Jedro

Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da glede straže niso podane okoliščine za izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES. Temelji na pravilni dokazni oceni, da je straža redna dejavnost SV, ki se je izvajala kontinuirano na številnih vojaških objektih po državi, načrtovana je bila vnaprej in je pomenila običajno službo v mirnem času, brez posebnosti, oziroma se ni izvajala v izrednih okoliščinah ali kot odziv na neposredno grožnjo za nacionalno varnost.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Toženka krije svoje stroške pritožbe, tožniku pa je v roku 15 dni dolžna plačati stroške odgovora na pritožbo v znesku 279,99 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožniku za obdobje od decembra 2018 do februarja 2022 plačati v točki I izreka opredeljene zneske prikrajšanja pri plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznih neto zneskov; v presežku (za neto znesek od bruto zneska 0,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) je zahtevek zavrnilo (točka II izreka). Odločilo je še, da mu mora povrniti stroške postopka v višini 1.525,78 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških vlaga pritožbo zaradi vseh pritožbenih razlogov toženka. Nasprotuje zaključkom sodišča prve stopnje, da sama narava vojaške dejavnosti straže ne izključuje uporabe Direktive 2003/88/ES, saj iz sodbe Sodišča EU C-742/19 izhaja, da se lahko posamezna dejavnost vojske v celoti izvzame s področja njene uporabe. Sklicuje se na svoje trditve in dokaze, iz katerih izhaja, da je straža izključena s področja uporabe direktive, ni pa odločilno, kakšne so bile tožnikove konkretne naloge v zvezi s tem; drugače iz sodbe C-742/2019 ne izhaja. Meni, da bi tožnik na podlagi splošnega pravila o dokaznem bremenu moral dokazati, da je za njegov konkretni primer v okviru sicer izključene dejavnosti treba uporabiti direktivo, torej izjemo od izjeme. Sodišču prve stopnje očita nepravilno razporeditev dokaznega bremena v škodo toženke in s tem bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, gre za sodbo presenečenja. Sklicuje se na trditve, da je dejavnost straže posebna vojaška dejavnost toženke (bojna naloga v miru), za katero sistem rotacije zaposlenih ni primeren, sodišče prve stopnje pa se je sklicevalo na neprimerljivo zadevo VS št. VIII Ips 196/2018, ki ni ustaljena sodna praksa, niti iz nje ne izhajajo trditve strank, ki bi narekovale izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES. Straža je bolj učinkovita in objekti so bolje varovani, če pripadniki ne rotirajo dnevno. Sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih niti ni ocenilo vseh predloženih listinskih dokazov, zato so podane bistvene kršitve določb ZPP. Opozarja na potrebo po naraščanju sil, možnost izrednih dogodkov ter tveganja pri rotacijah. Sklicuje se na pisno izjavo A. A., ki je sodišče prve stopnje ni ustrezno dokazno ovrednotilo, zaradi česar je bistveno kršilo pravila postopka. Kot zmotno graja presojo sodišča prve stopnje, da se dejavnost varovanja objektov ni opravljala v okviru izrednih dogodkov, tj. epidemije Covid-19 in zatrjuje kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede višine plačila za čas pripravljenosti navaja, da je urejena v 46. členu KPJS v višini 50 odstotkov osnove, sklicuje se še na 97.e člen ZObr; predpisa ne poznata pripravljenosti za delo znotraj delovnega časa. Iz sodbe C‑742/19 izhaja, da je za čas razpoložljivosti za delo s prisotnostjo v vojašnici dopustno različno plačilo v odvisnosti od tega, ali delavec delo dejansko opravlja. Trdi, da vertikalni neposredni učinek direktive ne pomeni, da nacionalna pravila nehajo veljati, temveč da se namesto nacionalnega pravila uporabi le tista določba direktive, s katero je nacionalno pravilo v nasprotju, kar pomeni, da se uporabljajo pravila za plačilo pripravljenosti po 46. členu KPJS. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožniku pa naloži v plačilo vse stroške postopka, oziroma razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena tožniku, ki nanjo odgovarja, konkretizirano nasprotuje pritožbenim navedbam in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi in na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1), po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti Nista podani bistveni kršitvi določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodba ustrezno obrazložena in v njej ni protispisnosti. Na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev in jo ustrezno obrazložilo, tako da jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje, kot izhajajo iz razlogov sodbe.

