Jedro

Sodišče samo postavi izvedenca, če spozna „spoznavno krizo“.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se oba tožbena zahtevka tožeče stranke za ugotovitev neveljavnosti izročilne pogodbe z dne 15.09.1982 glede prvotoženca v delu, s katerim je prikrajšan nujni delež tožnice M. Z. po J. D. glede druge toženke pa v delu, ki predstavlja zakoniti dedni delež tožnice, zavrnilo. Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da mora prvotoženec tožnici plačati 3.390,50 EUR oz. izstaviti zemljiškoknjižno sposobno listino in zavrnilo tožbeni zahtevek, da je drugotožena stranka dolžna plačati tožnici 6.781,00 EUR oz. izdati zemljiškoknjižno sposobno listino na podlagi katere se bo vknjižila kot solastnica do 1/8 nepremičnine vl. št. ... k.o. H. Tožečo stranko je obsodilo na plačilo pravdnih stroškov, saj v pravdi ni uspela. Sodišče je na podlagi izvedenih dokazov namreč ugotovilo, da sodišče glede na vsebino dosedanjih dokazov ugotavlja, da je tožbeni zahtevek neutemeljen, zato ga je v celoti zavrnilo. Brez izvedeniških mnenj izvedenca gradbene in finančne stroke, pa drugih dejstev kot jih je ugotovilo ne more ugotavljati. Tožeča stranka pa ni založila predujma za oba izvedenca v postavljenem roku in zato je sodišče prve stopnje ta dokaz opustilo.

Zoper takšno odločitev se je pritožila tožeča stranka po svojem pooblaščencu. Uveljavljala je pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter je v pritožbi navedla, da je podan pritožbeni razlog po I. odst. 339. čl. ZPP, saj je sodišče namreč nepravilno uporabilo določbe čl. 153 ZPP kar ima za posledico vpliv na pravilnost in zakonitost sodbe. ZPP v svojem 153. čl. jasno določa, da sodišče opusti izvedbo dokazov, če znesek, ki je potreben za stroške ni založen v roku, ki ga je sodišče določilo (v konkretnem primeru pa je prvostopno sodišče opustilo izvedbo dokaza s pribavo mnenj izvedenca gradbene in finančne stroke ne, da bi tožeči stranki rok za založitev predujma določilo). Dejstvo je namreč, da je tožeča stranka po dne 09.05.2006 določenem 30-dnevnem roku za založitev predujma prvostopno sodišče prosila za podaljšanje roka. Prvostopno sodišče pa ni odločilo, tožnici pa vse do obravnave dne 24.04.2007 roka za plačilo predujma tudi ni določilo na kakšen drug način. Tudi z dopisom z dne 26.02.2007 prvostopno sodišče tožnici roka za plačilo ni določilo. Glede na jasno določbo čl. 153 ZPP da mora sodišče določiti rok za plačilo predujma, česar pa prvostopno sodišče v konkretnem primeru ni storilo in je posledično neutemeljeno opustilo izvedbo dokaza z izvedencema gradbene in finančne stroke, je izpodbija sodba nezakonita in jo je potrebno razveljaviti. Priglasil je še pritožbene stroške.

