Jedro

Po presoji sodišča je v zvezi s prvim pogojem za priznanje odbitka DDV odločilno predvsem, ali je bila storitev tožniku opravljena (točka a) prvega odstavka 63. člena ZDDV-1). Kolikor je izpolnjen prvi pogoj, to je, da so bile storitve opravljene, pri čemer se je potrebno do tega izrecno opredeliti, je drugi pogoj, da ima davčni zavezanec ustrezen račun v smislu 82. člena ZDDV-1, o čemer se je treba opredeliti za vsak račun posebej, pri tem pa tudi upoštevati stališča iz sodne prakse SEU. V primeru, da je račun popoln in da je šlo za uporabo blaga za namene tožnikovih obdavčljivih transakcij (tretji pogoj), pa je mogoče pravico do odbitka vstopnega DDV zavrniti le v primeru, če davčni organ na podlagi objektivnih okoliščin dokaže, da je tožnik kot naslovnik računa vedel ali bi moral vedeti, da so bile transakcije povezane z goljufijo izdajatelja računa oz. mora davčni organ izkazati takšne indice, ki kažejo na subjektivni element na strani tožnika. Pri tem pa ni vedno pomembno, ali je storitev opravljana prav s strani izdajatelja računa, njegovega podizvajalca ali koga drugega, kot smiselno izhaja tudi iz sodb SEU.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Davčnega urada Ljubljana DT 0610-813/09-12-0803-63 z dne 19. 10. 2009 se odpravi in zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 420,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Ljubljana tožniku za junij 2007 po opravljenem davčnem inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju DIN) dodatno odmeril davek na dodano vrednost (DDV) in pripadajoče obresti skupaj v znesku 38.170,00 EUR, z rokom plačila 30 dni, po poteku katerega bodo zaračunane zamudne obresti in pričet postopek davčne izvršbe (točka I. izreka); zavrnil je zahtevo za povrnitev stroškov postopka, stroški, ki so nastali davčnemu organu bremenijo slednjega (točka II. izreka); pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (točka III. izreka). Tožnik je opravljal pogodbena dela, kot so oglaševanje, sponzoriranje, izdelava analiz ipd. za kupce, ki so prikazani v tabeli 1 na strani 3 in 4 obrazložitve izpodbijane odločbe. V spornem obdobju je prejel dva računa družbe A. d.o.o., za katero davčni organ ugotavlja, da gre za družbo tipa „missing trader“, ki zaračunanih storitev ni mogla opraviti. Račun z dne 4. 6. 2007 se nanaša na prvi del po pogodbi opravljenih storitev v vrednosti 104.760,00 EUR, račun z dne 13. 6. 2007 pa zaračunava drugi del po pogodbi v istem znesku. K računom je bila priložena pogodba o sodelovanju z dne 20. 4. 