6. Kot je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, je za ta spor pomembna sodba Sodišča EU C-742/19, ki opredeljuje izjeme, v katerih je treba člen 1(3) Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (v nadaljevanju: Direktiva 2003/88/ES) v povezavi s členom 4(2) PEU razlagati tako, da je dejavnost, ki jo opravlja vojaška oseba, izključena s področja uporabe te direktive. V primeru ugotovitve, da takšna izjema ni podana, se stalna pripravljenost šteje v delovni čas in je utemeljena zahteva za plačilo razlike v plači. 7. Tožnik je pri toženki opravljal naloge vojaka specialista izvidnika vezista voznika v izvidniškem vodu, B. brigade in mu je bila odrejena pripravljenost na določenem kraju v zvezi z izvajanjem straže oziroma varovanjem vojaških objektov (C., D. in E.), ki jih ni smel zapustiti. Zahteva plačilo razlike med že izplačanim dodatkom za čas stalne pripravljenosti v višini 50 odstotkov urne postavke osnovne plače (46. člen Kolektivne pogodbe za javni sektor - KPJS) in plačo v višini 100 odstotkov urne postavke. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku skoraj v celoti (zavrnilo je le zahtevek v višini neto zneska od bruto 0,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) ugodilo. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, jih po nepotrebnem ne ponavlja, ter se v nadaljevanju opredeljuje do odločilnih navedb pritožbe (prvi odstavek 360. člena ZPP).

8. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da straža (varovanje objektov) ne utemeljuje izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES. Pritožba to presojo zmotno izpodbija s sklicevanjem, da je Sodišče EU državam članicam (toženki) omogočilo izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES glede celotne kategorije vojaških dejavnosti. Glede na stališča v sodbi C-742/19 (prim. 60. in 64. točko) vseh dejavnosti pripadnikov vojske ni mogoče izključiti iz uporabe Direktive 2003/88/ES, zato je bilo sodišče prve stopnje dolžno raziskati, ali je bila takšne narave tudi straža. Zgolj v tem okviru je ugotavljalo tudi dejstva o tem, kako je bil v to vojaško dejavnost vpet tožnik.

9. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka, ker je nedopustno prevalilo dokazno breme na toženko. Ker je toženka zatrjevala, da vojaški dejavnosti varovanje državne meje in straža izključujeta uporabo Direktive 2003/88/ES, je morala to dokazati. Tožniku ni bilo treba dokazovati "izjeme od izjeme". Za odločitev ni bistveno, ali je bilo varovanje vojaških objektov (straža) redna naloga vojaka specialista.

10. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da glede straže niso podane okoliščine za izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES. Temelji na pravilni dokazni oceni, da je straža redna dejavnost SV, ki se je izvajala kontinuirano na številnih vojaških objektih po državi, načrtovana je bila vnaprej in je pomenila običajno službo v mirnem času, brez posebnosti, oziroma se ni izvajala v izrednih okoliščinah ali kot odziv na neposredno grožnjo za nacionalno varnost. Sodišče prve stopnje je ustrezno dokazno ocenilo pisno izjavo priče A. A.. Presoja je utemeljena z ustreznimi razlogi dejanske in pravne narave, zato je neutemeljen pritožbeni očitek o pomanjkanju odločilnih razlogov (kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP).

11. Zaključka, da je glede na izvedeni dokazni postopek za stražo primeren sistem rotacije zaposlenih, ne more ovreči neutemeljeno pritožbeno vztrajanje, da ima straža tako posebno naravo, da je ni mogoče šteti za običajno službo, oziroma pritožbeno poudarjanje, da je v interesu državne varnosti neprekinjeno izvajanje stražarske službe. Neprekinjeno stražo je namreč mogoče zagotoviti tudi z rotacijami, saj ni bila ugotovljena nobena okoliščina, ki bi to preprečevala.

