Jedro

Opravljanje funkcije predsednika politične stranke in funkcije župana nista tožnikovi pravici (tudi ne pravici kogarkoli drugega), saj je zasedba teh funkcij vezana na kandidacijske postopke, urejene z zakoni in na izid volitev. Kandidiranje v teh postopkih in možnost biti izvoljen pa je pravica vsakega državljana Republike Slovenije. Zato zatrjevani poseg v to pravico ne more predstavljati težko popravljive škode iz drugega (in tretjega) odstavka 32. člena ZUS-1. Po presoji Vrhovnega sodišča tožnik tudi ni izkazal težko popravljive škode v smislu drugega in tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 s samim sklicevanjem na zatrjevani poseg v ustavne pravice iz 14., 33., 27. in 29. člena URS ter na pravico iz 1. člena Protokola št. 1 k EKČP. Pri odločanju o zahtevi za izdajo začasne odredbe se namreč presoja le njena utemeljenost glede na zakonsko določene pogoje, kar je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi tudi storilo. V tem pritožbenem postopku pa po presoji Vrhovnega sodišča ni mogoče presojati ugovorov, ki se nanašajo na odločitev o glavni stvari.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi tretjega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe, ki jo je vložil skupaj s tožbo (in dopolnitvijo tožbe) zaradi zatrjevanega posega v človekove pravice in temeljne svoboščine zoper Zaključno poročilo o nadzoru nad premoženjskim stanjem predsednikov parlamentarnih strank, št. 06259-1/2013/1 z dne 7. 1. 2013 (v nadaljevanju Zaključno poročilo) Komisije za preprečevanju korupcije (v nadaljevanju KPK) v delu, ki se nanaša na tožnika. Z zahtevo za izdajo začasne odredbe, vloženo po tretjem odstavku 66. člena oziroma tretjem odstavku 32. člena ZUS-1, je tožnik predlagal sodišču, da toženi stranki naloži, da je dolžna s svojih spletnih strani in drugih objav odstraniti izpodbijano Zaključno poročilo v delu, ki se nanaša na tožnika ter ga v tem delu ne sme več javno objavljati. Tožena stranka, njeni člani ter zaposleni ne smejo več dajati izjav za javnost; za vsako kršitev tožene stranke ter za vsako kršitev njenih članov in zaposlenih se toženi stranki naloži kazen v višini 10.000,00 EUR, fizični osebi pa v višini 5.000,00 EUR. Predlaga, da začasna odredba velja do poteka 30 dni po pravnomočnosti odločitve v tej zadevi; zahteva tudi povrnitev stroškov, s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje uvodoma citira določbe prvega, drugega in tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 in navaja, da v obravnavanem primeru tožnik zatrjuje, da je tožena stranka posegla v njegove ustavne pravice iz 14., 22., 23., 25., 27., 29. in 33. člena Ustave RS (v nadaljevanju URS) in pravico iz 1. člena Protokola št. 1 k Evropski konvenciji o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (v nadaljevanju EKČP), ker je izdala Zaključno poročilo in ga objavila na svoji spletni strani. Po presoji sodišča prve stopnje so ustavne pravice iz 22., 23. in 25. člena URS procesne pravice, ki so bile lahko kršene le v postopku izdaje Zaključnega poročila. Ker pa je bilo Zaključno poročilo že izdano in objavljeno, poseg v te pravice ne traja več, zato bo sodno varstvo omejeno le na ugotavljanje utemeljenosti tožbenega zahtevka. Po presoji razlogov, s katerimi tožnik utemeljuje nastanek težko popravljive škode, pa sodišče prve stopnje ugotavlja, da ti razlogi ne izkazujejo težko popravljive škode (za tožnika) v smislu drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Tožnik je zavezanec za prijavo svojega premoženjskega stanja. Javnost podatkov o dohodkih in premoženjskem stanju zavezancev in dolžnost zavezancev, da prijavijo spremembe/povečanje svojega premoženja, določa prvi odstavek 46. člena Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije (v nadaljevanju ZIntPK). Izdaja začasne odredbe, s katero bi bilo odstranjeno Zaključno poročilo s spletne strani KPK, bi bila tudi v nasprotju z javnim interesom.

