Jedro

Glede na dejanske ugotovitve sodišča prve in druge stopnje - da je tožnik sam iskal primerne ljudi, ki bi zanj skrbeli, da sta toženca skrbela za tožnika že pred sklenitvijo (že od junija 1981. dalje, ko tožnik še ni imel amputiranih obeh nog) in tudi po sklenitvi izročilne pogodbe, po njegovem odhodu iz bolnice (12.1.1982), pri čemer je bilo še ugotovljeno, da so zdravniki celo optimistično ocenili izid njegove bolezni in trajanje njegovega življenja (kar se je tudi uresničilo, saj je tožnik umrl šele leta 1985) - je sodišče druge stopnje utemeljeno izključilo možnost nepoštenega ravnanja tožencev, ki bi lahko imelo za posledico ničnost sporne pogodbe.

Tudi niso podani elementi oderuške pogodbe iz 141. člena ZOR. Glede na cit. dejanske ugotovitve namreč niso podane okoliščine, ki bi izkazovale, da sta toženca izkoristila tožnikovo stisko (njegovo bolezensko stanje), da bi pridobila njegovo premoženje. Sporna izročilna pogodba pa je tudi tvegan (aleatoren) pravni posel. Pogodbene stranke ob sklepanju pogodbe niso mogle točno vedeti, kakšne bodo življenjske okoliščine na strani tožnika - preživljanca (zlasti ne kakšna bo njegova življenjska doba) in kakšna bosta zato trajanje oz. obseg dajatev tožencev - preživljalcev (v pogodbi določena obveznost tožencev nuditi tožniku stanovanje in vsestransko oskrbo in nego do njegove smrti). Del podlage sporne pogodbe je bilo zato tudi tveganje, s katerim so pogodbene stranke ob sklenitvi pogodbe morale računati, da bo namreč vrednost izročenih tožnikovih nepremičnin lahko občutno presegla vrednost dejansko realiziranih dajatev tožencev.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek na razveljavitev izročilne pogodbe, s katero je tožnik kot izročitelj prepustil v takojšnjo dejansko last tožencema kot prevzemnikoma vsakemu do ene idealne polovice v tožbenem zahtevku navedenem premoženju, razen v obsegu treh parcel, glede katerih je tožbenemu zahtevku ugodilo. Zlasti na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca psihiatrične stroke je ugotovilo, da je bil tožnik v času sklenitve sporne izročilne pogodbe sposoben za razsojanje in zato poslovno sposoben. Pogodba je bila zato veljavno sklenjena.

Pritožbo pooblaščenca že med postopkom umrlih tožnikov zoper zavrnilni del je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje. Pritrdilo je ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je pogodba veljavna. Zavrnilo je tudi pritožbene očitke, da naj bi bila pogodba nična zaradi nepoštenosti tožencev, ki naj bi izkoristila tožnikovo stisko (bolezen) in z njim sklenila sporno pogodbo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je pooblaščenec tožnikov vložil revizijo. Uveljavlja vse revizijske razloge. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje. Očita nasprotje izrekov izpodbijanih sodb z njunimi razlogi. Tožnik je bil na dan sklenitve izročilne pogodbe hud bolnik. Toženca sta vedela za skorajšnjo tožnikovo smrt. Zato sta dosegla hitro overovitev pogodbe in zvijačno vnesla v pogodbo še tri druge parcele. Sporna pogodba je tudi oderuška; ni pravičnega razmerja med pričakovano življensko dobo izročitelja in vrednostjo prevzetega premoženja. Zmotni so razlogi drugostopnega sodišča, ko ugotavlja, da sporna pogodba ni nična. Drugostopno sodišče je tudi samo napravilo dokazne zaključke, ne da bi opravilo obravnavo, s čimer je tudi zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Moral bi biti postavljen izvedenec nevrokirurg, ki bi ugotovil izročiteljevo pogodbeno nesposobnost. Revizija je bila v skladu s 3. odst. 390. člena ZPP vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženima strankama, ki na revizijo nista odgovorili.

Revizija ni utemeljena.