2007, po kateri se družba A. d.o.o. med drugim obveže izdelati in dobaviti analizo po parametrih: zbiranje in izdelava poročila glede demografske strukture in značilnosti prebivalstva Republike Hrvaške, analiza avtomobilskega trga na Hrvaškem, s poudarkom analize najbolj zastopanih avtomobilskih znamk, zbiranje podatkov glede največjih konkurentov na hrvaškem trgu, izdelava napovedi tržnega potenciala ter ocena gibanja prodajnih rezultatov za podjetje B.. Davčni organ se sklicuje na a) točko prvega odstavka 67. člena in 63. člen Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) ter Šesto direktivo Sveta z dne 17. 5. 1977 - 77/388/EGS. Tožniku očita, da je vedel oz. bi na podlagi objektivnih okoliščin moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, ki so del utaje DDV. Sklicuje se na sodbo SEU v združenih zadevah C-439/04 in C-440/04. Pripombe tožnika davčni organ zavrne. Sklicuje se na zapisnik in na odgovore na pripombe, iz katerih je razvidno dejansko stanje, da družba A. d.o.o. ni opravila zaračunanih storitev, tožnik pa niti v postopku do izdaje zapisnika, niti v pripombah nanj ni dokazal nasprotnega. Navedena družba storitev ni bila zmožna opraviti, namesto nje pa jih niso opravili niti drugi podizvajalci. Da navedena družba A. d.o.o. ni opravila zaračunanih storitev potrjuje tudi izjava direktorja C.C. z dne 14. 10. 2009. Davčni organ ugotavlja nedoslednosti, saj sta bila oba računa prejeta z enomesečnim zamikom. Za računa se niti ne ve, kdo jih je izstavil. S strani izstavitelja računa ni nastal obdavčljiv dogodek po 63. členu ZDDV-1. Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja. Tožniku ni priznan odbitek vstopnega DDV po 62., 63. in 67. členu ZDDV-1, ker z verodostojnimi listinami ni dokazal, da mu je družba A. d.o.o. opravila storitve, ker za to ni imela materialnih in ne kadrovskih pogojev. Družba ni imela ne zastopnika, ne zaposlenih. Podpisa direktorja na obeh računih razlikujeta od podpisa na originalnem računu. Tožnika bi, kolikor je deloval kot dober gospodar, moralo ga zanimati, kdo mu je dejansko opravil naročene storitve. Ni dokazana resničnost nastanka poslovnega dogodka. Sploh ni razvidno, kdo naj bi gradivo pripravil. Nikjer se ne pojavi ime družbe A. d.o.o. Tudi ni mogoče ugotoviti, kdo, kdaj in za koga je analiza narejena. Prikazani so le splošno znani podatki. Tožena stranka ugotavlja, da računa ne vsebujeta podatkov v skladu z 82. členom ZDDV-1, ker ni napisane količine opravljenih storitev ter ni mogoče ugotoviti, kdo in v katerem obdobju in konkretno katere vrste storitev so bile opravljene. V postopku ni bilo mogoče ugotoviti, kdo je storitev opravil. Tožnik navedenih pomanjkljivosti ne more odpraviti s predlaganim zaslišanjem končnega naročnika analize D.D., saj slednji ne more pojasniti, da je storitev za tožnika opravila prav izdajatelj spornih računov. Gre za navidezne posle in fiktivne račune.