12. Neutemeljeno je sklicevanje pritožbe, da je straža bolj učinkovita, če stražarji ne rotirajo vsakih 12 ur. Samo zase to, da je določeno vojaško dejavnost mogoče izvesti bolj učinkovito v sistemu pripravljenosti, ne pomeni, da te dejavnosti ni mogoče izvesti tudi na drug način (rotacija), ki omogoča spoštovanje Direktive 2003/88/ES. Nebistvena je tudi sicer splošna toženkina trditev, da obstaja potreba po naraščanju sil, ki je ni mogoče zagotoviti brez odrejene pripravljenosti, ter da je s spremembo režima varovanja nemogoče zavarovati objekt v primeru potrebe po obrambi. Da izjema iz 2. alineje izreka sodbe C‑742/19 ni podana, dodatno potrjuje tudi ugotovitev, da se straža od konca leta 2022 na določenih objektih (tudi na vseh objektih, na katerih je v vtoževanem obdobju stražil tožnik, tj. v C., D. in v E.) ne izvaja več s stalno pripravljenostjo, temveč z dnevnimi rotacijami. Te so bile očitno tudi po presoji toženke primeren način izvajanja te vojaške dejavnosti.

13. Tudi sklicevanje na razglasitev epidemije Covid-19 kot izredni dogodek, zaradi katerega so bile rotacije neprimerne, ne more vplivati na pravilnost odločitve. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so bili razlogi za opustitev rotacije v tem obdobju drugi (zaščita zdravja pripadnikov SV), ne pa sama (spremenjena) vsebina dela varovanja objektov oziroma straže. Eventualne kadrovske težave zaradi zagotavljanja rotacij in izpolnjevanja posebnih pogojev s strani zaposlenih, ki so veljali v obdobju razglašene epidemije, ne spremenijo narave varovanja objektov, prav tako ta dejavnost zaradi tega ni postala posebno občutljiva.

14. Zmotna je pritožbena navedba o neprimernosti prvostopenjskega sklicevanja na sodbo VIII Ips 196/2018. Ker se citirana zadeva nanaša na plačilo stalne pripravljenosti vojaške osebe in gre torej za enako pravno podlago kot v tem sporu, bi bil spregled tega judikata s strani sodišča prve stopnje neutemeljen. Sicer pa je prvostopenjsko sodišče svojo odločitev utemeljilo z dejanskimi razlogi, ki jih je ugotovilo v tem sporu.

15. Glede na to, da se tožnikova pripravljenost za delo v zvezi s stražo obravnava tako, da se šteje v delovni čas, za takšen primer pa Zakon o obrambi (ZObr) in KPJS ne določata posebne višine plačila, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo splošna pravila o plačilu in mu priznalo plačilo, ki izhaja iz njegove pogodbe o zaposlitvi za delo v polnem delovnem času oziroma razliko med že izplačanim dodatkom za čas stalne pripravljenosti v višini 50 odstotkov urne postavke osnovne plače in plačo v višini 100 odstotkov urne postavke. Določbi drugega in tretjega odstavka 46. člena KPJS je treba tolmačiti v povezavi s 97.e členom ZObr, ki opredeljuje stalno pripravljenost in iz katere izrecno izhaja, da se pripravljenost za delo ne všteva v število ur tedenske oziroma mesečne delovne obveznosti (torej v delovni čas). Pritožba se tako neutemeljeno sklicuje na to, da iz sodbe C-742/19 izhaja, da je za čas razpoložljivosti za delo s prisotnostjo v vojašnici dopustno različno plačilo v odvisnosti od tega, ali delavec delo dejansko opravlja.

16. Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in izpodbijani del sodbe potrdilo (353. člen ZPP).

17. Odločitev o stroških temelji na določbah prvega odstavka 154. in 155. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspela. Tožniku je dolžna povrniti njegove stroške odgovora na pritožbo v višini 279,99 EUR (glede na vrednost spornega predmeta v pritožbenem postopku 375 točk nagrade za sestavo in 2 odstotka materialnih stroškov po Odvetniški tarifi (OT) ter 22‑odstotni DDV). Višji priglašeni stroški nimajo podlage v OT.