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Ni podan pritožbeni razlog relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz I. odst. 339. čl. ZPP, katerega tožeča stranka vidi v nespoštovanju določb I. in II. odst. 153. čl. ZPP. Po določbi I. odst. 153. čl. ZPP mora stranka kadar predlaga izvedbo dokaza po nalogu sodišča založiti znesek, potreben za stroške, ki bodo nastali z izvedbo dokaza. Sodišče prve stopnje je dne 13.05.2005 sprejelo dokazni sklep procesnega vodstva, da bo o višini premoženja in o obsegu in vrednosti storitev, izvedlo dokaz z zaslišanjem izvedenca gradbene in finančne stroke in sicer na stroške tožeče stranke. Položnica bo vročena naknadno, saj sta se stranki bili pripravljeni tudi poravnati. Dne 03.05.2006 pa je sodišče prve stopnje s pozivom odločilo, da je tožeča stranka dolžna v 30 dneh od prejema tega poziva položiti znesek za oba izvedenca v znesku takratnih 250.000,00 SIT. Določen je bil rok 30 dni, tožeča stranka pa je bila opozorjena na pravne posledice nespoštovanja tega roka in izvedbe njenih dejanj po III. odst. 153. čl. ZPP. Torej ne držijo pritožbene trditve tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje odločilo, da bo izvedlo oba dokaza, pri tem pa tožeči stranki ni določila roka za založitev predujma. Sodišče je ta rok, kot je že obrazloženo določilo. Tožeča stranka je to obvestilo po svojem pooblaščencu sprejela 09. maja 2006. Res je podala predlog za podaljšanje tega roka, vendar pa ga je podala šele dne 09.06.2006, torej po izteku sodnega 30-dnevnega roka, ki je iztekel 08.06.2006. Rok za položitev pologa za izvedenca je sodni rok (110. čl. ZPP). Po 111. čl. ZPP se roki računajo po dnevih, mesecih in letih. Če je rok določen po dnevih, se ne všteje dan vročitve ali sporočitve oz. dan dogodka, od katerega je treba šteti rok, temveč se vzame za začetek roka prvi naslednji dan. Sodni roki so instrukcijski roki in so zato podaljšljivi. Vendar pa je potrebno podaljšanje roka predlagati pred njegovim potekom, sicer nastopi prekluzija. Rok je torej podaljšljiv, vendar pa bi bilo potrebno podaljšanje predlagati pred potekom roka (čl. 110/III ZPP). Stranka torej z iztekom prvega roka ne more po njegovem izteku doseči njegovega podaljšanja. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno nato dne 26.02.2007 poslalo poziv tožeči stranki, da tožnik plača polog za izvedenca. Tega tožeča stranka ni storila niti na naroku dne 24.04.2007. Sodišče prve stopnje je nato sprejelo pravilni dokazni sklep, da se zavrneta predlagana dokaza z izvedencem finančne in gradbene stroke in sicer zaradi nespoštovanja rokov iz II. odst. 153. čl. ZPP. Po tej določbi sodišča opusti izvedbo dokaza, če znesek, ki je potreben za stroške ni založen v roku, ki ga je določilo sodišče. V tem primeru sodišče glede na vse okoliščine po svojem prepričanju presodi, kakšen pomen ima to, da stranka ni v roku založila zneska, potrebnega za stroške. Sankcija za nespoštovanje obveznosti plačila predujma v določenem roku je torej opustitev izvedbe dokaza. Sodišče mora v tem primeru glede na vse okoliščine po svojem prepričanju presoditi, kakšen pomen ima pasivnost stranke. Praviloma šteje, da je to v škodo stranke, na kateri je dokazno breme za dokazovanje določenega dejstva, v konkretnem primeru dejstva za neveljavnost izročilne pogodbe. Res opustitev založitve predujma v pravdnem postopku ne pripelje avtomatično do zavrnitve tožbenega zahtevka, saj mora sodišče v skladu s postulatom proste presoje dokazov oceniti razpoložljive dokaze in odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Le če kljub izvedbi vseh dokazov ne najde argumentov v prid določeni trditvi, ali pa proti njej, torej če gre za spoznavno krizo, mora uporabiti pravilo o dokaznem bremenu. Sodišče prve stopnje pa je izvedlo v dokazne namene preostale po strankah predlagane dokaze in sicer je vpogledalo v izročilno pogodbo z dne 15.09.1982, v fotografije, zaslišalo priče M. L., A. P., Z. Z., S. Z., S. D., zaslišalo tožnico ter oba toženca kot stranki. Sodišče torej ni zašlo v tako imenovano spoznavno krizo, torej je iz izvedenih dokazov brez izvedbe dokaza z zaslišanjem izvedenca finančne in gradbene stroke lahko prišlo do spoznanja o utemeljenosti oz. neutemeljenosti tožbenih trditev tožeče stranke in s tem o neutemeljenosti tožbenega zahtevka tožeče stranke. Torej ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka kot jo zmotno očita pritožba. Tožeči stranki je sodišče podelilo rok za položitev pologa za izvedenca, tega v roku ni storila, v tem roku tudi ni zahtevala podaljšanje tega roka. Sodišče je torej odločilo o podaljšanju roka z pozivom z dne 26.02.2007 iz katerega izhaja, da sodišče podaljšanja ni ugodilo. Relativna bistvena kršitev pravdnega postopka torej ni podana, podana bi bila le v primeru nespoštovanja določbe III. odst. 153. čl. ZPP torej, če bi sodišče prve stopnje zašlo v spoznavno krizo in bi ne glede na zamudo roka moralo izvesti tudi preostale s strani tožeče stranke predlagane dokaze. Ker pa sodišče prve stopnje ni zašlo v spoznavno krizo ter je torej imelo dovolj dokazov, da je lahko po načelu proste presoje dokazov ocenilo dokazanost trditev tožeče stranke, torej ni zašlo v spoznavno krizo in ni kršilo določbe III. odst. 153. člena ZPP. Očitani pritožbeni razlog relativne bistvene določb pravdnega postopka iz I. odst. 339. čl. ZPP, torej ni podan.

Sodišče prve stopnje pa je na podlagi izvedenih dokazov tudi sprejelo pravilno materialnopravno odločitev o tožbenih zahtevkih tožeče stranke in jih je utemeljeno zavrnilo. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo izročilno pogodbo z dne 15.09.1982 kot veljavno, saj ne pomeni, da v kolikor tožeča stranka kot potomec ni dala soglasja k tej izročilni pogodbi še ne pomeni, da je celotna pogodba neveljavna. Tožeča stranka bi lahko zahtevala svoj dedni delež od pridobljenega premoženja se pravi od prevzemnikov le v tistem delu pogodbe ki je neodplačan. Glede tega dela imajo tisti potomci, ki niso dali soglasja k pogodbi, možnost uveljavljati plačilo ali izročitev dednega deleža. Sodišče prve stopnje pa je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je bila stanovanjska hiša v času sklenitve izročilne pogodbe dejansko še v surovem stanju, nakar sta jo prevzemnika sama dokončala in usposobila za vselitev, tako svojo kot tudi vselitev izročevalcev. Prav tako je bilo ugotovljeno, da sta prevzemnika izpolnjevala svoje obveznosti izročevalcema, zlasti izročevalki, kajti izročevalec je umrl kmalu po sklenitvi izročilne pogodbe. Ker prvotožeča stranka ni dokazala, da vrednost vloženih del in izpolnjevanje obveznosti ne dosega nujnega dednega deleža je zato sodišče prve stopnje utemeljeno tožbene zahtevke v tč. 1 in 2 ter 3 zavrnilo. Pri tem je pravilno uporabilo materialno pravo, to je določbo čl. 106 in 107 Zakona o dedovanju, sodišču prve stopnje pa se niso pripetile tiste bistvene kršitve določb Zakona o pravdnem postopku na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (II. odst. 350. čl. ZPP).

Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške (I. odst. 154. čl. ZPP).