Jedro

Pritožnik je dedič pokojnega tožnika. Gre za univerzalnega pravnega naslednika. Vendar pa to ne pomeni, da so nanj prešle prav vse sestavine zapustnikovega premoženja. Tiste pravice in obveznosti, ki tudi za časa življenja niso bile prenosljive ali so bile vezane na osebo zapustnika, niso bile predmet dedovanja.

Pokojni tožnik je v tem postopku uveljavljal pravico, ki ni podedljiva in na njegovega dediča ni prešla. Postopka zato z njim ni mogoče nadaljevati, saj do procesnega nasledstva ni prišlo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Tožnik A. A. je s tožbo zahteval sprejem v članstvo Agrarne skupnosti. Med postopkom (to je ... 1. 2019) je umrl. Z vlogo 29. 9. 2021 je B. B. izjavil, da kot dedič prevzema pravdo.

2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da subjektivne spremembe tožbe ne dopusti (točka I izreka). Postopek je ustavilo (točka II izreka) in tožeči stranki naložilo, da toženi povrne 463,48 EUR stroškov postopka (točka III izreka). Tako odločitev je oprlo na presojo, da pravica do članstva v agrarni skupnosti, ki je registrirana po Zakonu o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic (v nadaljevanju ZPVAS), ni podedljiva in zato postopka z dediči ni mogoče nadaljevati.

3. Dedič pokojnega tožnika zoper odločitev vlaga pritožbo. V prvem delu pritožbe navaja, da o subjektivni spremembi tožbe sodišče ne bi smelo odločati, saj je smrt tožnika terjala postopanje po 205. oziroma 100. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), nato pa sprejem meritorne odločitve. Sodišču očita poseg v pravico do obravnavanja (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) ter poseg v ustavno varovano pravico do dedovanja iz 33. člena Ustave RS. Zaradi teh kršitev je ostalo nepopolno ugotovljeno tudi dejansko stanje ter zmotno uporabljeno materialno pravo. V nadaljevanju pritožbe nasprotuje stališču sodišča, da je predmet te pravde pravica, ki ni podedljiva. Opozarja, da je že zapuščinsko sodišče v napotitvenem sklepu izpostavilo, da naj bi premoženjske pravice po ZPVAS pridobil tisti od dedičev, ki jih bo dejansko koristil in mora biti zato včlanjen v agrarno skupnost. ZPVAS na članstvo veže pomembno premoženjsko posledico, to je dedovanje v naravi in mora imeti zato vsak od dedičev možnost, da v pravdi to pravico tudi uveljavi. Ker se na članstvo navezuje pravica do dedovanja, je pravica do članstva premoženjska pravica, ki je podedljiva. Nasprotno stališče predstavlja poseg v pravico do dedovanja.

4. Primarno navedena tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Soglaša z razlogi in odločitvijo sodišča prve stopnje in predlaga njeno zavrnitev.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče, glede na zgoraj povzet potek postopka ter pritožbene navedbe, ugotavlja, da mora, da bo lahko presodilo, ali je odločitev sodišča pravilna, najprej odgovoriti na vprašanje, ali morebitna (ne)podedljivost pravice, ki je predmet tega spora, vpliva na procesno nasledstvo, v primeru pritrdilnega odgovora pa še na vprašanje, ali je predmet tega spora nepodedljiva pravica.

