Jedro

Ker zagovornik v zahtevi ni utemeljil zatrjevane verjetnosti, da bi sodišče z izvedbo predlaganih dokazov prišlo do drugačnih zaključkov, to pomeni, da ni zadostil dokaznemu bremenu, da mora pravno relevantnost predlaganih dokazov utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega V.Ž. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 150.000 SIT.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je obsojenega V.Ž. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let po 1. odstavku 183. člena KZ, mu izreklo pogojno obsodbo ter določilo kazen eno leto in osem mesecev zapora s preizkusno dobo petih let. Obsojencu je naložilo plačilo povprečnine v znesku 300.000 SIT. Višje sodišče v Ljubljani je deloma ugodilo pritožbi obsojenčevega zagovornika in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je povprečnino znižalo na 100.000 SIT, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo je dne 4.2.2004 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčev zagovornik "zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. in 2. odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb ZKP, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe" in predlagal, naj vrhovno sodišče pravnomočno sodbo razveljavi in obsojenca oprosti obtožbe ali pa zadevo vrne v ponovno sojenje drugemu razpravljajočemu senatu.

Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka B.B. (2. odstavek 423. člena ZKP) in predlagala, naj jo Vrhovno sodišče zavrne, ker je neutemeljena. Iz vsebine zahteve je razvidno, da zagovornik uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ko se ne strinja z oceno sodišča glede izvedenih dokazov in ne navaja nobene bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Iz tega razloga pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti. Ne drži trditev, da bi sodišče z zavrnitvijo predlaganih dokazov kršilo obdolženčevo ustavno pravico, ki mu zagotavlja izvajanje dokazov v njegovo korist. Sodišče samo ocenjuje, kateri dokazi so potrebni, da se po resnici odkrijejo dejstva, ki so pomembna za pravilno odločitev. Pri tem ni vezano na predloge obrambe, na tretji in četrti strani sodbe pa je sodišče prve stopnje tudi navedlo razloge, zakaj predlaganih dokazov ni izvedlo.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik sodišču prve stopnje očita, "da ni z gotovostjo ugotovilo, ali je bilo kaznivo dejanje sploh storjeno, in da verjame le oškodovancu, ki vsakokrat izpoveduje drugače, ne pa obdolžencu, ki ga ne bremeni noben materialni dokaz". Poleg tega sodišču tudi očita, da ni izvedlo nujno potrebnih dokazov, ki jih je predlagal in ki jih povzema tudi v zahtevi. Ob tako izvedenem dokaznem postopku, ki je potekal daleč od načela kontradiktornosti, so po mnenju vložnika zahteve "razlogi sodbe v nasprotju z vsebino spisnih listin (bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP)".

Med pomanjkljivostmi obrazložitve sodbe, ki pomenijo uveljavljano bistveno kršitev določb kazenskega postopka, Zakon o kazenskem postopku ne navaja "nasprotja med razlogi sodbe in vsebino spisnih listin". V povezavi z utemeljitvijo zahteve v tem delu je moč sklepati, da zagovornik, četudi se sklicuje na procesno kršitev, izpodbija dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi, saj se ne strinja z oceno izpovedb oškodovanca in obsojenca, zanika, da bi izvedeni dokazi zadoščali za obsodilno sodbo, meni pa tudi, da je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, ker sodišče ni izvedlo dokazov, ki jih je predlagala obramba. Zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja je razlog, ki ga po izrecni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP v zahtevi za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati, zato teh zagovornikovih navedb vrhovno sodišče ni upoštevalo.

Opisano ravnanje sodišča prve stopnje, ko ni izvedlo dokazov, ki jih je predlagala obramba, in ker ji ni bila dana možnost postaviti vprašanja oškodovancu, po mnenju zagovornika pomeni tudi kršitev obdolženčeve pravice do obrambe ter pravnih jamstev iz 29. člena Ustave, ki obdolžencu med drugim zagotavlja izvajanje dokazov v njegovo korist. Ustava (3. alinea 29. člena) res vsakomur zagotavlja pravico do izvajanja dokazov v njegovo korist. Vendar si tega jamstva ni mogoče razlagati tako, da je sodišče dolžno izvesti vsak dokaz, ki ga predlaga obramba. Po načelu proste presoje dokazov sodišče namreč samo presoja, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Sodišče sme tudi zavrniti izvedbo predlaganih dokazov, če ugotovi, da je za odločitev dovolj podlage in da predlagani dokazi stanja stvari ne spreminjajo.

Sodišče prve stopnje je na tretji in četrti strani izpodbijane sodbe ocenilo relevantnost predlaganih dokazov in jih obrazloženo zavrnilo kot nebistvene za presojo zadeve, Višje sodišče pa je tej oceni pritrdilo. V zahtevi zatrjevane verjetnosti, da bi sodišče ob izvedbi teh dokazov prišlo do drugačnih zaključkov, zagovornik z ničemer ne utemelji, kar pomeni, da tudi ni zadostil dokaznemu bremenu, da mora pravno relevantnost predlaganih dokazov utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti.

Višje sodišče je v utemeljitvi svoje odločbe zagovorniku obširno pojasnilo, da glede na določbo 5. odstavka 331. člena ZKP zaslišanje mladoletnega oškodovanca, ki je bil žrtev kaznivega dejanja zoper spolno nedotakljivost, na glavni obravnavi ni dopustno. Zakonskih možnosti, da je navzoč pri zaslišanju oškodovanca v preiskavi, o katerem je bil obveščen (4. odstavek 178. člena ZKP) in da oškodovancu na glavni obravnavi postavi posredna vprašanja (5. odstavek 331. člena v zvezi s 338. členom ZKP), zagovornik ni izkoristil, kar pomeni, da se je tej pravici odrekel. Ker zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Obsojenec je v skladu z določbami 1. odstavka 95. člena in 98.a člena ZKP dolžan povrniti stroške postopka, nastale z izrednim pravnim sredstvom, to je povprečnino, ki je bila odmerjena v skladu z določbo 3. odstavka 92. člena ZKP.