Tožnik je vložil tožbo, v kateri navaja kršitev materialnega prava, bistveno kršitev pravil postopka ter nepravilno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Ni vprašanje, ali so bile storitve opravljene, saj izhaja, da so bile. Sporno je, da naj bi tožnik ne izkazal, da jih je opravil dobavitelj, ki je naveden na računih in ki je spoznan za „missing trader“ družbo. Izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, saj je navedeno, da storitev naj ne bi opravil dobavitelj A. d.o.o., na drugi strani pa da storitve sploh ne bi bile opravljene. Navaja sodbo SEU v združenih zadevah C-439/04 in C-440/04. Ker so bile zadevne storitve opravljene, bi morala v postopku DIN tožena stranka ugotavljati le dejstvo, če je tožeča stranka morala ali mogla vedeti, da sodeluje pri transakciji, ki je del goljufije z DDV. Navaja sodbo SEU v združenih zadevah C-80/11 in C-142/11. V trenutku sklenitve pogodbe med tožnikom in dobaviteljem niso obstajali indici, ki bi tožniku morali vzbuditi sum goljufije. Davčni organ ni pristojen za ugotavljanje dejstva, ali je davčni zavezanec vedel ali bi moral vedeti, da sodeluje pri transakciji, ki je del utaje, temveč je za to pristojno nacionalno sodišče. V primeru suma kaznivega dejanja utajevanja DDV mora davčni organ posredovati zadevo v odločanje pristojnemu sodišču. Treba je presojati, ali je tožeča stranka pri sklepanju poslov ravnala razumno, kot se to od nje lahko upravičeno pričakuje. Glede na to, da je imel podizvajalec ID številko za DDV in zoper njega ni bil sprožen nikakršen postopek davčnega nadzora ter ni imel omejitve poslovanja, je v očeh vsakega skrbnega človeka razlog za prepričanje, da gre v tem primeru za legitimno poslovanje brez nevarnosti davčnih utaj. Tožnik je opravil vse preveritve, ki jih je v skladu z veljavno zakonodajo lahko. Navaja pogodbo o poslovnem sodelovanju. Tožnik je v poslu nastopal kot posrednik med dobaviteljem, kateri je izdelal analizo, in svojim naročnikom družbo E. d.d., ki je bil končni naročnik predmetne analize. Iz 3. člena pogodbe izhaja, da prodajalec izvoda analize ne bo obdržal, reproduciral, kopiral delno ali v celoti, preprodajal tretjim osebam, objavljal izsledkov. Gre za poslovno skrivnost. Tožnik je predlagal vpogled v analizo pri končnemu naročniku. Davčni organ je prejel na vpogled analizo, do katere pa se ni opredelil. Predlaga zaslišanje zakonitega zastopnika družbe E. d.d. Vse storitve s strani dobavitelja so opravljene pred 5. 6. 2007, kar dokazuje primopredajni zapisnik med tožnikom in končnim naročnikom in ne 5. 6. 2009. Dobavitelj na oglašuje dejavnosti, saj izdeluje analize in izvaja projekte za zaprt krog strank. Reference je tožnik pridobil od poslovnih partnerjev. Kot dober gospodarstvenik je preveril ID številko ter podatke iz bank, sodnega registra ipd.. Ni ugotovil nobenih dejstev, na podlagi katerih bi bilo moč sklepati, da dobavitelj posluje z namenom goljufije. Davčni organ ni ugotavljal objektivnih okoliščin o krivdi tožnika. Navaja prvi odstavek 33. člena, četrti odstavek 33. člena in 62. člen ZDDV-1. Sklicuje se na sodbo SEU v zadevi C-90/02. Očita kršitev načela nevtralnosti DDV. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in v zadevi meritorno odloči oz. podrejeno, da zadevo vrne v ponoven postopek, v obeh primerih pa toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Prvostopenjski organ je dokazal, da gre pri izdajatelju računa za t.i. „neplačujoči gospodarski subjekt“, ki ni opravil zaračunanih storitev, pri tožeči stranki pa, da ne razpolaga z dokumentacijo, ki bi dokazovala, da mu je opravljene storitve opravil prav izdajatelj računa. Račun mora vsebovati vse elemente, tako sestavine, ki omogočajo identifikacijo oseb, ki so sodelovale v poslovnem dogodku, kot tudi identifikacijo samega dogodka (opis vsebine dogodka), identifikacijo časa dobave oz. nabave ter čas opravljene storitve, kakor tudi podatek o količini in vrsti opravljenih storitev (8. točka 82. člena ZDDV-1). Če račun ne vsebuje vseh navedenih sestavin do take mere, da iz navedb na računi ni mogoče jasno razbrati poslovnega dogodka, taka listina ni verodostojna. Iz predloženih listin ni mogoče ugotoviti kdaj, v kakšnem obsegu ter kdo je sporne storitve opravil, saj bi tožnik za svoje trditve moral predložiti dokaze. Tako imenovane objektivne okoliščine samo še potrjujejo navedene ugotovitve in dejanske zaključke, niso pa bistvene za odločitev, kakor tudi ni bistveno ali je tožnik vedel oz. bi moral vedeti za položaj izvajalca storitev. Bistveno je, da tožnik ni izkazal, da bi omenjena družba kot izdajateljica računa storitev tudi dejansko opravila.

