5. 10. 2023

ODLOČBA

Ustavno sodišče je v postopku za rešitev spora glede pristojnosti, začetem z zahtevo Policijske postaje Murska Sobota, na seji 5. oktobra 2023

odločilo:

Za odločanje v postopku o prekršku zaradi storitve prekrška, opisanega v obdolžilnem predlogu Policijske postaje Murska Sobota št. 223-503/2023/1 (3G691 – 51) z dne 14. 7. 2023 zoper Flaviusa Andreia Rusna, je pristojno Okrajno sodišče v Ljutomeru.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Policijska postaja Murska Sobota (v nadaljevanju prekrškovni organ) je na Okrajno sodišče v Ljutomeru vložila obdolžilni predlog, v katerem obdolžencu, državljanu Romunije, očita, da je zbiral prostovoljne prispevke v nasprotju s prvim odstavkom 5. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru (Uradni list RS, št. 70/06 in 139/20 – v nadaljevanju ZJRM-1) in s tem storil prekršek po prvem odstavku 17. člena ZJRM-1. Prekrškovni organ je sodišču predlagal, naj obdolžencu poleg glavne sankcije izreče tudi stranski sankciji, in sicer (1) na podlagi drugega odstavka 24. člena ZJRM-1 stransko sankcijo odvzema predmetov (tj. zaseženih bankovcev v skupni vrednosti 77 EUR in zaseženih listov za popis pridobljenih prostovoljnih prispevkov) ter (2) na podlagi prvega odstavka 24. člena Zakona o prekrških (Uradni list RS, št. 29/11 – uradno prečiščeno besedilo, 21/13, 111/13 in 32/16 – v nadaljevanju ZP-1) stransko sankcijo izgona tujca iz države. Predlog za izrek stranske sankcije izgona tujca iz države je utemeljil z navedbo, da je z očitanim prekrškom nastala škodljiva posledica in da so obdolženca zaradi istovrstnih in sorodnih prekrškov predhodno že obravnavale Policijska postaja Ljubljana Vič, Rogaška Slatina, Šmarje pri Jelšah in Postojna, iz česar izhaja, da nadaljuje zbiranje prostovoljnih prispevkov pod pretvezo gluhonemosti, zato je podana nevarnost, da bo prekrške zoper javni red in mir ter kazniva dejanja izvrševal tudi v prihodnje oziroma da ne bo spoštoval pravnega reda Republike Slovenije.

2.Okrajno sodišče v Ljutomeru je sprejelo sklep, s katerim se je izreklo za stvarno nepristojno za odločanje o navedeni zadevi in jo odstopilo v obravnavo prekrškovnemu organu. V sklepu je navedlo, da prekrškovni organ o prekršku ni odločil sam v hitrem postopku, temveč je vložil obdolžilni predlog pri sodišču zato, ker je ocenil, da so podani pogoji za izrek stranske sankcije izgona tujca iz države. Vendar po oceni sodišča prekrškovni organ pogojev za izrek te sankcije ni ustrezno obrazložil. Sodišče je pojasnilo, da je obdolženec državljan Evropske unije, zato je treba pri odločanju o izgonu upoštevati tudi (neposredno uporabljivo) Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta 2004/38/ES z dne 29. aprila 2004 o pravici državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic, ki spreminja Uredbo (EGS) št. 1612/68 in razveljavlja Direktive 64/221/EGS, 68/360/EGS, 72/194/EGS, 73/148/EGS, 75/34/EGS, 75/35/EGS, 90/364/EGS, 90/365/EGS in 93/96/EEC (UL L 158, 30. 4. 2004 – v nadaljevanju Direktiva), ki v 33. členu določa, da lahko država članica gostiteljica izda odredbo o izgonu kot kazen ali stransko kazen k zaporni kazni samo ob upoštevanju zahtev 27., 28. in 29. člena Direktive. Sodišče opozarja, da so v skladu s 27. členom Direktive omejitve svobode gibanja in prebivanja državljanov Evropske unije dopustne zaradi javnega reda, javne varnosti ali javnega zdravja, pri čemer morajo biti ukrepi, sprejeti zaradi javnega reda ali javne varnosti, v skladu z načelom sorazmernosti, temeljiti pa smejo izključno na osebnem obnašanju zadevnega posameznika, ki predstavlja resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo, ki prizadene osnovne interese družbe. Po oceni sodišča v obdolžilnem predlogu ni pojasnjeno, zakaj naj bi obdolženčevo ravnanje pomenilo takšno grožnjo. Zgolj navajanje, da je obdolženec v postopku pridobil protipravno premoženjsko korist, da ga je v preteklosti že obravnaval drug prekrškovni organ in da obstaja sum, da bo prekrške izvrševal tudi v prihodnje, po mnenju sodišča ne zadosti standardu ustrezne obrazloženosti predloga za izrek stranske sankcije izgona tujca iz države. Glede na navedeno sodišče ocenjuje, da ni ovir, da v zadevi odloči prekrškovni organ v hitrem postopku, v katerem lahko storilcu izreče globo in odvzem premoženjske koristi.

