Jedro

1. Presoja višine odškodnine za negmotne škode zaradi zloma vratnega vretenca.

2. Tožnikova bruto izguba na zaslužku iz obrtne dejavnosti naj bi znašala 324.955 DEM, kolikor je podjetje P. plačalo od septembra 1991 do februarja 1993 za uvožene plastične čepe, ki bi jih sicer izdelal tožnik. Ker pa je bila prometna nezgoda šele 28.9.1991, ko pogodba za dobavo čepov podjetju P. še ni bila sklenjena, niso bili izdelani vzorci in niso bila izdelana orodja za izdelavo čepov, za kar bi bilo potrebno 2 do 3 mesece, ni pomislekov proti zaključku nižjih sodišč, da ni izakazana vročna zveza med prometno nezgodo in tožnikovo poškodbo ter na opisan način opredeljeno gmotno škodo. Kakšne delne ali drugačne škode iz naslova izgube na zaslužku pa ni tožnik niti navajal niti dokazal.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da morata toženi stranki solidarno plačati tožniku znesek 3.547.500 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer 3.500.000 SIT kot odškodnino za nepremoženjsko škodo in 47.500 SIT za premoženjsko škodo. Višji tožbeni zahtevek do uveljavljanih 13.577.548 SIT je sodišče zavrnilo, toženima strankama pa je naložilo solidarno povrnitev stroškov pravdnega postopka tožniku v znesku 76.506 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Pritožbo tožeče stranke glede zavrnjenega dela tožbenega zahtevka v višini 7.050.548 SIT je sodišče druge stopnje zavrnilo.

Revizijo je vložila tožeča stranka. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1. točki prvega odstavka 370. člena ZPP v zvezi s 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP ter zmotno uporabo materialnega prava. Vrednost izpodbijanega dela sodbe znaša 7.050.548 SIT in sicer izpodbija odločitev o nepremoženjski škodi glede zavrnjenega dela zahtevka v višini 2.000.000 SIT. V reviziji navaja, da se je pritožbeno sodišče glede strahu ustavilo le pri dejanskem stanju, pri čemer je bilo nedosledno in protispisno. Kljub izvedenskemu mnenju dr. S., da je tožnik vedel, da lahko pride do komplikacij in je zato intenziven sekundarni strah trajal do kontrolnega pregleda dne 16.03.1992, je navedlo, da je bil trend izboljševanja in da strah ni bil ves čas enako intenziven. Izvedenec ni navedel zmanjševanja sekundarnega strahu, zato je razlogovanje drugostopenjske sodbe v direktnem nasprotju z izvedenskim mnenjem. Ker se prestrašenost ne da količinsko izmeriti, se je treba vživeti v stisko oškodovanca. Vsak, ki mu je meriti tovrstno stisko drugega, bi se moral vprašati, ali bi po enaki meri njemu samemu odmerjena odmena prestala preizkus pravičnosti. Zavrnitev pritožbe glede zmanjšanja življenjske aktivnosti izvira iz protispisnega izhodišča pritožbenega sodišča, da naj bi tožnikova aktivnost ne bila tolikšna, kot jo je zatrjeval. Razlogovanje, da je tožnikova izguba življenjskih aktivnosti manj izrazita zaradi let, je v nasprotju s splošno znanimi dejstvi in žaljiva. Razlogovanje, da tožnik ni dokazal, da se je upokojil zaradi poškodb, je skregano z dejstvi, znanimi iz spisa, da je bil tožnik pred nesrečo izredno aktiven, potem pa se je moralo njegovo življenje v temeljih zamajati.

Tožnik nadalje navaja, da je glede škode zaradi izpada zaslužka v obratovalnici (sporno 5.050.548 SIT) neskladje med vsebino sodnih pisanj ter njihovim prikazom in interpretacijo v drugostopenjski sodbi. Postavlja deset vprašanj in navaja, da vsebina spisa dopušča le pritrdilne odgovore. Iz tega izhaja, da je bila tožnikova vloga ključna pri proizvodnji, ki je zaradi poškodb izpadla in povzročila tožnikov izpad zaslužka. To izhaja iz niza medsebojno povezanih dokazov. Kaj pa bi lahko, razen tožnikovega zdravljenja, povzročilo tolikšno zanihanje zaslužka v dolgoletni stabilni obratovalnici, se sprašuje tožeča stranka. Meni, da odgovor na to spada v problem iskanja materialne resnice, ki se mu po prejšnjem ZPP sodišče ne bi smelo izogniti.

