Jedro

Kljub opozorilu, da morata prvi tožnik in druga tožnica organu predložiti vse razpoložljive dokaze, s katerimi utemeljujeta svoji prošnji in da morata dati vse osebne podatke in podatke o svojih preteklih doživljajih in okoliščinah, ki so pomembne za postopek, sta podala nasprotujoče in neprepričljive izjave, ki jih tudi pritožbeno sodišče šteje za neverodostojne.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (2. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 22.3.2007. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila ponovno (drugo) prošnjo tožeče stranke in odločila, da mora zapustiti Republiko Slovenijo nemudoma po pravnomočnosti odločbe.

S sklepom (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje ustavilo postopek glede tožnika E.O., ker je le-ta dne 2.10.2007 predložil izjavo, s katero umika prošnjo za azil. S sklepom (3. točka sodbe in sklepa) pa je sodišče prve stopnje tožečo stranko oprostilo plačila sodnih taks.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje citira določbe 1. člena, 1. alinee 1. odstavka in 8. alinee 1. odstavka 2. člena in 1. odstavka 35. člena Zakona o azilu (ZAzil; Uradni list RS, št. 51/06 – UPB in št. 134/06 – odločba Ustavnega sodišča).

Sodišče prve stopnje navaja, da je v obravnavani zadevi tožena stranka odločala že dvakrat. Dne 12.12.2005 in 20.4.2006 je z odločbo prošnjo tožeče stranke za priznanje azila zavrnila. Zoper navedeni odločitvi je tožeča stranka sprožila upravna spora. V obeh primerih je sodišče prve stopnje izdalo sodbi, s katerima je ugodilo tožbi tožnikov in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje. In sicer je dne 18.1.2006 izdalo sodbo, št. U 2810/2005 in dne 17.5.2006 sodbo, št. U 1065/2006. Tožena stranka je zoper sodbi vložila pritožbi na pritožbeno sodišče, ki je dne 29.3.2006 izdalo sodbo, št. I Up 422/2006 in dne 6.7.2006 sodbo, št. I Up 1011/2006, s katerima je pritožbi tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbi sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je tožena stranka v ponovljenem postopku sledila napotilom prvostopnega in pritožbenega sodišča ter je prvega tožnika in drugo tožnico zaslišala, jima predočila v postopku pridobljena poročila, da sta se o njih izjavila, prvemu tožniku je predočila tudi ugotovljene kontradiktornosti v njegovih izjavah oziroma prošnjah za priznanje azila v Republiki Sloveniji.

Kljub opozorilu po 4. odstavku 29. člena ZAzil je prvi tožnik, tudi po presoji sodišča prve stopnje glede okoliščin o načinu njegove vrnitve iz Nemčije in ključnih dejstev, zakaj se spremeni priimek in glede šolanja otrok, kar naj bi posledično pomenilo individualno preganjanje, podal nasprotujoče in neprepričljive izjave, ki jih tudi sodišče prve stopnje šteje za neverodostojne. To pomeni, da prvi tožnik ni na verodostojen način izkazal subjektivnega strahu pred preganjanjem v izvorni državi (Bosni in Hercegovini – BiH). Tožena stranka je po presoji sodišča prve stopnje v izpodbijani odločbi pravilno povzela izjave prvega tožnika iz prošnje za azil z dne 18.11.2003 in z dne 1.12. in 2.12.2005, njegove izjave, ki jih je podal na zapisnik pri Oddelku za migracije z dne 24.1.2006 in na zaslišanju 28.2.2007, jih med seboj primerjala in naredila pravilno in logično oceno njegovih navedb. Pravilno je ugotovila, da se izjave prvega tožnika o istih dogodkih med seboj razlikujejo. Sodišče prve stopnje se v celoti sklicuje na obrazložitev tožene stranke v izpodbijani odločbi in jih v izpodbijani sodbi ne ponavlja (2. odstavek 71.člena ZUS-1).

Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je tožena stranka prvega tožnika ponovno zaslišala o načinu vrnitve iz Nemčije, kakšne težave so bile glede šolanja otrok v Bosni in glede spremembe njegovega osebnega priimka. Sodišče prve stopnje se strinja s tožečo stranko, da je tožena stranka nepravilno povzela navedbo prvega tožnika glede njegovega sprejema v „Bosno“ ter glede njenega sklepanja, da je spremenil ime zato, da bi z grško vizo lahko ilegalno prišel v Slovenijo, vendar meni, da na odločitev v zadevi to ne vpliva. Po presoji sodišča prve stopnje so tudi na podlagi zaslišanja izjave prvega tožnika ostale neskladne in nepovezane ter tudi sodišču prve stopnje vzbujajo dvom v njihovo verodostojnost. Po mnenju sodišča prve stopnje je tožena stranka zato pravilno ocenila, da prvi tožnik svoje verodostojnosti ni izkazal glede tega, da bi bil v izvorni državi preganjan v smislu ZAzil. Pri tem sodišče prve stopnje zavrača tožbeni ugovor, da pojma splošne verodostojnosti ni v ZAzil niti v Ženevski konvenciji in navaja, da je pojem „splošna verodostojnost“ zajet v določbi 4. člena Direktive Sveta 2004/83/ES z dne 29.4.2004 o minimalnih standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da se jim prizna status begunca ali osebe, ki iz drugih razlogov potrebujejo mednarodno zaščito in o vsebini te zaščite – Direktiva EU, v kateri določba 4 (5). člena te Direktive izrecno opredeljuje pojem verodostojnosti prosilca za azil. Sodišče prve stopnje je izpodbijano odločbo presodilo tudi z vidika 3. odstavka 1. člena ZAzil in ocenilo, da je pravilno sklepanje tožene stranke, da tožeči stranki v primeru njene vrnitve v Bosno in Hercegovino ne grozi preganjanje. Tožena stranka je pridobila aktualna poročila o stanju v Bosni in Hercegovini in v X. kantonu, to je v kraju iz katerega prihajajo tožniki. V skladu z napotilom sodišča prve stopnje je s poročili seznanila tožečo stranko in ji dala možnost sodelovanja v postopku. Na podlagi pridobljenih poročil, ki so vsa našteta v obrazložitvi izpodbijane odločbe tožene stranke, je tožena stranka, tudi po presoji sodišča prve stopnje, lahko ocenila, da je objektivna situacija v državi tožeče stranke takšna, da se vanjo lahko vrne in zato ne izpolnjuje pogojev za podelitev subsidiarne zaščite na podlagi 3. odstavka 1. člena ZAzil. Iz pridobljenih poročil izhaja, da so v Bosni in Hercegovini sicer še vedno težave glede šolanja romskih otrok, vendar iz poročil tudi izhaja, da se položaj izboljšuje. Udeležba romskih otrok v procesu šolanja se počasi viša. Sprejet je tudi program imenovan: „Akcijski načrt za potrebe po izobraževanju Romov in pripadnikov drugih narodnostnih manjšin v BiH“, ki ga je februarja 2004 pod okriljem OVSE sprejelo Ministrstvo za šolstvo entitet in kantonov BiH, na podlagi katerega so za izvajanje načrta tudi zagotovljena sredstva. Izboljšuje se tudi položaj Romov glede vračanja premoženja. Policijske enote misije Evropske Unije pa nadaljujejo s svojim mandatom, kar pomeni, da opazujejo, vodijo, skrbijo, prevajajo in postavljajo standarde z lokalno policijo. Iz pridobljenih poročil tudi izhaja podatek, da v X. kantonu, od koder prihaja tožeča stranka, živi 15.000 Romov. Tem podatkom sta prvi tožnik in druga tožnica oporekala, konkretnih dokazov, ki bi izkazovali drugačno stanje, kot izhaja iz poročil, pa nista predložila. Sodišče prve stopnje glede verodostojnosti poročil, na katere je tožena stranka oprla svojo odločitev, nima pomislekov.

Sodišče prve stopnje zavrača predlog tožeče stranke, da prekine postopek po 156. členu Ustave RS zaradi protiustavnosti določbe 3. odstavka 32. člena ZAzil. Sodišče prve stopnje meni, da je jezikovni standard, ki ga ZAzil zahteva zato, da stranke lahko učinkovito zastopajo svoje interese v azilnem postopku, takšen, da prosilec za azil dovolj dobro razume jezik postopka, ne pa, da jezik, v katerem teče postopek, razume in uporablja tako dobro, kot materin jezik. Sodišče prve stopnje je po pregledu izpodbijane odločbe tožene stranke in njenega prevoda ocenilo, da je tožena stranka ravnala v skladu z določbo 2. stavka 3. odstavka 32. člena ZAzil, po katerem se prevede v jezik, ki ga prosilec za azil razume, le izrek, pravni pouk in kratek povzetek obrazložitve, ki mora vsebovati bistvene elemente, na katerih temelji odločitev.

Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je tožeča stranka sicer predlagala opravo glavne obravnave, vendar je sodišče prve stopnje na podlagi 2. alinee 2. odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo na nejavni seji, brez glavne obravnave. Glede na razloge iz obrazložitve izpodbijane sodbe, ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka ugotovila vsa pomembna dejstva ter okoliščine obravnavanega primera, se do njih opredelila in svojo odločitev ustrezno obrazložila, je sodišče prve stopnje ocenilo, da na podlagi dejstev, ki jih je tožeča stranka navedla, dejanskega stanja ne bi bilo mogoče dopolniti z ugotovitvami, ki bi bile pomembne za odločitev o zadevi. Ob ugotovitvi, da odločba tožene stranke temelji na zakonu, po presoji sodišča prve stopnje niso bile kršene zatrjevane ustavne pravice.

Tožeča stranka v pritožbi zoper izpodbijano odločbo (2. točka izreka sodbe in sklepa) ponavlja v celoti tožbene navedbe in izraža svoje nestrinjanje z razlogi obrazložitve izpodbijane sodbe, ki jih na široko opredeljuje kot: napačno uporabo materialnega prava o azilu, zlasti pojma preganjanja, napačno ugotovitev dejanskega stanja in napačne sklepe iz ugotovitev dejanskega stanja, z navedbo predloga, da sodišče na glavni obravnavi samo ugotovi dejansko stanje, napačno oceno tujih poročil o položaju Romov v Bosni in z navedbo o protiustavnosti in nezakonitosti odločbe tožene stranke zaradi kršitve jezikovih pravic.

