Jedro

V zadevi ni spora o obsegu in vrednosti tožnikovega premoženja, sporno pa tudi ni, da je davčni organ v sodnem izvršilnem postopku z zaznambo sklepa o izvršbi na nepremičninah pridobil zastavno pravico. Odločitev, da se pri ugotavljanju pogojev za odpis davčnega dolga navedeno premoženje tožnika v celoti upošteva, je skladna z določbo 34. člena Pravilnika o izvajanju zakona o davčnem postopku.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni davčni organ je z izpodbijano odločbo zavrnil vlogo tožnika za odpis ali delni odpis davčnega dolga v skupnem znesku 48.999,25 EUR. Odločitev v pravnem pogledu utemelji z določbami Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06 in 125/08, v nadaljevanju: ZDavP-2) in Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 141/06, 46/07 in 102/07, v nadaljevanju: Pravilnik), ki se nanašajo na odpis, delni odpis, obročno plačilo in odlog plačila davčnemu zavezancu - fizični osebi. V dejanskem pogledu davčni organ ugotavlja, da je tožnik lastnik oziroma solastnik nepremičnin - stavbnih zemljišč in gradbenih objektov, katerih tržna vrednost znaša 385.000 EUR (cenitev januar 2009) in kmetijskih zemljišč v vrednosti 118.521 EUR (cenitev avgust 2006), na katerih je v korist davčnega organa knjižena hipoteka oziroma izvršba. Ker je davčni dolg mogoče poplačati iz premoženja tožnika, s plačilom dolga v postopku izvršbe na nepremičnine pa tudi ne bo ogroženo njegovo osnovno preživljanje, niso podani pogoji za odpis dolga, čeprav mesečni dohodki na družinskega člana ne dosegajo zneska minimalnega dohodka po zakonu, ki ureja socialno varstvo (v času odločanja 221,70 EUR).

Pritožbeni organ je z odločbo št. DT-499-31-106/2009-2 z dne 4. 6. 2009 pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnil. Odločitev, da se odpis ne odobri, je ob ugotovljenem dejanskem stanju pravilna in skladna z ZDavP-2 in Pravilnikom. V zvezi s pritožbenimi ugovori pa tožniku pojasni, da je davčni organ pri presoji pogojev za odpis vezan na zakon in zato ni mogel zaobiti dejstva, da je davčni dolg tožnika zavarovan z vknjižbo zastavne pravice na nepremičnini. V takšnih primerih pa nepremičnine, v katerih sicer tožnik živi in predstavlja njegovo stanovanje, ni mogoče izvzeti iz upoštevnega premoženja (4. odstavek 34. člena Pravilnika). Ne glede na navedeno pa je ugotovitev, da s plačilom dolga tožnikovo preživljanje ne bo ogroženo, utemeljena že z obsegom in vrednostjo premoženja. Glede na obseg premoženja po presoji pritožbenega organa ni mogoče dvomiti v možnost delne prodaje premoženja, ne da bi bila s tem ogrožena funkcionalna celota zaščitene kmetije.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja. Vztraja pri razlogih, ki jih je uveljavljal že v pritožbenem postopku: 1. da bi bila s prodajo dela kmetijskih zemljišč ali gospodarskih poslopij ogrožena funkcionalna celota zaščitene kmetije, tožnikovi dohodki, ki že sedaj ne dosegajo cenzusa, ki ga kot mejo za preživetje določa veljavna zakonodaja, pa še dodatno zmanjšani, in 2. da so kmetijska zemljišča in gospodarska poslopja na podlagi 177. člena ZIZ izvzeta iz izvršbe, kar bi bilo treba upoštevati tudi v davčnem postopku. Ugotovitev, da je na premoženju tožnika vknjižena hipoteka oziroma izvršba, je sicer pravilna, vendar pa je do vknjižbe prišlo zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, kršen pa je bil tudi procesni zakon. Ker je izpodbijana odločba iz navedenih razlogov nezakonita, tožnik sodišču predlaga, da odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri sprejeti odločitvi in razlogih zanjo ter predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se namreč strinja z odločitvijo in z razlogi, s katerimi jo utemeljita organ prve stopnje in pritožbeni organ. Predmet presoje v tem upravnem sporu je odločitev o tožnikovi vlogi za odpis davčnega dolga. Pravilnost in zakonitost (sodnega) izvršilnega postopka na tožnikovem nepremičnem premoženju se presoja v postopku pred sodiščem splošne pristojnosti in ni predmet upravnega spora. Sodišče zato utemeljenosti tožbenih ugovorov, ki se nanašajo predlog in na odločitev o predlogu za izvršbo na nepremičnine, ni presojalo. Dejansko stanje, ki je za obravnavano odločitev relevantno, pa ni sporno. Tako ni spora o obsegu in vrednosti tožnikovega premoženja, sporno pa tudi ni dejstvo, da je davčni organ v sodnem izvršilnem postopku z zaznambo sklepa o izvršbi na nepremičninah pridobil zastavno pravico. Na tej podlagi je odločitev, da se kot premoženje tožnika pri ugotavljanju pogojev za odpis davčnega dolga navedeno premoženje v celoti upošteva, skladna z določbo 34. člena Pravilnika. Očitek pavšalnega odgovora na navedbo, da bo z dodatnim zmanjšanjem kmetijskega zemljišča ogroženo preživljanje tožnika, po presoji sodišča ni utemeljen. Pritožbeni organ namreč, ob upoštevanju obsega in vrednosti premoženja ter višine davčnega dolga, ki naj se po predlogu odpiše, na navedeno nekonkretizirano in neizkazano tožbeno trditev, ki jo tožnik ponavlja tudi v tožbi, niti ni mogel odgovoriti konkretneje.

Ker je izpodbijana odločba po presoji sodišča pravilna in na zakonu utemeljena, sodišče pa v postopku pred njeno izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Glede na to, da dejanske okoliščine, relevantne za odločitev, niso sporne, je sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1.