Jedro

Za odškodninsko odgovornost in izpolnitev predpostavke škodljivega dejstva in nedopustnosti ravnanja zadošča že takšno ravnanje, ki je na splošno nedopustno in ni potrebno, da bi bilo s pravno normo ali predpisom posebej prepovedano.

Izrek

Pritožba se zavrne in se vmesna sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Pritožnica sama nosi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da je tožena stranka tožniku v celoti odgovorna za škodo, ki jo je utrpel v škodnem dogodku dne 2. 2. 2005. Vmesno sodbo tožena stranka pravočasno pritožbeno izpodbija iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in posledično zmotne uporabe materialnega prava.

Strinja se sicer z zaključkom sodišča prve stopnje, da ni podana objektivna odškodninska odgovornost zavarovanca tožene stranke, ne strinja pa se z ugotovitvijo, da je podana krivdna odgovornost, ker je inštruktor pregrobo stisnil komolca tožeče stranke, pri čimer je po sistemu vzvoda prišlo do zategnitve lisic in posledično do poškodbe zapestij in hrbtnega mišičja tožnika. Izveden dokazni postopek potrditvi pritožbe ne daje podlage za zaključek, da naj bi inštruktor pregrobo stisnil komolca tožnika. Pritožba poudarja trditve inštruktorja, da je prišlo do zategnitve lisic, ker se je tožnik upiral, prijem pa je bil izveden pravilno, kar je potrdil tudi neposredni očividec, kot priča zaslišani I. H., pri čemer pa ni vedel povedati, ali se je tožnik upiral oz. premikal, vse ostale priče pa pri izvedbi prijema niso bile neposredno prisotne in so v bistvu videle zgolj reakcijo tožnika na izvedbo prijema. Pritožba še navaja, da dejstvo, da je tožnik, ko je začutil bolečino, tudi zakričal, še ne pomeni avtomatično, da je bil prijem izveden nepravilno ali da je inštruktor ravnal protipravno, kar je pogoj za obstoj odškodninske odgovornosti tožnikovega delodajalca. Tako priča H., kot tudi izvedenec sta navedla, da je tožnikova telesna struktura v ramenskem delu specifična, kar posledično pomeni, da je bila izvedba prijema za tožnika boleča verjetno prav iz omenjenega razloga, slabšo gibljivost tožnika v ramenskem delu pa je kot možen vzrok poškodbe navedel tudi izvedenec. Po trditvi pritožbe bi bilo ravnanje inštruktorja v konkretnem primeru protipravno, če bi s prijemom kljub opozorilu oz. kriku tožnika nadaljeval in ne bi popusti.

Pritožba nadalje še trdi, da dejstvo, da nobena od prič ni potrdila tožnikovega upiranja, še ne pomeni, da je podana odgovornost delodajalca tožnika in posledično tožene stranke, saj v konkretnem primeru ni izkazan obstoj protipravnega ravnanja inštruktorja, ki ga mora dokazati tožeča stranka. Očitno je, da je škoda v konkretnem primeru posledica spleta nesrečnih okoliščin oz. nesrečnega naključja in ne protipravnega ravnanja delavca zavarovanca tožene stranke, kar je potrdil tudi postavljeni izvedenec.

Tožena stranka pritožbenemu sodišču zato predlaga, da pritožbi ugodi tako, da izpodbijano vmesno sodbo spremeni in zavrne tožbeni zahtevek tožnika. Priglaša tudi pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da se je tožnik kot policist poškodoval pri praktični vaji samoobrambe na delovnem mestu, pri čemer je do poškodbe tožnika prišlo, ko je inštruktor, tudi delavec zavarovanca tožene stranke, nad tožnikom izvajal transportni prijem.

Sodišče prve stopnje je odgovornost zavarovanca tožene stranke in posledično tudi odgovornost tožene stranke pravilno presojalo po krivdnem načelu in pri tem izhajalo in pravilnih materialnopravnih podlag. Te pa predstavljata najprej določili čl. 964/I in 965/I Obligacijskega zakonika (OZ), glede na to, da tudi pritožbeno ni sporno, da je tožena stranka odgovorna zavarovalnica tožnikovega in inštruktorjevega delodajalca; čl. 184 Zakona o delovnih razmerjih (ZDR), ki določa, da je nastalo škodo delavcu pri delu ali v zvezi z delom delodajalec dolžan povrniti po splošnih pravilih civilnega prava; nadalje pa tudi na dol. čl. 131/I OZ, ki določa, da je dolžan tisti, ki škodo drugemu povzroči, to povrniti, razen če dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde, s tem v zvezi tudi dol. čl. 135 OZ, ki govori o tem, kdaj je podana krivda, in nadalje pri presoji ravnanja inštruktorja tudi dol. čl. 6/II OZ, ki govori o strožji skrbnosti strokovnjaka ter dol. čl. 10 OZ, ki uzakonja eno izmed temeljnih načel obligacijskega prava in sicer, da se je vsak dolžan vzdržati ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo. Sodišče prve stopnje je nadalje odgovornost zavarovanca tožene stranke in posledično tudi tožene stranke presojalo tudi po dol. čl. 147 OZ, ki pa v konkretnem primeru ne pride v poštev. Ob dejstvu, da je tožnik utrpel poškodbo kot delavec zavarovanca tožene stranke, ki mu jo je povzročil inštruktor, tudi delavec zavarovanca tožene stranke, tožnik ne predstavlja tretje osebe po čl. 147 OZ. Vendar pa ob pravilno ugotovljenih vseh odločilnih dejstvih po zgoraj navedenih ostalih materialnopravnih podlagah, presoja odgovornosti še po dol. čl. 147 OZ na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje ne vpliva.