V pripravljalni vlogi tožnik med drugim navaja, da tožena stranka napačno presoja zadevni primer. Tožnik je predložil več dokazov, iz katerih izhaja, da mu je blago dobavila navedena družba.

V odgovoru na drugopis pripravljalne vloge tožnika tožena stranka navaja novejše sodbe SEU v združenih zadevah C-80/11 in C-142/11, C-324/11 in C-285/11, kjer je opravljena dobava blaga eden od temeljnih pogojev za priznanje pravice do odbitka. V obravnavani zadevi storitve po dveh spornih računih niso bile opravljene oz. ni bilo izkazano, da so bile opravljene, tožeča stranka pa v tej zvezi ničesar ne predloži. Že opis na računu je pavšalen, zato ni mogoča identifikacija poslovnega dogodka. V obravnavanem primeru je treba uporabiti pravila za dokazovanje iz 76. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Tožnik ni dokazal, da je storitve opravila prav družba A. d.o.o. Tožena stranka poudarja, da gre tožniku predvsem očitek, da uveljavlja odbitek vstopnega DDV na podlagi računov (neizpolnjevanje drugega pogoja, ki jim je mogoče očitati pomanjkljivosti po 82. členu ZDDV-1 - obvezni podatki na računih) ter da je pri tem pomembno, da ne razpolaga z nobeno drugo verodostojno listino, na podlagi katerih bi bilo mogoče trditi opravo zaračunanih storitev (neizpolnjevanje prvega pogoja), ne glede na to, da je bila predložena pogodba o sodelovanju z dne 5. 6. 2007 in primopredajni zapisnik z dne 5. 6. 2007 ter v pritožbi tudi kopije prvih strani posameznih segmentov analize in tabele prodaje avtomobilov. Ni bilo mogoče ugotoviti, da je bila zaračunana raziskava trga in izdelava analize tudi dejansko opravljena, saj iz listin ni mogoče ugotoviti, kdo, kdaj in za koga naj bi bila analiza narejena, saj so prikazani namreč le splošni podatki. Navaja sodbo Vrhovnega sodišče RS (X Ips 323/2011 z dne 25. 10. 2012) v primeru, ko storitve niso bile opravljene ali niso izkazane in da ni potrebno dodatno ugotavljati, ali je tožnik vedel ali bi moral vedeti za goljufijo osebe, ki mu je zaračunala storitve v smislu zgoraj navedenih sodb SEU. V obravnavanem primeru gre prav za takšno situacijo. Sodišču predlaga, da se tožba tožnika kot neutemeljena zavrne.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali gre tožniku odbitek vstopnega DDV po dveh računih družbe A. d.o.o.. Davčni organ tožniku ni priznal te pravice predvsem iz razloga, ker tožnik z verodostojnimi listinami ni izkazal, da mu je prav navedena družba opravila zaračunane storitve. Tožniku gredo očitki, da nima verodostojnih listinskih dokazov v smislu 85. člen ZDDV-1 v povezavi z 31. členom ZDavP-2. Za družbo izdajateljico računov pa prvostopenjski organ ugotavlja, da gre za družbo tipa „missing trader“ v smislu Uredbe ES 1925/2004. Prvostopenjski organ in tudi tožena stranka sta se v primeru, kot je obravnavani, pri presoji upravičenosti do odbitka vstopnega DDV, predvsem ukvarjala z vprašanjem, ali so bile storitve dejansko opravljene prav s strani izdajatelja računa in ali tožnik razpolaga z verodostojnimi listinami, ki bi dokazovale opravo storitev prav s strani te družbe. Davčna organa navajata, da tožnik nima verodostojnih listin po SRS in da je šlo za navidezne račune, ki ne vplivajo na obdavčenje. Navideznost po mnenju prvostopenjskega organa izhaja predvsem iz okoliščin, ki jih je ugotovil na strani izdajatelja računov oziroma je davčni organ ugotavljal, ali je bil izdajatelj računov zmožen opraviti zaračunane storitve oz. ali so jih namesto njega opravili drugi podizvajalci, vendar pa objektivnih okoliščin, ki kažejo na to, da je tožnik vedel ali bi moral vedeti, da sodeluje pri transakciji, ki je del utaje DDV, ne pojasni, zato ima prav tožnik, ko navaja, da se teh razlogov ne da preizkusiti.

Sodišče se strinja tudi z očitkom tožnika, da nepravilnosti, ugotovljene na strani izdajatelja računov, ne morejo biti ključni razlog za nepriznavanje pravice do odbitka vstopnega DDV. To izhaja tudi iz novejše sodne prakse SEU, ki se nanjo sklicuje tudi tožnik (tako npr. v združenih zadevah C-80/11 in C-142/11, Mahagében in Dávid z dne 21. 6. 2012 ter v zadevi C-324/11, Tóth z dne 6. 9. 2012). SEU je med drugim pristojno zagotoviti enotno razlago in uporabo prava EU. Interpretativne sodbe SEU imajo učinek ex-tunc (za nazaj) in veljajo erga omnes (za vse). Nacionalna sodišča morajo tako obrazložen predpis uporabiti tudi za pravna razmerja preden je SEU to razlago podalo.

