Jedro

Če tožnica ni uredila obveznega cepljenja za svojega mladoletnega otroka, zdravstveni inšpektor odredi ukrepe po Zakonu o nalezljivih boleznih.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS zavrnilo tožničino tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 15.3.2000, s katero je bila zavrnjena njena pritožba proti odločbi Zdravstvenega inšpektorata RS, Območne enote L. z dne 6.10.2000. Z njo je bilo odločeno, da je tožnica skupaj z D.L. dolžna urediti za svojega sina T.L., roj. 21.8.1999 obvezno cepljenje proti otroškim nalezljivim boleznim po programu: proti davici, mrtvičnemu krču, oslovskemu kašlju, otroški paralizi, ošpicam, rdečkam, mumpsu in hemofiliusu influence B tipa (1. točka izreka), rok ureditve je 6 mesecev po prejemu izpodbijane odločbe (2. točka izreka) ter da mora v omenjenem roku predložiti dokazilo (otroško cepilno knjižico), v katero pooblaščeni zdravnik potrjuje cepilni status.

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe med drugim ugotavlja, da gre v obravnavani zadevi za inšpekcijski ukrep odreditve ukrepa (cepljenja) po 8. točki 47. člena Zakona o nalezljivih boleznih (Uradni list RS, št. 69/95 dalje ZNB).

Ker podatki upravnih spisov potrjujejo pravilno ugotovitev upravnih organov, da tožničin otrok nima opravljenega obveznega cepljenja proti otroškim nalezljivim boleznim, določenim v 1. alinei 22. člena v povezavi s 25. členom omenjenega zakona (ZNB), je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. V primeru obveznega cepljenja kot ga določa ZNB gre za koristi za zdravje širše skupnosti (in posameznika), zato je zavrnilo tožničine ugovore o nedopustnosti posega v nekatere izmed človekovih pravic.

Tožnica v pritožbi, ki jo vlaga zaradi zmotne uporabe materialnega prava navaja, da se pri nas za rutinsko cepljenje otrok uporabljajo nekakovostna, neučinkovita in potencialno nevarna cepiva, ki med drugim vsebujejo izjemno nevarne snovi (tiomersal, aluminijev hidroksid, formaldehid, glutaval dehid itd.). Nihče iz javne zdravstvene službe v njenem primeru ni bil pripravljen izvršiti svoje zakonsko predpisane pojasnilne dolžnosti (47. člen Zakona o zdravstveni dejavnosti). Določba 1. alinee 22. člena ZNB, ki je podlaga za izdajo prvostopne upravne odločbe, je v nasprotju s 17., 34., 35. in 51. členom Ustave RS. Zato predlaga ugoditev njeni pritožbi, ter da pritožbeno sodišče sproži postopek za presojo ustavnosti omenjene zakonske določbe pri ustavnem sodišču. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno odločilo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge. Presodilo je tudi vse tožbene ugovore in med njimi navedlo, zakaj tudi po njegovi presoji v primeru obveznega cepljenja, kot ga določa ZNB, glede na zatrjevane kršitve človekovih pravic, ne gre za prekomeren ukrep.

Obvezno cepljenje pred nalezljivimi boleznimi predpisuje 22. člen ZNB kot enega izmed ukrepov, s katerimi je zakonodajalec zasledoval preprečevanje širjenja in obvladovanje nalezljivih bolezni. V primeru 1. alinee 1. odstavka omenjenega zakonskega določila gre, kot sicer utemeljeno navaja tožnica, za poseg v nekatere človekove pravice (v pravico posameznika odločati o samem sebi, v pravico do varstva njegove telesne integritete (35. člen Ustave RS) in v pravico do prostovoljnega zdravljenja (3. odstavek 51. člena Ustave RS). Korist, ki jo prinaša cepljenje za zdravje posameznika in širše skupnosti tudi po presoji pritožbenega sodišča presega morebitno škodo, ki utegne nastati posameznikom zaradi stranskih pojavov tega ukrepa. V primerih, ko bi cepljenje pomenilo preveliko tveganje za zdravje posameznika, pa ZNB tudi omogoča ugotavljanje (trajnih) utemeljenih razlogov za opustitev cepljenja. Tudi zato je že ustavno sodišče v ugotovitveni odločbi št. U-I-127/01 z dne 12.2.2004 ocenilo, da bi opustitev obveznega cepljenja pomenila veliko tveganje, da bi v primeru, če bi zaradi tega stopnja precepljenosti padla pod kritično mejo, prišlo do ponovnega pojava nalezljivih bolezni in epidemij. Te posledice bi bile za zdravje oziroma življenje ljudi neprimerljivo večje kot je tveganje za nastanek zdravstvenih težav, ki se le izjemoma pojavijo po cepljenju. Zato je ocenilo, da koristi, ki jih prinaša obvezno cepljenje za zdravje posameznika in članov širše skupnosti, presegajo težo posledic posega v ustavne pravice posameznika. Zato obvezno cepljenje, kot ga določa ZNB ni prekomeren ukrep. Zato je presodilo, da določba 1. alinee 1. odstavka 22. člena ZNB ni v neskladju z ustavo (1 točka omenjene odločbe).

Tožnica ne navaja razlogov (kontraindikacij) za opustitev obveznega cepljenja. Zato ugotovitev ustavnega sodišča, da je ZNB v neskladju z ustavo, ker ne ureja postopka in pravic prizadetih v zvezi z ugotavljanjem obstoja upravičenih razlogov za opustitev obveznega cepljenja ter odškodninskega varstva oseb, ki zaradi obveznega cepljenja utrpijo škodljive posledice za svoje zdravje (2. točka izreka odločbe U-I-127/01) na odločitev v obravnavani zadevi ne vpliva. Pritožbeni ugovor, da nihče iz javne zdravstvene službe ni bil pripravljen izvršiti zakonsko predpisane pojasnilne dolžnosti po 47. členu Zakona o zdravstveni dejavnosti, pa ni razlog za izpodbijanje ukrepa zdravstvenega inšpektorja.

Ker je pritožbeno sodišče spoznalo, da je pritožba neutemeljena in da niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.