Jedro

Lastninska pravica fizične ali civilne pravne osebe na nepremičnini, ki se vrača, je ovira za vrnitev v naravi; odškodnina za podržavljeno stavbno zemljišče se ne določa po tržni oziroma prometni vrednosti, ampak po metodologijah, določenih v ZDen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožničino tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 7.5.2004, s katero je bila zavrnjena njena pritožba proti odločbi Upravne enote Ljubljana z dne 13.2.2004. Z njo sta bili (med drugim) zavrnjeni tožničini zahtevi za vrnitev parc. št. 16 - njiva v izmeri 739 m2, vpisane v zemljiškoknjižni vložek št..., v naravi, ter za denacionalizacijo stavbnega zemljišča parc. št. 81 v izmeri 131 m2 in 86 m2, vpisanega v vl. št...., v obliki odškodnine po tržni vrednosti stavbnih zemljišč, v denarju.

Sodišče v izpodbijani sodbi glede omenjenih spornih točk upravne odločbe prve stopnje pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke. Nepremičnin (parc. št. 16 v izmeri 739 m2 ter št. 81, obe vl. št...) iz razlogov 3. odstavka 16. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) ni mogoče vrniti v naravi. Podlaga za določitev odškodnine za parc. št. 81 je lahko le vrednost, določena v skladu z določbami 44. člena ZDen in na njegovi podlagi izdanim Navodilom o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (Uradni list RS, št. 23/92, 42/93 - odl. US RS, 65/93 - odl. US RS, 26/00), ne pa njihova tržna vrednost. Tožnica vlaga pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da izpodbijane odločbe naj ne bi imele razlogov o tem, kako je fizična oseba, ki je imela na nepremičnini, št. 16 pravico uporabe, pridobila lastninsko pravico po določbah ZLNDL, ko pa ZDen v 88. členu izrecno prepoveduje sleherno razpolaganje z nepremičninami, glede katerih obstaja dolžnost vrnitve. Odškodnina za parc. št. 81 naj ne bi bila določena v skladu z določbo 1. odstavka 44. člena ZDen, po kateri se upošteva sedanja vrednost nepremičnine - to pa je lahko le tržna cena. ZDen vsebuje metodologijo za določitev vrednosti nepremičnin, zato za uporabo Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja v obravnavani zadevi, naj ne bi bilo podlage. Predlaga, da se pritožbi ugodi, ter se izpodbijana sodba spremeni tako, da se njenemu zahtevku ugodi.

Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1, ki velja od 1.1.2007 dalje, vložena pritožba izpolnjuje pogoje, da se obravnava kot pritožba po ZUS-1, ker je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev pravnega akta.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je bilo v postopku pravilno ugotovljeno, da nepremičnin parc. št. 16 - njiva v izmeri 739 m2 ter parc. št. 81 - stavbišče v izmeri 131 m2 ter dvorišče v izmeri 86 m2 ni mogoče vrniti v naravi zaradi obstoja ovire določene v 3. odstavku 16. člena ZDen. Po navedeni zakonski določbi namreč premoženja ni mogoče vrniti, če je na njem lastninska pravica fizičnih ali civilnih pravnih oseb. Da je v obravnavani zadevi J.K. na omenjenih nepremičninah pridobil pravico uporabe, niti ni sporno. Z uveljavitvijo Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (Uradni list RS, št. 44/97) pa so nepremičnine po samem zakonu postale lastnina fizičnih oseb, ki so imele na nepremičnini pravico uporabe. Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča RS pa lastninjenje (niti po ZLNDL niti po drugih zakonih) ne predstavlja nedopustnega razpolaganja z nepremičninami oziroma premoženjem, glede katerega po določbah tega zakona obstaja dolžnost vrnitve. Da sta omenjeni nepremičnini po samem zakonu postale lastnina J.K., ki je do tedaj imel na njih pravico uporabe, sta tožnici pravilno pojasnila že upravna organa. Zato je očitek, da odločbe nimajo razlogov o omenjenem pravnorelevantnem dejstvu, protispisen. Zatrjevana kršitev določb postopka ni izkazana.

Vrednost podržavljenega premoženja se po določbi 1. odstavka 44. člena ZDen določi po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti. Sedanja vrednost pa je po ustaljeni sodni praksi le na sedanje denarne razmere preračunana vrednost glede na stanje stvari ob podržavljenju in torej ni vrednost, do katere je prišlo zaradi spremenjenih razmer po podržavljenju. Metodologije in podzakonski predpisi, ki jih za ugotavljanje vrednosti določa ZDen, zato ne omogočajo vračanja premoženja po tržni vrednosti, kot jo je uveljavljala pritožnica. Zato je bil njen zahtevek utemeljeno zavrnjen.

V obravnavanem primeru sta upravna organa vrednost podržavljene nepremičnine pravilno ugotavljala po merilih Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja. ZDen je namreč v 85. členu pooblastil ministra za industrijo in gradbeništvo, da je izdal v soglasju z ministrom za varstvo okolja in urejanje prostora in ministrom za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano navodilo o merilih oziroma o metodologiji za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja, ki temelji na načelu, da se vrednost stvari ocenjuje po stanju na dan podržavljenja in po vrednosti na dan izdaje odločbe o denacionalizaciji. Metodologije, ki jih ZDen oziroma na njegovi podlagi izdani predpisi ne določajo za ugotavljanje vrednosti premoženja torej ne morejo biti podlaga za ugotavljanje sedanje vrednosti premoženja. Ker je bila v obravnavanem primeru vrednost podržavljene nepremičnine pravilno določena na podlagi določb 44. člena ZDen ter navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja, pritožbeni ugovor zmotne uporabe določb 44. člena ZDen ni utemeljen.

Vrhovno sodišče je spoznalo, da niso podani v pritožbi uveljavljani razlogi, in ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti. Zato je na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.