bila tožnici že prisojena v zadevi proti Večeru. Ker je bilo očitno povzročiteljev škode, ki naj bi jo tožnica utrpela, več, vsota vseh zahtevkov v teh primerih po prepričanju pritožnika ne more presegati celotne škode, ki je tožnici nastala v škodnem dogodku. Pritožnik priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih niti v pritožbi uveljavljanih bistvenih kršitev procesnih določb. Pravno relevantno dejansko stanje je bilo pravilno in dovolj popolno ugotovljeno, na njegovi podlagi pa s prisojo previsoke odškodnine zmotno uporabljeno materialno pravo.

6. V svoji pritožbi toženec pravilno izpostavlja, da je bila v obravnavani zadevi že predhodno izdana vmesna sodba, s katero je bilo pravnomočno odločeno o temelju tožbenega zahtevka - odškodninski odgovornosti toženca za škodo, ki jo je utrpela tožnica z objavo dveh člankov z dne 9. 5. 2008 in 3. 10. 2008 v mediju Slovenski tednik. Naloga vmesne sodbe je, da se še pred izdajo končne sodbe ugotovi, ali uveljavljani zahtevek sploh obstaja, in da se s tem prepreči možnost uveljavljanja ugovorov glede utemeljenosti zahtevka po podlagi v nadaljnjem postopku odločanja o znesku. Le tako vmesna sodba doseže svoj namen, ekonomičnost; namreč da sodišče, preden ugotavlja višino npr. škode, dokončno in nespremenljivo ugotovi, ali zahtevek po temelju sploh obstaja. Pri izdaji vmesne sodbe mora zato sodišče odločiti o vseh vprašanjih, ki materialnopravno utemeljujejo zahtevek, in tudi o vseh ugovorih toženca, ki izpodbijajo njegovo utemeljenost. V tem je prekluzijski učinek vmesne sodbe in sodišče je pri odločanju o znesku, ker se ne more več spuščati v vprašanja, ki spadajo v temelj zahtevka, vezano na vmesno sodbo. V postopku odločanja o znesku, potem ko je izdana vmesna sodba, lahko sodišče obravnava le vprašanja in upošteva le ugovore, ki se nanašajo samo na višino zahtevka.(1)

7. Pravkar opisanemu učinku vmesne sodbe se pritožnik v obravnavani zadevi neuspešno poskuša izogniti s pritožbenimi zatrjevanji o nesklepčnosti tožbe, kar tudi nepravilno enači s procesnimi predpostavkami, na katere mora sodišče paziti ves čas postopka. Sklepčnost tožbe pomeni, da iz v tožbi navedenih dejstev izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Tožba je sklepčna, če vsebuje pravilni pravni zaključek (conclusio). Vprašanje sklepčnosti tožbe je tako po naravi stvari vprašanje materialnopravne utemeljenosti tožbenega zahtevka, njeno zanikanje pomeni zatrjevanje neutemeljenosti tožbenega zahtevka. Tega ni mogoče enačiti s formalnimi pomanjkljivostmi tožbe - procesnimi predpostavkami, ki se nanašajo na vprašanje dopustnosti procesa. Če procesne predpostavke niso podane, je vsebinsko (meritorno) odločanje sodišča o sporu nedopustno (takrat je treba tožbo praviloma zavreči). Zaradi tega v zvezi s procesnimi predpostavkami vedno govorimo o (ne)dopustnosti civilnega pravdnega postopka, medtem ko govorimo o utemeljenosti ali neutemeljenosti zahtevka takrat, kadar odločimo o vsebini spora, kadar torej odločimo o tem, ali tožniku pripada pravica materialnega prava, katere zaščito zahteva v civilni pravdi.(2) Pritožbene navedbe o nesklepčnosti tožbe, v katerih pritožnik obrazlaga svoje pravno naziranje, zakaj naj pritožnik kot odgovorni urednik časopisa (ki v skladu s tretjim odstavkom 18. člena Zakona o medijih - ZMed odgovarja za vsako objavljeno informacijo) ne bi bil odškodninsko odgovoren za škodo, ki jo je tožnica utrpela z objavo spornih člankov v tem časopisu, se tako nanašajo na vprašanje utemeljenosti tožbenega zahtevka, kar po pravnomočnosti vmesne sodbe ne more več biti predmet obravnavanja niti predmet pritožbene presoje.

