Jedro

Odločba o plači je postala dokončna, saj tožnik v tožbi ni zahteval njene razveljavitve oz. spremembe. Tožnik ni niti v postopku pred sodiščem prve stopnje niti v pritožbi navajal, da je ta odločba sporna in da zato zoper njo zahteva sodno varstvo, čeprav odločba vsebuje pravni pouk. Zato je tožnik upravičen do plače po količniku, ki je v njej določen v dokončni odločbi, ne pa do plače na podlagi 98. čl. Zakona o obrambi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna obračunati za čas od 22.6.1998 do 22.6.1999 bruto prikrajšanje pri plači v znesku 509.568,00 SIT, odvesti od tako obračunanega bruto zneska predpisane prispevke in davke, tožniku pa izplačati 428.208,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneskov, kot so razvidni iz 1. tč. izreka izpodbijane sodbe. Poleg tega je odločilo, da je tožnik dolžan plačati toženi stranki stroške postopka v znesku 67.500,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 21.12.2000 dalje do plačila.

Zoper takšno sodbo se zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da v tožbi ni imel zakaj osporavati pravilnosti plače delovnega mesta namestnika poveljnika v organizacijski enoti Slovenske vojske in je zato zahteval, da se mu po odločbi z dne 6.6.1998 ob neposredni uporabi določila 98. čl. Zakona o obrambi obračuna in izplača razlika plače kot mu gre za razporeditev po službeni dolžnosti. Svoj zahtevek je tožnik torej postavil na podlagi z ugovorom izpodbijane odločbe št. 105-01-7/98 z dne 6.6.1998 in št. 105-01-16/98 z dne 14.7.1999, s postavljenim zahtevkom obračuna in plačila iz naslova prikrajšanja po tej odločbi. Odločba o plači kot posamični akt ne suspendira zakonskega določila 98. čl. Zakona o obrambi in tožnik ima za svoj zahtevek neposredno podlago v 98. čl. Zakona o obrambi. Poleg tega 23. čl. ZDSS jasno določa, da delavec ni dolžan postaviti čisto določnega zahtevka, da sodišče tudi ni v celoti nanj vezano, da pa mora sodišče, ko presoja upravičenost tožbenega zahtevka tožnika, spor rešiti v celoti glede na sporno razmerje in ne tako kot je postopalo sodišče prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi ter na podlagi 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99) glede bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti in glede pravilne uporabe materialnega prava. Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je odločba o plači z dne 6.6.1998 postala dokončna, saj tožnik v tožbi ni zahteval njene razveljavitve oz. spremembe. Tožnik navedene odločbe niti v postopku pred sodiščem prve stopnje niti v pritožbi ni navajal kot predmet spora v smislu, da je ta odločba sporna, in da zato zoper njo zahteva sodno varstvo, čeprav odločba vsebuje pravni pouk. Tako je le - ta postala dokončna in tožnik je upravičen do plače po količniku, ki je v njej določen, ne pa do plače na podlagi 98. čl. Zakona o obrambi. Sodišče prve stopnje je zato pravilno odločilo, ko je tožnikov zahtevek za plačilo razlike v plači v celoti zavrnilo. Pritožbeno sodišče glede uporabe 98. čl. Zakona o obrambi pripominja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da citirani člen ni neposredno uporabljiv, saj za takšno uporabo v zakonu ni nobenega temelja, niti tega ne določa Navodilo za izvajanje kadrovske politike v Slovenski vojski z dne 2.2.1998. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).