Revizija je bila vročena toženima strankama, ki nanjo nista odgovorili in Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS (375. člen Zakona o pravdnem postopku; ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002).

Revizija ni utemeljena.

V zvezi z revizijsko spornim zneskom odškodnine za strah v višini 500.000 SIT tožeča stranka zatrjuje bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta naj bi bila v tem, da so razlogi drugostopenjske sodbe o postopnem pojenjavanju strahu v nasprotju z izvedenskim mnenjem dr. E. S. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je ta očitek neutemeljen. Ne samo, da je bil tožnik v hudem strahu, da bo ostal hrom, zaradi zloma drugega vratnega vretenca, do kontrolnega slikanja dne 16.03.1992, tudi nadaljnje ugotovitve izhajajo iz izvedenskega mnenja. V izpodbijani sodbi so namreč pravilno povzeti posamezni podatki iz medicinskega izvedenskega mnenja o kontrolnih pregledih in vsakokratnih ugotovitvah, ki izkazujejo potek zdravljenja brez komplikacij. Temu sledeča ocena, da je bil trend zmanjševanja intenzivnosti strahu, temelji na delu izvedenskega mnenja, v katerem izvedenec dr. S. ugotavlja, da "je bilo že videti, da se je zlom vratne hrbtenice primerno zarasel, ko je tožnik lahko pričel odstranjevati vratno opornico". Tožnik pa je halo steznik nosil do 25.11.1991, ko je dobil vratno opornico. Pri kontroli dne 13.01.1992 pa je ob rentgenski ugotovitvi dobrega zaraščanja zloma dobil navodilo, da lahko začne opuščati nošnjo ovratnice čez mesec dni. Izboljševanje zdravja je bilo torej jasno tudi tožniku, zato je pravilna in z izvedenskim mnenjem skladna ugotovitev o postopnem pojemanju hude bojazni, da bo tožnik ostal hrom, čim bolj se je bližal po izvedencu ugotovljeni konec strahu 16.03.1992. Tako kot ni podana ta kršitev, se ni mogoče strinjati z revizijo, da se je drugostopenjsko sodišče ustavilo le pri spodnji premisi sodniškega silogizma, to je pri dejanskem stanju. Primerjalo ga je namreč z zgornjo premiso, torej z zakonskim dejanskim stanom s pravno posledico, konkretno z 200. členom Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89) in napravilo ustrezen sklep v obliki določitve pravične denarne odškodnine za strah. Razlogi obeh sodb o upoštevanju okoliščin za odmero odškodnine so pravilni, revizijsko sodišče pa ocenjuje, da tako ustrezna individualizacija na eni strani, kot tudi objektivizacija v smislu primerjave z drugimi primeri sodne prakse, ne opravičuje višje odškodnine od prisojene v znesku 500.000 SIT. Tudi z materialnopravnega vidika je torej revizija v tem delu neutemeljena.

Za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je prisojena odškodnina v znesku 1.500.000 SIT, tožnik pa meni, da bi mu pripadla odškodnina v znesku 3.000.000 SIT. Revizijsko sodišče je prepričano, da je stališče tožeče stranke zmotno. Nižji sodišči sta namreč ugotovili, da ima tožnik lažje posledice pretresa možganov (glavoboli, vrtoglavice, motnje koncentracije, nespečnost). V posledici zloma drugega vratnega vretenca tožnik ne more dvigovati težjih predmetov, ne more hoditi na večje razdalje, ker se pojavijo bolečine v vratu, ima prisilno držo glave v določenem položaju ter lažjo omejeno gibljivost vratne hrbtenice pri rotaciji levo - desno. Zato ima težave pri vožnji avtomobila vzvratno in težje opravlja fizična dela, kot na primer delo na vrtu. Upoštevaje intenzivnost in trajanje duševnih bolečin zaradi opisanega zmanjšanja življenjske aktivnosti je sodišče prve stopnje ocenilo odškodnino v znesku 1.500.000 SIT kot primerno, sodišče druge stopnje pa se je postavilo na stališče, da tožnikova starost (54 let ob nezgodi) ni taka okoliščina, ki bi narekovala višjo odškodnino. V čem naj bi bila tukaj protispisnost ni jasno, starost pa se predvsem upošteva kot pomembnejša okoliščina pri mladih oškodovancih, za katere se predvideva, da bodo trpeli duševne bolečine daljše obdobje.