Pravica do odbitka vstopnega DDV je vezana na pogoje, ki jih predpisuje ZDDV-1 (prvi odstavek 63. člena, prvi odstavek 67. člena, 81. člen in 82. člen)1. Davčni zavezanec sme praviloma odbiti vstopni DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da se DDV nanaša na dobavo blaga ali storitev drugega davčnega zavezanca, 2. da ima davčni zavezanec ustrezen račun, 3. da gre za dobavo tega blaga ali storitev za namene njegovih obdavčenih transakcij, 4. da ne gre za goljufijo ali zlorabo DDV oz. da davčni zavezanec ni vedel ali bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt, višje v dobavni verigi. Pravica do odbitka vstopnega DDV se lahko zavrne, če kateri od teh pogojev ni izpolnjen.

Po presoji sodišča je v zvezi s prvim pogojem odločilno predvsem ali je bila storitev tožniku opravljena (točka a) prvega odstavka 63. člena ZDDV-1). Kolikor je izpolnjen prvi pogoj, to je, da so bile storitve opravljene, pri čemer se je potrebno do tega izrecno opredeliti, je drugi pogoj, da ima davčni zavezanec ustrezen račun v smislu 82. člena ZDDV-1, o čemer se je treba opredeliti za vsak račun posebej, pri tem pa tudi upoštevati stališča iz sodne prakse SEU (npr. v zadevi Dankowski C-438/09). V primeru, da je račun popoln in da je šlo za uporabo blaga za namene tožnikovih obdavčljivih transakcij (tretji pogoj), pa je mogoče pravico do odbitka vstopnega DDV zavrniti le v primeru, če davčni organ na podlagi objektivnih okoliščin dokaže, da je tožnik kot naslovnik računa vedel ali bi moral vedeti, da so bile transakcije povezane z goljufijo izdajatelja računa oz. mora davčni organ izkazati takšne indice, ki kažejo na subjektivni element na strani tožnika. Pri tem pa ni vedno pomembno, ali je storitev opravljana prav s strani izdajatelja računa, njegovega podizvajalca ali koga drugega, kot smiselno izhaja tudi iz sodb SEU v že zgoraj omenjenih zadevah Tóth ter Mahagében in Dávid. Te okoliščine pa se presojajo v okviru razlage sistema DDV po nacionalnem pravu in pravu EU, pri čemer so relevantne predvsem sodbe v že omenjenih zgoraj zadevah ter v zadevi Bonik EOOD C-285/11 z dne 6. 12. 2012. V tem kontekstu pa mora davčni organ upoštevati tudi pravilo o dokaznem bremenu, kot izhaja iz sodb SEU.

Ker je zavrnitev pravice do odbitka vstopnega DDV izjema od temeljnega načela, posamični objektivni kriteriji pa so v pozitivni zakonodaji nedoločeni, je opredelitev kriterijev, ki jih je v posameznem primeru potrebno zahtevati od davčnega zavezanca, odvisna od okoliščin posameznega primera. Davčna organa v obravnavanem primeru glede subjektivnega kriterija, torej zavedanja tožnika o sodelovanju v davčni goljufiji, predvsem slonita na stališču, da svojo dobrovernost, da ni mogel vedeti, da sodeluje pri davčni goljufiji, tožnik lahko dokaže le s tem, da bi poslovne dogodke verodostojno dokumentiral, ostale ugotovitve pa slonijo predvsem na okoliščinah, ki jih je ugotovil prvostopenjski organ na strani izdajatelja računov, ki ga opredeli kot „missing trader“ družbo. Slednje pa glede na novejšo prakso SEU samo po sebi ne more biti relevanten razlog za nepriznavanje pravice do odbitka, če se z drugimi dejstvi ne dokaže, da je tožnik to vedel ali bi moral vedeti.