Pritožbo je tožeči stranki sestavil njen zastopnik v azilnem postopku Y., pritožbo pa je tožeča stranka podpisala in vložila sama. Pri tem tožeča stranka le širše obrazloži svoje tožbene navedbe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilna in zakonita.

Tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v ponovljenem postopku sledila napotilom sodišča prve stopnje in pritožbenega sodišča ter je prvega tožnika in drugo tožnico zaslišala, jima predočila v postopku pridobljena poročila, da se o njih izjavita, prvemu tožniku pa je predočila tudi ugotovljene kontradiktornosti v njegovih izjavah oziroma prošnjah za priznanje azila v Republiki Sloveniji.

Kljub opozorilu, da morata prvi tožnik in druga tožnica organu predložiti vse razpoložljive dokaze, s katerimi utemeljujeta svoji prošnji in da morata dati vse osebne podatke in podatke o svojih preteklih doživljajih in okoliščinah, ki so pomembne za postopek, sta podala nasprotujoče in neprepričljive izjave, ki jih tudi pritožbeno sodišče šteje za neverodostojne. To pomeni, da prvi tožnik in druga tožnica nista na verodostojen način izkazala subjektivnega strahu pred preganjanjem v izvorni državi. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi pravilno povzela izjave prvega tožnika iz prošnje za azil z dne 18.11.2003 in z dne 1. in 2. 12.2005, njegove izjave, ki jih je podal na zapisnik pri Oddelku za migracije z dne 24.1.2006 in na zaslišanju 28.2.2007, jih med seboj primerjala in naredila pravilno in logično oceno njegovih navedb. Pravilno je ugotovila, da se tožnikove izjave o istih dogodkih med seboj razlikujejo. V zvezi s tem je obrazložitev tožene stranke pravilna, saj izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih. Na podlagi zaslišanja so izjave prvega tožnika ostale neskladne in nepovezane ter tudi pritožbenemu sodišču vzbujajo dvom v njihovo verodostojnost. Tožena stranka je zato pravilno ocenila, da prvi tožnik svoje verodostojnosti ni izkazal, niti da bi bil v izvorni državi preganjan v smislu ZAzil. Pritožbeno sodišče zavrača pritožbeni ugovor, ki je le ponovljen tožbeni ugovor, da pojma splošne verodostojnosti ni v ZAzil, niti v Ženevski konvenciji. Pojem splošna verodostojnost je namreč zajet v določbi 4. člena navedene Direktive EU, kjer določba 4 (5) člena te Direktive izrecno opredeljuje pojem verodostojnosti prosilca za azil. Tudi pritožbeno sodišče meni, saj to izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, da sta prvi tožnik in druga tožnica oporekala podatkom iz navedenih poročil o stanju v Bosni in Hercegovini, konkretnih dokazov, ki bi izkazovali drugačno stanje, kot izhaja iz teh poročil, pa nista predložila. Zato pritožbeno sodišče glede verodostojnosti poročil, na katere je tožena stranka oprla svojo odločitev, nima pomislekov.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, po pregledu izpodbijane odločbe tožene stranke in njenega prevoda, da je tožena stranka ravnala v skladu z določbo 2. stavka 3. odstavka 32. člena ZAzil, to je, da je upoštevala jezikovni standard, ki ga ZAzil zahteva zato, da stranke lahko učinkovito zastopajo svoje interese v azilnem postopku, kar pomeni, da prosilec za azil dovolj dobro razume jezik postopka, ne pa, da jezik, v katerem teče postopek, razume in uporablja tako dobro, kot materni jezik. Zato pritožbeno sodišče zavrača ponovljeni predlog tožeče stranke, da sodišče prekine postopek po 156. členu RS zaradi protiustavnosti določbe 3. odstavka 32. člena ZAzil, saj ta določba opredeljuje procesne standarde za učinkovit dostop prosilca za azil do upravnega postopka za odločanje o prošnji za azil. Pritožbeno sodišče ocenjuje, glede na razloge iz obrazložitve izpodbijane sodbe, ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka ugotovila vsa pomembna dejstva ter okoliščine obravnavanega primera, se do njih opredelila in svojo odločitev ustrezno obrazložila, da na podlagi dejstev, ki jih je tožeča stranka navedla in ki jih navaja tudi v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, dejanskega stanja ne bi bilo mogoče dopolniti z ugotovitvami, ki bi bile pomembne za odločitev o zadevi. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno odločilo na nejavni seji na podlagi 2. alinee 2. odstavka 59. člena ZUS-1, brez glavne obravnave, čeprav je tožeča stranka sicer predlagala opravo glavne obravnave. Po presoji pritožbenega sodišča niso bile kršene zatrjevane ustavne pravice, ob ugotovitvi, da odločba tožene stranke temelji na zakonu.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija, in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (2. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi 76. člena ZUS-1.