Pritožba neutemeljeno graja dokazno oceno in tudi posledično sprejeti materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožeči stranki za škodo iz obravnavanega škodnega dogodka odškodninsko odgovorna.

Sodišče prve stopnje je vse izvedene dokaze, vključno z izpovedbo inštruktorja, ki jo posebej izpostavlja pritožba, pravilno dokazno ocenilo tako, kot mu narekuje dol. čl. 8 Zakona o pravdnem postopku (ZPP), torej s presojo vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in na podlagi uspeha celotnega postopka nato utemeljeno zaključilo, da je podana odškodninska odgovornost zavarovanca tožene stranke in posledično tudi tožene stranke kot njegove odgovornostne zavarovalnice za tožniku v obravnavanem škodnem dogodku nastalo škodo.

Dokazno podprt in zato prepričljiv je zaključek sodišča prve stopnje, da nobena od zaslišanih prič, tudi priča H., ki jo pritožba posebej izpostavlja, ni potrdila izpovedbe inštruktorja in s tem tudi ne trditev tožene stranke, da se je tožnik inštruktorju pri izvedbi transpornega prijema upiral (s čimer potrditvi tožene stranke naj ne bi spoštoval navodil inštruktorja), niti v tem, da bi se tožnik nagnil naprej in ga dvignil. Ob ugotovljenem je zato pravilno in utemeljeno zaključilo, da tožniku ni mogoče pripisati odgovornosti pri izvedbi vaje.

Pritožba nadalje tudi nima prav, ko trdi, da tožeča stranka ni dokazala protipravnosti ravnanja inštruktorja in s tem zavarovanca tožene stranke.

Pri utemeljitvi nedopustnosti ravnanja kot ene od predpostavk odškodninske odgovornosti, je sodišče prve stopnje utemeljeno poudarilo temeljno načelo obligacijskega prava, ki ga uzakonja 10. čl. OZ, da je vsak dolžan vzdržati se ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo. Za odškodninsko odgovornost in izpolnitev predpostavke škodljivega dejstva in nedopustnosti ravnanja zadošča že takšno ravnanje (storitev ali opustitev), ki je na splošno nedopustno in ni potrebno, da bi bilo s pravno normo ali predpisom posebej prepovedano. V konkretnem primeru zato pregrobo izveden transportni prijem predstavlja tako nedopustno ravnanje. Zato je tudi ta element odškodninske odgovornosti sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in utemeljilo. Temeljito in prepričljivo je s sklicevanjem tudi na dol. čl. 6/II OZ obrazložilo tudi obstoj krivdnega ravnanja inštruktorja, kot tudi vzročno zvezo med ravnanjem inštruktorja in poškodbo tožnika in s tem posledično tudi nastankom škode pri tožniku. Zato je ob prepričljivi dokazni oceni vseh izvedenih dokazov tudi utemeljeno zaključilo, da je podana polna odškodninska odgovornost tožene stranke kot odgovornostne zavarovalnice zavarovanca tožene stranke za tožniku nastalo škodo v obravnavanem škodnem dogodku.

Presoja obstoja predpostavk odškodninske odgovornosti (obstoj škodljivega dejstva, nedopustne škode, vzročne zveze in odgovornosti na strani povzročitelja), je na sodišču in ne na izvedencu, zato tudi pritožbeno sklicevanje na izvedenčevo mnenje, da je škoda posledica spleta nesrečnih okoliščin, ne more izpodbiti temeljito in dokazno podprto obrazloženih ugotovitev sodišča prve stopnje o obstoju vseh štirih elementov odškodninskega delikta, ki morajo biti izkazani za ugotovitev obstoja odškodninske odgovornosti kot temelja odškodninskega zahtevka tožnika.

Sodišče je pri odločanju o tožbenem zahtevku vezano na trditveno podlago, ki jo pravdni stranki v pravdi ponudita (čl. 7/I in 212 ZPP). Tožena stranka v pravdi ni navajala in zatrjevala, da je vzrok poškodbe tožnikova specifična telesna struktura v ramenskem delu, tudi sicer pa je izvedenec slabšo gibljivost tožnika v ramenskem delu navedel le kot možen vzrok poškodbe, kar pa še ne izpolnjuje potrebnega dokaznega standarda gotovosti. Zato pritožbenim trditvam tudi v tej smeri ni slediti.

Ob obrazloženem se pritožba tožene stranke pokaže kot neutemeljena. Pritožbeno sodišče ob pritožbenem preizkusu v okviru pritožbenih razlogov tudi ni zasledilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (čl. 350/II ZPP). Zato je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353 ZPP).

Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, bo morala svoje stroške pritožbe nositi sama (čl. 165/I v zv. s čl. 154/I ZPP).