8. Predmet obravnavanja je bila tako lahko v fazi postopka, iz katerega izvira izpodbijana sodba, le še višina odškodnine do katere je tožnica upravičena zaradi toženčevega protipravnega posega v njeno čast in dobro ime s spornima člankoma. Sodišče prve stopnje se je pri ugotavljanju obsega tožničine nepremoženjske škode in odmerjanju pravične denarne odškodnine zanjo pravilno oprlo na 179. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in v njem določene kriterije za odmero pravične denarne satisfakcije (obrazložitev prvostopne sodbe v točkah 6 in 7). Upoštevaje, da gre za škodo, nastalo v osebni sferi tožnice, je dalo prvostopno sodišče pravilno velik poudarek subjektivnemu doživljanju tožnice, ki ga je le-ta potrdila s podrobnim opisom v svoji izpovedbi. Z upoštevanjem tožničinega negativnega subjektivnega doživljanja zapisanega je prvostopno sodišče ugotovilo obseg njene nepremoženjske škode - jakost njenih duševnih bolečin ter pridobilo ustrezno dejansko podlago za odmero odškodnine zanje v skladu z načelom individualizacije odškodnine glede na konkretnega oškodovanca. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo (kar niti ni predmet pritožbene graje), da je tožnica v obravnavanih dveh člankih objavljeno „senzacionalistično“ pisanje dojemala izredno negativno, saj ji je bila očitana požrešnost in okoriščanje iz naslova zahtevanih odškodnin. Zaradi takih člankov se mora tožnica še vedno braniti preteklih očitkov, da je morila in slabo skrbela za varovance, da jim je jemala premoženje, sporno pisanje pa jo je spomnilo, da bo pred javnostjo do smrti veljala za kriminalno osebo oziroma da ne bo nikoli dejansko rehabilitirana (neutemeljen je zato pritožbeni očitek, da naj sodišče prve stopnje ne bi upoštevalo, da je bila tožnica v medijih izpostavljena že pet let prej). Tožničino posledično subjektivno doživljanje (notranjo stisko, „sekiranje“, porušeno duševno ravnovesje, jezo na urednika) je prvostopno sodišče pravilno presodilo tudi z objektivnega vidika kot običajen (torej ne pretiran), sprejemljiv in logičen odziv na tako pisanje, v posledici katerega je prišlo do poslabšanja njenega že predhodno (v posledici dogodkov v letu 2003) načetega zdravstvenega stanja.

9. Utemeljena pa je pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje pri odmeri denarne odškodnine iz tega naslova dalo premalo poudarka načelu objektivizacije odškodnine glede na razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter zahtevi, da se odškodnina odmeri upoštevaje sodno prakso v podobnih - primerljivih primerih (posamezne od njih v svoji pritožbi izpostavlja toženec). Tudi po mnenju sodišča druge stopnje bi doslednejša uporaba tega načela pri odmeri odškodnine za tožničine duševne bolečine glede na zgoraj opisano pravilno ugotovljeno dejansko stanje, kakor tudi upoštevaje manjše število spornih objav v mediju Slovenski tednik, upravičevala odmero nižje odškodnine od na prvi stopnji prisojene. Pri tem pa po mnenju sodišča druge stopnje ni pripisati odločilne vloge v pritožbi izpostavljenemu dejstvu, da sta sporna članka zgolj povzetka predhodno v časopisu Večer objavljenega članka, zato sodišče prve stopnje zgolj s tem, ko se do tega za odločitev neodločilnega dejstva ni posebej opredeljevalo, ni zagrešilo v pritožbi očitane procesne kršitve. Senzacionalistično pisanje, v katerem se tožnici očita požrešnost in okoriščanje na račun zahtevanih odškodnin za prestano duševno trpljenje, namreč samo po sebi ne izgubi svoje teže zgolj zaradi tega, ker bi bila tožnica v medijih že predhodno deležna enakega ali podobnega očitka. Še več, ponovitev zapisanega očitka lahko pri bralcu vzbudi občutek večje verodostojnosti zapisanega, pri oškodovanki pa bi kot ponovni začetek širše medijske izpostavljenosti (začetek „afere“) glede na tožničine negativne medijske izkušnje v preteklosti lahko povzročil še večje duševno trpljenje. Pri odmeri pravične denarne odškodnine tako ni bilo spregledano, da je bila tožnica v medijih izpostavljena že prej, kar se je odražalo v njenem slabem zdravstvenem stanju, saj je to v okviru pravno relevantnega dejanskega stanja povsem pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Vendar zgolj dejstvo, da je začetni izvor tožničinega slabega zdravstvenega stanja drugje, toženca ne more razbremeniti odgovornosti za škodo, ki nastane zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja oškodovanke zaradi njegovega ravnanja. V skladu z novejšo sodno prakso je namreč oškodovanca potrebno jemati takšnega, kot je, z vsemi njegovimi hibami, težavami in posebnostmi (torej v konkretnem primeru tudi z že načetim zdravjem). Po vsem obrazloženem je po presoji sodišča druge stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava na sicer pravilno ugotovljeno dejansko stanje tožnica upravičena do denarne odškodnine v višini 3.500,00 EUR.

