Jedro

Postopek denacionalizacije se uvede na zahtevo stranke. Stranka, ki je zahtevala uvedbo postopka, je torej tak postopek povzročila. Zato ni utemeljeno njeno sklicevanje na določbo 2. odstavka 114. člena ZUP za povrnitev stroškov postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 834/99-8 z dne 29.11.2000.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. list RS, št. 50/97, 70/00, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 7.5.1999. Z navedeno odločbo je bila zavrnjena pritožba tožnice zoper odločbo Upravne enote L. z dne 13.4.1999, s katero je ta zavrnila zahtevo tožnice za povrnitev stroškov postopka denacionalizacije. Tožena stranka je zavrnila pritožbeni ugovor, da bi moral prvostopni upravni organ, upoštevajoč določbo 2. odstavka 114. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, plačilo stroškov izdelave izvedeniškega mnenja naložiti zavezancu za denacionalizacijo, to je Slovenskemu odškodninskemu skladu. Ta ni povzročil stroškov postopka in se postopek tudi ni končal v njegovo škodo. V primeru izpolnjevanja obveznosti, ki jih nalaga Zakon o denacionalizaciji (ZDen), ni mogoče šteti, da se je postopek končal v njegovo škodo. Neutemeljene so tudi navedbe, da je zavezanec očitno zavlačeval postopek in izrabljal pravice, ki mu jih daje ZUP.

Postopek je vodil upravni organ, ki je moral skrbeti za zakonito in pravilno vodenje postopka. Neutemeljena je tudi zahteva, da bi zavezanec za denacionalizacijo moral povrniti tožnici stroške pravnega zastopanja. Po določbi 3. odstavka 114. člena ZUP se stroški za pravno zastopanje povrnejo le, če je bilo zastopanje potrebno in upravičeno in ob predpostavki, da je izpolnjen že navedeni pogoj iz 2. odstavka 114. člena. V zadevi ne gre za tak primer. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev obrazložilo s tem, da se po določbah ZDen, v postopkih za uveljavitev pravic po tem zakonu uporablja ZUP, če ta zakon ne določa drugače (2. odstavek 6. člena), za odločanje o stroških postopkah pa se uporabljajo predpisi o postopku, ki se uporablja pred organom za denacionalizacijo (2. odstavek 71. člena ZDen). Po določbah ZUP gredo posebni denarni izdatki organa, ki vodi postopek, kot so potni stroški uradnih oseb, izdatki za priče, izvedence, tolmače, ogled, oglase in podobno, ki nastanejo v postopku o kakšni upravni stvari, praviloma v breme tistega, ki je ves postopek povzročil. Če je v postopku udeleženih dvoje ali več strank z nasprotujočimi se interesi, mora stranka, ki je postopek povzročila, pa se je ta končal v njeno škodo, povrniti nasprotni stranki upravičene stroške, ki jih je imela z udeležbo v postopku. Znesek povračil (povrnitev potnih stroškov in izdatkov v zvezi z bivanjem v kraju, povrnitev izgubljenega zaslužka in pravico do posebne nagrade) ugotovi s posebnim sklepom organ, ki vodi postopek. Hkrati določi, kdo jih mora plačati in v katerem roku. Zoper sklep je dovoljena posebna pritožba, sklep je tudi izvršilni naslov. Tožena stranka je upravičeno zavrnila pritožbo tožnice proti prvostopni odločbi. Za to je imela materialno podlago v določbah Zakona o nacionalizaciji in določbah ZUP (1. odstavek 113. člena, 2. odstavek 114. člena in 3. odstavek 118. člena ZUP). V upravni odločbi, ki je predmet upravnega spora, pa je dala pravilne razloge, s katerim je zavrnila pritožbene ugovore tožnice. Sodišče prve stopnje o zahtevi tožnice za povrnitev stroškov ni odločilo, ker za to ni podlage. Po določbi 3. odstavka 23. člena ZUS namreč v primeru, ko sodišče v upravnem sporu odloča le o zakonitosti upravnega akta, trpi vsaka stranka svoje stroške.

Tožnica vlaga pritožbo, ker meni, da izpodbijana sodba ni zakonita, saj ni v skladu z določbami 2. in 3. odstavka 114. člena ZUP. Poleg tega je sodišče kršilo določbe postopka, saj na bistvene trditve tožbe sploh ni odgovorilo. Utemeljenost zahtevka za povrnitev stroškov postopka izhaja predvsem iz 2. odstavka 114. člena ZUP. Ta določa, da mora stranka, v katere škodo se je končal postopek, povrniti nasprotni stranki upravičene stroške. Stroške, ki so nastali zaradi izdelave izvedeniškega mnenja, je mogoče opredeliti, kot upravičene. Upravičenka do denacionalizacije je v postopku uspela. Zavezanec je postopek očitno zavlačeval in zlorabljal procesne pravice, ki mu jih daje ZUP. Zato je potrebno v tem primeru uporabiti določbi 2. in 3. odstavka 114. člena ZUP. Postopek bi se lahko končal takoj po vročitvi zahteve zavezancu in ne šele nekaj let kasneje. Zadevo bi bilo mogoče rešiti na enem samem naroku in ni nobenih utemeljenih razlogov za to, da se je moralo čakati na odločitev nekaj let. ZUP, ki je pričel veljati pred uveljavitvijo ZDen, nima stroškovnih določb za take postopke, kot je denacionalizacijski. Zato velja načelo, da je odločitev o povrnitvi stroškov odvisna od uspeha v postopku. Zmotna je trditev, da je postopek povzročila upravičenka. Ta je storila le to, da je v postopku, ki je predpisan z zakonom, uveljavljala pravice, ki ji gredo na podlagi zakona. Upravičenka je prava neuka oseba. Zato na zatrjevanja zavezanca, da sploh ne obstaja njegova obveznost plačila odškodnine, ni mogla sama odgovoriti.