Davčna organa se posebej s subjektivnim kriterijem (torej vedenjem tožnika o sodelovanju v davčni goljufiji) nista izrecno ukvarjala in ga zato v svojih odločbah tudi nista ustrezno obrazložila. Prvostopenjski organ navaja, da ni ugotavljal objektivnih okoliščin o krivdi tožnika, ugotavljal je samo ali je bila družba A. d.o.o. zmožna opraviti zaračunane storitve, ter da tako zahtevnih storitev kot izhajajo iz pogodbe v tako kratkem času ta družba ni opravila, to pa ne izhaja niti iz podatkov o njenih podizvajalcev. Ali obstojajo okoliščine, ki kažejo na subjektivni element na strani tožnika prvostopenjski organ niti tožena stranka ne pojasnita. Tožena stranka tožniku sicer očita, da kolikor je deloval kot dober gospodar, bi ga moralo zanimati, kdo mu je dejansko opravljal naročene storitve, sicer pa oba organa navedeta več okoliščin, ki se nanašajo na izdajatelja računa kot „neplačujočega gospodarskega subjekta“, kar pa ne more biti relevanten razlog, če se seveda z drugimi dejstvi in dokazi ne dokaže, da je davčni zavezanec za to vedel ali moral vedeti. Iz obrazložitve prvostopenjskega organ tudi ne izhaja, da sporne storitve tožniku sploh niso bile opravljene, kot npr. zatrjuje tožena stranka v svoji pripravljalni vlogi, ko se sklicuje na sodno prakso Vrhovno sodišče RS v zadevi X Ips 323/2011, čeprav te navedbe ne morejo nadomestiti obrazložitve odločbe pritožbenega organa, ter je v tem delu ostalo tudi dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Ali so bile storitve opravljene pa je relevantna okoliščina, ki lahko vpliva na (ne)priznavanje pravice do odbitka vstopnega DDV. Tožnik v tožbi kot tudi ves čas postopka zatrjuje in dokazuje ravno nasprotno, saj navaja, da so storitve raziskave oz. analize opravljene za tožnikovega naročnika E. d.o.o., za kar prilaga dokazila, do katerih se davčna organa nista opredelila in izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti. Tožena stranka v svoji obrazložitvi sicer tudi izpostavlja, da računa ne vsebujeta podatkov v skladu z 82. členom ZDDV-1, ker ni napisane količine opravljenih storitev in da ni mogoče ugotoviti kdo, v katerem obdobju in konkretno katere vrste storitve so bile opravljene (npr. prvi del po pogodbi 1 kos), vendar pa kot ključni razlog za zavrnitev pravice do odbitka navede, da mora biti izkazano, da so bile storitve res opravljene s strani izdajatelja računov. Slednje pa glede na zgoraj navedeno prakso SEU ne drži. Ob predpostavki, da se ugotovi, da so storitve opravljene s pomočjo drugih subjektov in ob dejstvu, da je izdan račun, ki ima vse potrebne sestavine, o čemer se je treba za vsak račun posebej opredeliti ter da gre za uporabo storitev za namene tožnikovih obdavčljivih transakcij, je ključnega pomena za (ne)priznavanje pravice do odbitka vstopnega DDV ugotavljanje in dokazna ocena - analiza vseh objektivnih dejstev in njihova povezava v smiselno celoto, ki bi s potrebno stopnjo gotovosti kazala na to, da je tožnik vedel ali vsaj moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi svoje pravice do odbitka, povezana z goljufijo izdajatelja računa ali drugega gospodarskega subjekta višje v dobavni verigi. Tega pa davčna organa nista storila. Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba v ključnem delu (glede subjektivnega elementa) neobrazložena in je ni mogoče preizkusiti.

V obravnavanem primeru je glede na povedano napačno uporabljeno materialno pravo, posledično pa je ostalo tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, saj vseh relevantnih okoliščin davčni organ niti ni ugotavljal in tudi ni izvedel dokazne ocene vseh objektivnih okoliščin in njihove povezave v smiselno celoto, ki bi s potrebno stopnjo gotovosti kazala na to, da je tožnik vedel ali bi vsaj moral vedeti, da so bile transakcije, na katere se sklicuje pri utemeljitvi svoje pravice do odbitka DDV, povezane z goljufijo izdajatelja računa ali drugega gospodarskega subjekta višje v dobavni verigi. Ker je po povedanem izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita, jo je sodišče na podlagi 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo ter zadevo v skladu s tretjim odstavkom, ob upoštevanju četrtega in petega odstavka istega člena ZUS-1, vrnilo prvostopenjskemu organu v ponoven postopek.

Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov ugotovilo, da je treba tožbi ugoditi.

Če sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, se tožniku, v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu, prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji in je tožnik v postopku imel pooblaščenca, ki je odvetnik, je po prvem odstavku 3. člena Pravilnika upravičen do povračila stroškov v višini 350,00 EUR, kar skupaj z DDV znaša 420,00 EUR.