3. Tožnik v pritožbi uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne presoje pravilnosti postopka izdaje upravnega akta ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da v celoti ugodi pobudi tožnika za izdajo začasne odredbe po tretjem odstavku 66. člena ZUS-1 oziroma zahtevi tožnika za izdajo začasne odredbe po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1, oziroma da skladno z določilom 77. in 79. člena ZUS-1 razveljavi izpodbijani sklep in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov prvostopenjskega in pritožbenega postopka, skupaj z zamudnimi obrestmi. Vztraja pri pobudi za izdajo začasne odredbe po določbi tretjega odstavka 66. člena ZUS-1. Zaključno poročilo KPK je bilo sprejeto v postopku, v katerem so mu bile kršene človekove pravice iz 29., 27., 23., 22., 33., 25. in 14. člena URS ter pravica do mirnega uživanja premoženja iz 1. člena Protokola št. 1 k EKČP. Sodišče prve stopnje se je opredelilo le do tožnikovih navedb o kršitvah človekovih pravic iz 22., 23. in 25. člena URS, do ostalih navedb pa se ni opredelilo. Obrazložitev sklepa je zato pomanjkljiva. Že v zahtevi za izdajo začasne odredbe je konkretno in na stopnji verjetnosti navedel posledice, ki so težko popravljive, saj je Zaključno poročilo še vedno objavljeno na spletni strani tožene stranke, vsebina tega poročila pa se pojavlja tudi v sredstvih javnega obveščanja.

K I. točki izreka:

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik je tožbo vložil zaradi odprave Zaključnega poročila KPK in zaradi posega v človekove pravice (4. člen in 66. člen ZUS-1). Hkrati s tožbo in dopolnitvijo tožbe je predlagal izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 66. člena ZUS-1, in sicer po uradni dolžnosti, oziroma izdajo začasne odredbe po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1. 6. Sodišče odloča v upravnem sporu o zakonitosti posamičnih aktov ali dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo (4. člen ZUS-1). Če dejanje posega v človekove pravice in temeljne svoboščine še traja, mora sodišče v takem upravnem sporu odločiti brez odlašanja (drugi odstavek 66. člena ZUS-1). Če ne more odločiti brez odlašanja, lahko izda po uradni dolžnosti začasno odredbo v skladu z 32. členom ZUS-1 (tretji odstavek 66. člena ZUS-1) – vendar le glede varstva tistih ustavnih pravic, ki so v stvarni pristojnosti upravnega sodišča in ne v morebitni pristojnosti kakšnega drugega sodišča. Tožeča stranka pa lahko zahteva tudi izdajo začasne odredbe po drugem ali tretjem odstavku 32. člena ZUS-1; v takem primeru mora izkazati izpolnjevanje predpisanih pogojev za izdajo začasne odredbe, med drugim tudi verjetnost nastanka težko popravljive škode.

7. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, je sodišče prve stopnje presojalo, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe na podlagi tretjega odstavka 66. člena ZUS-1, in ugotovilo, da pogoji za izdajo začasne odredbe po uradni dolžnosti na tej zakonski podlagi niso izpolnjeni. S takim stališčem se strinja tudi Vrhovno sodišče. Ustavne pravice, ki naj bi bile po tožnikovem zatrjevanju kršene, so procesne ustavne pravice (zlasti pravice iz 22., 23. in 25. člena URS) in (neposreden) poseg v te pravice (zaradi dejstva, da je Zaključno poročilo že objavljeno) ne traja več, kar je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Pogoj za izdajo začasne odredbe na podlagi 66. člena ZUS-1 pa je v smislu drugega odstavka tega člena obstoj dejstva, da nezakonito dejanje še traja. Zato ni bilo podlage za izdajo začasne odredbe po uradni dolžnosti na podlagi 66. člena ZUS-1. 8. O pobudi za izdajo začasne odredbe po tretjem odstavku 66. člena ZUS-1 se tudi po presoji Vrhovnega sodišča sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izrecno opredeljevati (in to posebej obrazložiti), saj začasno odredbo na tej podlagi izda (le) po uradni dolžnosti, če oceni, da so za to izpolnjeni pogoji (med drugim tudi pogoj, da nezakonito dejanje še traja), za tako odločitev pa ima po določbi tretjega odstavka 66. člena ZUS-1 sodišče tudi diskrecijsko pravico.

9. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno presojalo tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 v povezavi z drugim odstavkom istega člena. Razloge za izdajo začasne odredbe, ki jih je tožnik navajal v zahtevi in dopolnitvi zahteve, je sodišče prve stopnje po presoji Vrhovnega sodišča ocenilo pravilno in v skladu z dosedanjo upravnosodno prakso v zvezi z začasnimi odredbami v upravnem sporu tudi utemeljeno zavrnilo.

10. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo izpodbijanega akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda; pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 pa lahko tožnik iz razlogov iz drugega odstavka istega člena zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno.

11. Tožnik v zahtevi za izdajo začasne odredbe kot težko popravljivo škodo, storjeno z objavo Zaključnega poročila, uveljavlja njegov porušen politični ugled, da je bil v nastali politični krizi prisiljen „zamrzniti“ svoj položaj predsednika PS, stopnjujejo se pozivi k odstopu z mesta župana Mestne občine Ljubljana, v primeru padca sedanje vlade pa bo poslabšan njegov položaj na morebitnih predčasnih volitvah.

12. Težko popravljiva škoda je pravni standard, katerega vsebina se ugotavlja v vsakem primeru posebej, vendar gre, glede na ustaljeno upravnosodno prakso, za takšno škodo, ki je resna in tožniku osebno neposredno grozi, odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega akta oziroma kot je to predlagano v obravnavni zadevi, z (drugačno) začasno ureditvijo stanja. Pri tem je dokazno in trditveno breme za izkazanost navedenih zakonskih pogojev za izdajo začasne odredbe na strani tožnika.

13. Težko popravljiva škoda, ki jo uveljavlja tožnik in se nanaša na navedbe o nastali politični krizi, v kateri je moral „zamrzniti“ svoj položaj predsednika PS, na pozive k odstopu z mesta predsednika politične stranke in z mesta župana Mestne občine Ljubljana po presoji Vrhovnega sodišča v smislu upravnosodne prakse ne predstavlja tožnikove osebne škode. Opravljanje funkcije predsednika politične stranke in funkcije župana nista tožnikovi pravici (tudi ne pravici kogarkoli drugega), saj je zasedba teh funkcij vezana na kandidacijske postopke, urejene z zakoni in na izid volitev. Kandidiranje v teh postopkih in možnost biti izvoljen pa je pravica vsakega državljana Republike Slovenije. Zato zatrjevani poseg v to pravico ne more predstavljati težko popravljive škode iz drugega (in tretjega) odstavka 32. člena ZUS-1. 14. Po presoji Vrhovnega sodišča tožnik tudi ni izkazal težko popravljive škode v smislu drugega in tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 s samim sklicevanjem na zatrjevani poseg v ustavne pravice iz 14., 33., 27. in 29. člena URS ter na pravico iz 1. člena Protokola št. 1 k EKČP. Pri odločanju o zahtevi za izdajo začasne odredbe se namreč presoja le njena utemeljenost glede na zakonsko določene pogoje, kar je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi tudi storilo. V tem pritožbenem postopku pa po presoji Vrhovnega sodišča ni mogoče presojati ugovorov, ki se nanašajo na odločitev o glavni stvari.

15. Po presoji Vrhovnega sodišča tožnik torej ni izkazal pravno relevantne težko popravljive škode v smislu tretjega in drugega odstavka 32. člena ZUS-1, uveljavljana težko popravljiva škoda pa tudi neposredno ne izhaja iz kršitev vtoževanih ustavnih pravic, zato ni izpolnjen temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe. Sodišču prve stopnje se zato niti ni bilo treba posebej opredeljevati do prizadetosti javne koristi.

16. Neutemeljeni so tudi pritožbeni ugovori glede kršitve določb postopka v upravnem sporu. Izpodbijani sklep sodišča prve stopnje je ustrezno obrazložen, iz obrazložitve izhaja, da je sodišče tožnikove argumente obravnavalo ter nanje odgovorilo in jih dovolj obrazloženo zavrnilo.

17. Glede na to, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep (76. člen v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1).

K II. točki izreka:

18. Tožnik s pritožbo ni uspel in zato sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).