3.Po prejemu navedenega sklepa je prekrškovni organ pri Ustavnem sodišču vložil zahtevo za odločitev o sporu glede pristojnosti. Prekrškovni organ pojasnjuje, da v skladu s prvo alinejo drugega odstavka 52. člena ZP-1 hitri postopek ni dovoljen, če predlagatelj rednega sodnega postopka glede na naravo kršitve oceni, da so podani pogoji za izrek stranske sankcije po tem zakonu. V obravnavanem primeru naj bi prekrškovni organ glede na naravo kršitve ocenil, da so podani pogoji za izrek stranske sankcije izgona tujca iz države, izrek te sankcije naj bi v obdolžilnem predlogu predlagal in svojo oceno obrazložil, zato naj bi bilo za odločanje o prekršku pristojno sodišče. Prekrškovni organ meni, da se je sodišče pri presoji stvarne pristojnosti spustilo v podrobno ugotavljanje pogojev za izrek stranske sankcije izgona tujca iz države, kar naj bi bilo v nasprotju z ustaljeno presojo Ustavnega sodišča, ki izhaja iz odločb št. P-6/23 z dne 22. 6. 2023, št. P-4/23 z dne 30. 3. 2023 in št. P-1/23 z dne 30. 3. 2023. Glede predloga za izrek stranske sankcije odvzema predmetov pa prekrškovni organ pojasnjuje, da predlog v tem delu res ni vseboval posebne obrazložitve, vendar bi ga sodišče moralo pozvati, naj obdolžilni predlog dopolni. To stališče opira na odločbo Ustavnega sodišča št. P-36/09 z dne 13. 5. 2010 (Uradni list RS, št. 42/10).

B.

4.Ustavno sodišče je na podlagi osme alineje prvega odstavka 160. člena Ustave in osme alineje prvega odstavka 21. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS) pristojno odločati o sporih glede pristojnosti med sodišči in drugimi državnimi organi. Če pride do spora glede pristojnosti, ker več organov zavrača pristojnost v posamezni zadevi (t. i. negativni kompetenčni spor), lahko organ, ki mu je bila zadeva odstopljena, pa meni, da zanjo ni pristojen, zahteva rešitev spora glede pristojnosti (drugi odstavek 61. člena ZUstS).