10. Neutemeljeno je tudi pritožbeno zavzemanje, da bi morala tožnica opredeliti celotno škodo, ki ji je nastala zaradi poročanja medijev o njej v celotnem obdobju od leta 2003 naprej, nato pa v trditveni podlagi opredeliti, kateri medij je v kakšnem obsegu prispeval k nastali škodi ter kakšna je škoda, ki izhaja izključno iz obeh objav Slovenskega tednika. Upoštevaje okoliščine konkretnega življenjskega primera je namreč izkustveno povsem sprejemljivo tožničino stališče, da je takšno škodo praktično nemogoče določno razmejiti. Sicer pa v skladu s tretjim odstavkom 186. člena OZ solidarno odgovarjajo za povzročeno škodo tudi tisti, ki so jo povzročili, delali pa so neodvisno drug od drugega, če ni mogoče ugotoviti njihovih deležev pri povzročeni škodi. Vsak dolžnik solidarne obveznosti odgovarja upniku za celotno obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev od kogar hoče, vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena (prvi odstavek 395. člena OZ). Odločitev tožnice, da od toženca terja le del škode, ki naj bi bil povzročen z njegovimi objavami, je tako tožencu v korist. Pri tem je bilo odškodnino iz tega naslova v skladu z 216. členom ZPP mogoče odmeriti po prostem preudarku. Pritožnik sicer utemeljeno izpostavlja, da je bilo povzročiteljev celotne nepremoženjske škode tožnice (duševnega trpljenja zaradi vseh spornih objav v medijih) več, kakor tudi, da vsota vseh zahtevkov (pravilno: odškodnin) v teh primerih ne more presegati celotne škode, ki je tožnici nastala v škodnem dogodku. Vendar pa bi bilo na tožencu dokazno breme, da je tožnica že prejela denarno odškodnino za vso kumulativno pretrpljeno nepremoženjsko škodo (slednja ob odsotnosti konkretnih trditev v tej smeri niti ni bila ugotavljana), toženec pa tega v obravnavani zadevi ni dokazal. 11. Po vsem obrazloženem je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je na podlagi na prvi stopnji sicer pravilno ugotovljenega dejanskega stanja ob pravilni uporabi materialnega prava tožnici prisodilo ustrezno nižjo odškodnino, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot so bile prisojene na prvi stopnji (saj slednje ni bilo predmet pritožbene graje). Odločitev sodišča druge stopnje temelji na peti alineji 358. člena ZPP.

12. Sprememba izpodbijane sodbe na drugi stopnji je v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP narekovala ponovno odločitev o stroških pravdnega postopka upoštevaje spremenjen pravdni uspeh pravdnih strank. Po spremembi prvostopne sodbe na drugi stopnji znaša pravdni uspeh tožnice 44 %. V tem obsegu je tožnica od toženca upravičena do povrnitve na prvi stopnji pravilno odmerjenih in v pritožbi ne grajanih pravdnih stroškov v višini 1.337,64 EUR (20. točka obrazložitve prvostopne sodbe). Toženec je tako tožnici dolžan povrniti 588,56 EUR pravdnih stroškov. Tožencu so v postopki na prvi stopnji nastali pravdni stroški v višini 1.150,20 EUR (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 20), kar ni bilo predmet pritožbene graje. Glede na njegov 56 % pravdni uspeh pa mu je dolžna tožnica povrniti 644,11 EUR pravdnih stroškov. Po opravljenem pobotu pravdnih stroškov je dolžna tožnica tožencu povrniti 55,55 EUR njegovih pravdnih stroškov. V tej smeri je sodišče druge stopnje spremenilo prvostopno stroškovno odločitev.

13. Toženec je s pritožbo delno uspel (v 50%), v tem obsegu je v skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena istega zakona upravičen do povrnitve upravičeno priglašenih pritožbenih stroškov. Le-ti znašajo: nagrada z postopek z rednimi pravdnimi sredstvi (tar. št. 3210 Zakona o odvetniški tarifi - ZOdvT) 388,80 EUR, sodna taksa za postopek o pritožbi 294,00 EUR, kar skupaj z 20 EUR materialnih stroškov (tar. št. 6002 ZOdvT) in 20 % DDV znaša 843,36 EUR. Glede na njegov pritožbeni uspeh je toženec upravičen do povrnitve 421,68 EUR pritožbenih stroškov.