Jedro

Čas, za katerega je tujcu izdan delovni vizum, šteje kot dovoljenje za začasno prebivanje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve št... z dne 8.10.1994, s katero ni ugodilo tožnikovi vlogi za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji. Tožena stranka navaja, da tožnik ne prebiva najmanj tri leta neprekinjeno na območju Republike Slovenije na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje. Delovni vizum, ki velja kot dovoljenje za začasno prebivanje je imel od 1.4.1992 do 25.3.1993 in od 11.5.1994 do 11.12.1994, ta doba pa še ne znaša najmanj tri leta, kot to določa 1. odstavek 16. člena Zakona o tujcih. Tudi tožnikova zaposlitev v Republiki Sloveniji ni trajna, ker iz potrdila G. p. G. z dne 7.1.1994 izhaja, da je 22.12.1993 sklenil delovno razmerje za določen čas. Delovno dovoljenje na prošnjo delodajalca je bilo izdano z veljavnostjo od 12.12.1993 do 11.12.1994, kar pomeni, da tudi ni izpolnjen naslednji pogoj iz 1. odstavka 16. člena Zakona o tujcih.

Tožnik v tožbi navaja, da je prišel v Slovenijo 7.8.1969 in od takrat dalje je imel začasno prebivališče v Ljubljani, redno pa se je zaposlil v podjetju G. za nedoločen čas. Ima priznano delovno dobo pri podjetju G. v trajanju 22 let in 13 dni. Edini njegovi odsotnosti iz Slovenije sta bili 5 mesečna odsotnost v letu 1989, ko ga je podjetje poslalo na delo v Nemčijo in odsotnost od 26.4.1992 do 18.12.1992, ko so ga srbski vojaki odpeljali v taborišče ... Po vrnitvi iz taborišča je ponovno delal pri istem podjetju. Meni, da je zmotna ugotovitev tožene stranke o neizpolnjevanju pogojev iz 16. člena Zakona o tujcih. Te pogoje je izpolnjeval že dne 10.3.1993, ko je vložil vlogo za izdajo dovoljenja, saj dejansko prebiva v Sloveniji ves čas, odkar je pričel delati pri G., razen navedenih odsotnosti, ki pa ju ni mogoče šteti za prekinitev. Tožnik predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri svoji odločitvi in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Dovoljenje za stalno prebivanje se lahko izda tujcu ob pogojih, določenih v 1. odstavku 16. člena in 2. odstavka 13. člena Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 1/91-I, ZTuj). Po navedenih določbah se takšno dovoljenje lahko izda tujcu, ki najmanj tri leta neprekinjeno prebiva na območju Republike Slovenije na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje in da poleg tega obstaja vsaj eden izmed razlogov, primeroma naštetih v 2. odstavku 13. člena navedenega zakona, ki opravičujejo daljše prebivanje na območju Republike Slovenije.

Na podlagi dejanskih ugotovitev upravnega organa o času, za katerega je bil tožniku izdan delovni vizum, je tudi pravilno sklepanje, da tožnik ne izpolnjuje zakonskega pogoja neprekinjenega prebivanja najmanj tri leta na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje. Kljub pravilnemu upoštevanju časa, za katerega je bil tožniku izdan delovni vizum, ki po 3. odstavku 7. člena ZTuj velja kot dovoljenje za začasno prebivanje, navedena obdobja ne znašajo 3 leta neprekinjenega prebivanja. Na podlagi uradnih evidenc pa po ugotovitvah organa prve stopnje tožnik tudi pred 26.2.1992, ko so zanj začele veljati določbe ZTuj, ni imel prijavljenega stalnega prebivališča v Sloveniji, temveč le začasno prebivališče, in sicer od 20.12.1989 do 18.12.1991. Neizpolnjevanje prvega pogoja izmed kumulativno določenih pogojev v 16. členu ZTuj, pomeni, da upravnemu organu drugih pogojev niti ni bilo potrebno ugotavljati.

Tožbene navedbe o tožnikovem dejanskem prebivanju v Sloveniji od leta 1969 dalje ter o skupni delovni dobi pri podjetju G. nista pravno relevantni okoliščini v tej zadevi. Pravno pomembni okoliščini v postopku izdaje dovoljenja za stalno prebivanje sta prebivanje na podlagi izdanega dovoljenja za začasno prebivanje in doba izdanega delovnega dovoljenja. Na podlagi le-teh pa tožnik navedenega pogoja o nepretrganem prebivanju treh let ni izpolnjeval. Neutemeljeno tožbo je sodišče zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena ZUS, ki ga je uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94), in 1. odstavka 94. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97).