5.V prvem odstavku 45. člena ZP-1 je določeno, da o prekrških odločajo prekrškovni organi in sodišča. Pristojnost med njimi razmejuje 52. člen ZP-1, ki v prvem odstavku določa, da se o prekrških praviloma odloča v hitrem postopku pred prekrškovnim organom, v drugem odstavku pa določa izjeme, ko hitri postopek ni dovoljen. V skladu s prvo alinejo drugega odstavka tega člena hitri postopek ni dovoljen, če predlagatelj rednega sodnega postopka glede na naravo kršitve oceni, da so podani pogoji za izrek stranske sankcije po tem zakonu. Navedena določba se nanaša na primere, ko izrek stranske sankcije po zakonu ni obvezen, temveč fakultativen, torej ko je v zakonu predpisano, da se določena sankcija sme izreči oziroma se lahko izreče. Če torej prekrškovni organ v takem primeru oceni, da so podani pogoji za izrek stranske sankcije, o prekršku ne sme odločiti sam v hitrem postopku, temveč mora pri sodišču vložiti obdolžilni predlog. V skladu s četrtim odstavkom 105. člena ZP-1 mora v obdolžilnem predlogu obrazložiti, zakaj ocenjuje, da so podani pogoji za izrek stranske sankcije. Prvi odstavek 106. člena ZP-1 določa, da če sodišče ugotovi, da je predlog nepopoln ali nerazumljiv, zahteva od predlagatelja postopka, naj ga v petnajstih dneh dopolni oziroma popravi; če tega predlagatelj postopka v roku ne stori, sodišče s sklepom zavrže obdolžilni predlog.

6.V obravnavani zadevi je prekrškovni organ v obdolžilnem predlogu predlagal izrek dveh fakultativnih stranskih sankcij, tj. odvzema predmetov (na podlagi drugega odstavka 24. člena ZJRM-1) in izgona tujca iz države (na podlagi prvega odstavka 24. člena ZP-1). Sodišče se je izreklo za stvarno nepristojno za odločanje o tej zadevi z argumentom, da prekrškovni organ predloga za izrek stranske sankcije izgona tujca iz države ni ustrezno obrazložil, glede stranske sankcije odvzema predmetov pa se ni opredelilo.

7.Ustavno sodišče pritrjuje stališču prekrškovnega organa, da neustrezna obrazloženost predloga za izrek stranske sankcije ne vpliva na stvarno pristojnost za odločanje o prekršku. Če predlagatelj v obdolžilnem predlogu poda predlog za izrek fakultativno predpisane stranske sankcije, sodišče pa oceni, da je ta predlog nepopoln, mora skladno s prvim odstavkom 106. člena ZP-1 predlagatelja pozvati, naj predlog dopolni.[1] Pravilno pa je tudi stališče prekrškovnega organa, da se sodišče pri preizkusu, ali je podana njegova stvarna pristojnost na podlagi prve alineje drugega odstavka 52. člena ZP-1, ne sme spuščati v presojo, ali je predlog za izrek stranske sankcije glede na okoliščine konkretnega primera utemeljen. Zakon namreč stvarne pristojnosti sodišča ne pogojuje z dejstvom, da so podani pogoji za izrek stranske sankcije; v skladu s prvo alinejo drugega odstavka 52. člena ZP-1 za stvarno pristojnost sodišča zadostuje, da oceno o obstoju teh pogojev sprejme prekrškovni organ. Sodišče sme torej o utemeljenosti predloga za izrek stranske sankcije odločiti šele po izvedenem rednem sodnem postopku.[2]

8.Glede na navedeno je Ustavno sodišče odločilo, da je za odločanje v postopku o obravnavanem prekršku pristojno Okrajno sodišče v Ljutomeru.

C.

9.Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi četrtega odstavka 61. člena ZUstS in četrte alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11, 70/17 in 35/20) v sestavi: predsednik dr. Matej Accetto ter sodnici in sodniki dr. Rok Čeferin, Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Rajko Knez, dr. Neža Kogovšek Šalamon, dr. Špelca Mežnar, dr. Rok Svetlič in Marko Šorli. Odločbo je sprejelo soglasno.

dr. Matej Accetto

[1]Prim. odločbe Ustavnega sodišča št. P-36/09 (6. točka obrazložitve), št. P-14/11 z dne 1. 3. 2012 (8. točka obrazložitve) in št. P-20/11 z dne 7. 6. 2012 (6. točka obrazložitve). Glej tudi P. Čas in N. Orel v: P. Čas et al., Zakon o prekrških s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2018, str. 648.

[2]Prim. odločbi Ustavnega sodišča št. P-19/14 z dne 7. 5. 2015 (8. točka obrazložitve) in št. P-6/23 (6. točka obrazložitve).