7. Ni sporno, da je pritožnik dedič pokojnega tožnika. Gre torej za njegovega univerzalnega pravnega naslednika. Vendar pa to ne pomeni, da so nanj prešle prav vse sestavine zapustnikovega premoženja. Tiste pravice in obveznosti, ki tudi za časa življenja niso bile prenosljive ali so bile vezane na osebo zapustnika, niso bile predmet dedovanja. Teorija med nepodedljivimi pravicami omenja na primer volilno pravico, roditeljsko pravico, osebno služnost, pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja in druge.1 Postavlja se zato vprašanje, ali to pomeni tudi, da dedič pok. tožnika ni vstopil v konkretno procesno razmerje, če drži, da se spor vodi o pravici, ki ni podedljiva. Teorija je o izpostavljenem vprašanju zavzela jasno stališče - procesno nasledstvo v takem primeru ni možno in univerzalno pravno nasledstvo le glede prenosljivih pravic ex lege privede do procesnopravne sukcesije. Kjer ni možno dedovanje, procesno nasledstvo ni možno. Prekinitev postopka v takem primeru ne pride v poštev, ampak pride do dokončne ustavitve postopka, ker ni več dveh strank.2 Tudi sodna praksa, ki je sprva procesno razmerje obravnavala osamosvojeno in kot tako zajeto v univerzalnem nasledstvu,3 je takemu stališču sledila in večkrat poudarila, da do procesnega nasledstva pri nepodedljivih pravicah ne pride.4 S stališčem, da s smrtjo stranke po načelu _ipso iure_ dedovanja v njen procesni položaj vstopijo dediči le v primeru spora, ki se nanaša na podedljive pravice, soglaša tudi pritožbeno sodišče, saj ne vidi nobenih tehtnih argumentov za odstop od take (že ustaljene) sodne prakse. Kot neutemeljen zato zavrača očitek pritožnika, da sodišče prve stopnje o procesnem nasledstvu ne bi smelo odločati in bi moralo, ne da bi se ukvarjalo z vprašanjem, ali je pravica do članstva v agrarni skupnosti podedljiva pravica, postopati po določilu 205. oziroma 100. člena ZPP in postopek nadaljevati z dedičem tožnika.

8. Pravilna je tudi presoja, da pravica do članstva v Agrarni skupnosti, ki (še) ni vpisana v register agrarnih skupnosti po Zakonu o agrarnih skupnostih (v nadaljevanju ZAgrS), ni podedljiva.

9. ZPVAS o tem, ali je pravica do članstva v agrarni skupnosti, ki jo je zatrjeval in v pravdi uveljavljal dedič pokojnega upravičenca, podedljiva ali ne, nima določb. Pritožbeno sodišče tudi ne soglaša, da je sklep o nepodedljivosti te pravice mogoče izpeljati iz drugega odstavka 8. člena ZPVAS. Ta določba se namreč nanaša le na t. i. prvo dedovanje, to je dedovanje po osebah, ki so jim bile premoženjske pravice odvzete, a so bile v času vračila že mrtve in nikoli niso bile članice novoustanovljenih agrarnih skupnosti. Nečesa, česar oseba ni imela, tudi dedovati ni mogoče. Povedano drugače: dedič pokojnega upravičenca lahko postane član agrarne skupnosti le, če sam izpolnjuje pogoje, ki jih s pravili predpisuje agrarna skupnost in ga agrarna skupnost po ustreznem postopku v članstvo tudi sprejme.

10. Vprašanje (ne)podedljivosti zatrjevane pravice do včlanitve v agrarno skupnost je zato treba rešiti z upoštevanjem drugih določb ZPVAS, predvsem tistih, ki se nanašajo na vsebinsko (statusno) opredelitev agrarne skupnosti.

11. Po 2. členu ZPVAS je agrarna skupnost skupnost fizičnih in pravnih oseb (članov) na podlagi pogodbe, ki imajo skupne pravice, dolžnosti in obveznosti, določene z zakonom in pravili agrarne skupnosti. Agrarna skupnost ni pravna oseba. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, gre pri agrarni skupnosti, ob upoštevanju povzete zakonske opredelitve, za družbo civilnega prava (societas), katere jedro tvori skupnost fizičnih in pravnih oseb, bistven element te skupnosti pa je skupno upravljanje s premoženjem, ki pripada članom.5 Taka družba je tudi toženka. Nastala je na podlagi pogodbe (ki jo predstavljata Sporazum o ponovni vzpostavitvi Agrarne skupnosti ter pripadajoča pravila), ki vsebuje vse bistvene sestavine družbene pogodbe: 1. gre za pogodbo civilnega obligacijskega prava, 2. v njej se terja prizadevanje članov in 3. v njej je opredeljen tudi skupen namen članov, da sodelujejo pri upravljanju solastnega premoženja.6 Za presojo, ali je članstvo v agrarni skupnosti (in s tem tudi pravica do članstva) podedljivo, je zato treba primarno uporabiti določila pogodbe (to je Sporazuma in Pravil), subsidiarno pa (glede na čas sklenitve pogodbe) določbe Občega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ), ki se nanašajo na družbeno pogodbo (par. 1175 do 1216). Pogodba vprašanja dedovanja članstva ne ureja, ga pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ureja 1206. par. ODZ (na katerega je svojo odločitev oprlo tudi sodišče prve stopnje). Ta določa, da družbene pravice in obveznosti vobče ne preidejo na dediče člana. To pomeni, da pritožnik, tudi če bi bil pok. tožnik že član agrarne skupnosti, tega članstva (in s članstvom povezanih pravic) na podlagi dedovanja ne bi mogel pridobiti, saj to zakon izključuje, tega pa tudi pogodba ne dopušča. Če ne bi dedoval članstva, pa ne more dedovati niti s strani pok. tožnika zatrjevane pravice do članstva. Kot je poudarilo že sodišče prve stopnje, pa to ne izključuje možnosti, da pritožnik, če meni, da je po očetovi smrti do sprejema v članstvo upravičen on sam, to tudi uveljavi.7