Zastopanje je bilo zato potrebno in opravičeno. Vse navedene trditve je postavila že v tožbi, vendar sodišče na njih sploh ni odgovorilo. V razlogih sodbe je le navedlo vrsto predpisov in nato vse tožbene trditve zavrnilo s trditvijo, da je bila zahteva za povrnitev stroškov upravičeno zavrnjena. Tožeči stranki bi moralo pojasniti vsaj to, zakaj mora sama trpeti vse stroške izvedenca. Predlaga, da se pritožbi ugodi tako, da bo upravičena do povrnitve vseh priglašenih stroškov postopka oziroma podrejeno do polovice stroškov postopka z zamudnimi obrestmi od 3.4.1999 dalje do plačila.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnica v pritožbi ponavlja ugovore, ki jih je navedla že v pritožbi zoper odločbo upravnega organa prve stopnje in tožbi zoper odločbo tožene stranke. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo navedene določbe ZDen in ZUP in tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS. V postopkih za uveljavljanje pravic po ZDen se, kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, uporablja Zakon o splošnem upravnem postopku, če ta zakon ne določa drugače (2. odstavek 6. člena ZDen). Za odločanje o stroških postopka se uporabljajo predpisi o postopku, ki se uporablja pred organom za denacionalizacijo, to je ZUP (2. odstavek 71. člena ZDen). Po določbah ZUP morajo postopati upravni organi in drugi državni organi, kadar v upravnih stvareh neposredno uporabljajoč predpise, odločajo o pravicah, obveznostih ali pravnih koristi posameznikov, pravnih oseb ali drugih strank. Iz navedenega izhaja, da v upravnem postopku ne veljajo pravila Zakona o pravdnem postopku, po katerih sodišče obravnava in odloča v sporih iz osebnih in družinskih razmerij ter v sporih iz premoženjskih in drugih civilno pravnih razmerij fizičnih in pravnih oseb. Za to posamezne določbe Zakona o pravdnem postopku ni mogoče uporabljati tudi v upravnem postopku. 2. odstavek 114. člena ZUP nalaga obveznost stranki za povrnitev opravičenih stroškov stranki, ki je postopek povzročila. Te obveznosti ni mogoče prelagati na vse stranke v postopku. Upravni postopek se uvede po uradni dolžnosti ali na zahtevo stranke (123. člen ZUP). Stranka, ki je zahtevala uvedbo postopka je torej tak postopek povzročila. Neutemeljena je zato pritožbena navedba, da toženka ni povzročila postopka in da je v postopku, ki je predpisan z zakonom le uveljavljala svoje pravice, saj tega postopka ni uvedel organ po uradni dolžnosti. Slovenski odškodninski sklad, sedaj Slovenska odškodninska družba d.d., je zavezanec za odškodnino po določbah 51. člena ZDen. Kot zavezanec za odškodnino vstopi v upravni postopek denacionalizacije šele po tem, ko upravni organ ugotovi, da ni možna vrnitev podržavljene nepremičnine v naravi. Zavezanec za odškodnino dejansko ni nasprotna stranka vlagatelju zahtevka za denacionalizacijo. Zavezanec za odškodnino z vlaganjem morebitnih ugovorov, da je mogoča vrnitev v naravi celo koristi upravičencu, da pride do primarne poprave krivic storjene s podržavljanjem s tem, da se vrne premoženje v naravi. Šele v primeru, ko upravni organ ugotovi, da vračanje premoženja v naravi res ni mogoče po določbah ZDen in da ni mogoča druga oblika odškodnine lahko, kot zavezanec za odškodnino v delnicah Republike Slovenije oziroma v obveznicah, ugovarja višini odškodnine glede na vrednotenje podržavljenega premoženja. Odločanje o tem pa je v pristojnosti upravnega organa, ki vodi postopek denacionalizacije. Glede na te določbe ZDen pa zavezancu za odškodnino ni mogoče očitati zlorabe procesnih pravic. Stroški za pravno zastopanje se povrnejo samo tedaj, če je bilo zastopanje potrebno in opravičeno. Glede na splošni ugovor, da je tožnica prava neuka stranka in položaj strank v postopku denacionalizacije ter na obveznosti upravnega organa, ki vodi tak postopek pravno zastopanje ni potrebno in opravičeno. Po določbi 14. člena ZUP mora organ, ki vodi postopek, skrbeti, da nevednost in neukost stranke in drugih udeležencev v postopku nista v škodo pravic, ki jim po zakonu gredo.

Po presoji pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje ni kršilo določb postopka v upravnem sporu. Tožnica je navedbe, ki jih je ponovila v tožbi, že pred tem navedla v pritožbi zoper odločbo upravnega organa prve stopnje. Tožena stranka je v celoti odgovorila nanje in jih argumentirano zavrnila. Zato sodišču prve stopnje, na podlagi določbe 2. odstavka 67. člena, ni bilo potrebno navajati razlogov za svojo odločitev, kolikor je sledilo utemeljitvi tožene stranke in je to v sodbi ugotovilo.

Pritožbeno sodišče je glede na navedeno in ker tudi niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.