Utemeljevanje tožnikove hude prizadetosti zgolj z njegovo upokojitvijo leta 1994 pa ne more biti upoštevno, če ni dokazano, zakaj se je tožnik upokojil. Tožnik ni niti zatrjeval, da bi se upokojil kako drugače, kot redno starostno. Nikakršne kršitve določb pravdnega postopka v razlogih izpodbijane sodbe ni zaznati, z materialnopravnega stališča pa revizijsko sodišče ocenjuje, da upoštevaje tako subjektivne okoliščine na strani tožnika, kot tudi glede na primerljive primere sodne prakse, višja odškodnina od prisojene v znesku 1.500.000 SIT za to vrsto škode ni upravičena. Tudi v tem delu je materialno pravo pravilno uporabljeno.

Zavrnjen je tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine za izgubo na zaslužku v znesku 5.050.548 SIT. Revizija prikazuje zavrnitev tega tožbenega zahtevka kot posledico neskladja med vsebino sodnih pisanj ter njihovim prikazom in interpretacijo v drugostopenjski sodbi. Pri tem postavlja deset vprašanj in trdi, da vsebina spisa dopušča le pritrdilne odgovore. Revizijsko sodišče s takimi trditvami ne more soglašati. Ugotavlja, da tožeča stranka postavlja vprašanja, s katerimi problematizira dokazno oceno, ki ne more biti predmet revizijske presoje (tretji odstavek 370. člena ZPP). Pri tem se sklicuje na neskadje med vsebino sodnih pisanj in to dokazno oceno, kar skuša prikazati z naštevanjem vseh dokazov, ki so bili izvedeni in z nadaljnjo trditvijo, da so to pozitivni dokazi, ki so medsebojno povezani. Ob nadaljnji trditvi, da negativnih dokazov ni, je torej očitno izpodbijanje dokazne ocene in s tem ukvarjanje z dejanskim stanjem, kar na revizijski stopnji ni več dopustno. Tožeča stranka zato tudi na tem mestu neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kolikor pa vztraja pri svoji prejšnji trditvi, da bi moralo sodišče samo iskati materialno resnico, je že pritožbeno sodišče pravilno pojasnilo, da sklicevanje na posamezne določbe ZPP 1977 ne more biti uspešno, ker se je postopek na prvi stopnji nadaljeval in končal po določbah novega ZPP.

Tožnik je zatrjeval, da je izguba zaslužka posledica poškodbe v prometni nezgodi, ker ni mogel izdelovati plastičnih čepov za nogometne čevlje za P. Izhodišče za ugotovitev izgube je utemeljil na podatku P., da je v času od septembra 1991 do februarja 1993 namesto uporabe tožnikovih čepov, uvozila take čepe v vrednosti 324.955,82 DEM. Tolikšna naj bi bila tudi tožnikova bruto izguba na zaslužku, na podlagi tega podatka pa je sodni izvedenec izračunal, da bi znašal tožnikov čisti zaslužek 5.050.548 SIT. Ob neizpodbojnih ugotovitvah, da sta bila tožnik in njegova žena nosilca obrtne dejavnosti, kjer sta bila zaposlena tudi dva delavca, da se zatrjuje nastanek škode v obdobju od septembra 1991 do marca 1993, nezgoda pa je bila šele 28.09.1991, ko pogodba za proizvodnjo čepov za nogometne čevlje s P. še ni bila sklenjena in še niso bili izdelani vzorci, niti niso bila izdelana orodja za izdelavo čepov, za kar bi bilo potrebno po tožnikovi izpovedi dva do tri mesece, revizijsko sodišče nima pomislekov proti zaključku nižjih sodišč, da ni izkazana vzročna zveza med prometno nezgodo in posledično tožnikovo poškodbo ter na opisan način opredeljeno premoženjsko škodo. Ugotavljanje kakšnega drugega izpada tožnikovega zaslužka ter vzroka zanj pa ni bilo predmet tega postopka, saj tožnik kakšne delne ali drugačne škode iz naslova izgube na zaslužku ni niti navajal niti dokazoval. Glede na dejanske ugotovitve je torej zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo zneska 5.050.548 SIT materialnopravno pravilna.

Revizijsko sodišče po vsem opisanem zaključuje, da ni podan nobeden izmed uveljavljanih revizijskih razlogov, zaradi česar je bilo treba revizijo zavrniti (378. člen ZPP).