12. Dejstvo, da ZPVAS na članstvo v agrarni skupnosti veže pomembno premoženjsko posledico (dedovanje v naravi), na presojo, ali je zatrjevana pravica do članstva v agrarni skupnosti podedljiva, ne more vplivati. To dejstvo bi lahko bilo pomembno šele pri vsebinski presoji, ali je toženka zahtevo pokojnega tožnika A. A. za sprejem v članstvo utemeljeno zavrnila ali ne.

13. Pokojni tožnik je torej v tem postopku uveljavljal pravico, ki ni podedljiva in na njegovega dediča ni prešla. Postopka zato z njim ni mogoče nadaljevati, saj do procesnega nasledstva ni prišlo. Ker pomanjkanja pravdne sposobnosti pokojnega tožnika posledično ni mogoče odpraviti, bi moralo sodišče prve stopnje tožbo zavreči (glej peti odstavek 81. člena ZPP). Ker pa odločitev o ustavitvi postopka ni v škodo pritožnika, pritožbeno sodišče v izrek pod točko II ni posegalo. Enako velja za odločitev v točki I. Ker ne gre za vprašanje (subjektivne) spremembe tožbe, ampak za vprašanje, ali je (po zakonu) prišlo do procesnega nasledstva, bi sodišče izrek lahko oblikovalo drugače, a to pritožnikovega položaja ne bi v ničemer spremenilo.

14. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu 2. odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

15. O pritožbenih stroških pritožbeno sodišče ni odločalo, ker jih stranki nista priglasili.

1 Glej K. Zupančič in V. Žnidaršič Skubic, Dedno pravo, tretja spremenjena in dopolnjena izdaja, UL RS 2009, stran 46 do 52. 2 Glej s. Triva, Građansko parnično procesno pravo, Narodne novine 1983, stran 222; Triva- Belajec-Dika Građansko parnično procesno pravo, Narodne novine 1986, 235; V. Rijavec in drugi, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, stran 288 ter 1. knjiga, stran 325. 3 Po tem stališču so dediči podedovali pravdo in vstopili vanjo ne glede na podedljivost pravice ali obveznosti, ki je bila predmet spora; odločitev o (ne)podedljivosti pravice ali obveznosti je bila odločitev o utemeljenosti zahtevka. Glej na primer sklep VSL I Cp 953/2001; posredno to stališče zavzema tudi odločba VS RS II Ips 136/2003. 4 Glej odločbe VS RS II Ips 643/2008, II Ips 59/2011, II Ips 58/2015, II Ips 312/2016 in II Ips 74/2017. 5 Stališče, da gre za družbo civilnega prava, je zastopano tudi komentarju ZAgrS (UL RS 2017, stran 25 in stran 54 do 56) ter v sodni praksi višjih sodišč (glej odločbe VSK Cp 594/2013, VSL II Cp 28/2015 in VSL II Cp 2002/2016). 6 Več o bistvenih sestavinah družbene pogodbe glej v knjigi Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), GV Založba 2004, 4. knjiga, stran 941 do 945. 7 Pritožbeno sodišče ob tem poudarja, da se s tem nikakor ne opredeljuje do (ne)utemeljenosti zahtevka, ki bi ga pritožnik morda uveljavil z vložitvijo nove tožbe.