V reviziji so sicer očitane vse bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. in 2. točke 1. odst. 385. člena ZPP, vendar pa je revizijsko sodišče lahko obravnavalo le tiste, ki so v nadaljevanju revizije izrecno navedene in obrazložene, po uradni dolžnosti pa je pazilo, ali ni bila v postopku morebiti storjena bistvena kršitev iz 10. točke 2. odst. 354. člena ZPP (člen 386 ZPP).

Revizija očita sodbama sodišča prve in druge stopnje nasprotje med izrekoma sodb in razlogi sodb s trditvami, da se v sodbenem izreku sporna pogodba delno razveljavlja, po drugi strani pa je v razlogih sodb navedeno, da je bil tožbeni zahtevek zavrnjen na podlagi 117. člena ZOR. Ta revizijska graja, ki uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odst. 354. člena ZPP, se nanaša na pravnomočni ugoditveni del odločitev obeh sodišč. Z revizijo proti odločitvi o delu zahtevka, s katerim je v pravdi uspel, pa revident ne izkazuje pravnega interesa. Zato revizijsko sodišče že samo iz teh razlogov tega revizijskega očitka ni moglo upoštevati (2. odst 389. člena ZPP). Tudi ni utemeljen revizijski očitek, s katerim se smiselno zatrjuje bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odst 354. člena v zvezi z 2. odst. 362. člena ZPP (ugotavljanje dejstev v pritožbenem postopku na nedovoljen način - ne da bi se opravila obravnava). Revizijsko sodišče namreč ugotavlja, da je sodišče druge stopnje vse svoje pravne zaključke (o katerih bo govora v nadaljevanju) oprlo le na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje in torej ni samo izvajalo dokazov.

Revizijske navedbe, da je bil tožnik na dan sklenitve pogodbe hud bolnik in da bi moral biti postavljen izvedenec nevrokirurg, ki bi ugotovil njegovo pogodbeno nesposobnost pa izpodbijajo dejanske ugotovitve obeh sodišč, da je bil na dan sklenitve sporne izročilne pogodbe (6.1.1982) tožnik sposoben razsojati in zato poslovno sposoben. Zato revizijsko sodišče teh navedb ni moglo upoštevati. Zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja namreč ni revizijski razlog (3. odst. 385. člena ZPP).

Z ugotovitvijo drugostopnega sodišča, da sporna pogodba ni nična, je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, drugostopno sodišče pa se je na te dejanske ugotovitve sklicevalo, da je tožnik sam iskal primerne ljudi, ki bi zanj skrbeli, da sta toženca skrbela za tožnika že pred sklenitvijo (že od junija 1981. dalje, ko tožnik še ni imel amputiranih obeh nog) in tudi po sklenitvi pogodbe - po njegovem odhodu iz bolnice (12.1.1982), pri čemer je bilo še ugotovljeno, da so zdravniki celo optimistično ocenili izid njegove bolezni in trajanje njegovega življenja (kar se je tudi uresničilo, saj je tožnik umrl šele leta 1985). Na podlagi vseh teh ugotovitev je sodišče druge stopnje izključilo možnost nepoštenega ravnanja tožencev, ki bi lahko imelo za posledico ničnost sporne pogodbe. Svoje odločitve torej ni oprlo le na ugotovitev, da bi bila pogodba nična le, če bi toženca izkoristila tožnikovo stisko na ta način, da bi z njim sklenila pogodbo v trenutku, ko bi mu neposredno grozila smrt - kot neutemeljeno navaja revizija.

Pravno neutemeljene so tudi revizijske trditve, da gre v spornem primeru za oderuško pogodbo, ki sta jih tožnika do revizijskega postopka le smiselno uveljavljala. Določila o oderuški pogodbi se nahajajo v 141. členu ZOR. Cit. zakonsko določilo vsebuje zahtevo, da mora pri oderuški pogodbi ena pogodbena stranka izkoristiti stisko, težko gmotno stanje, nezadostno izkušenost, lahkomiselnost ali odvisnost druge pogodbene stranke, da bi v svoj prid ali v prid tretje osebe dosegla očitno nesorazmerje medsebojnih dajatev (1. odst. cit. člena). Glede na gornje ugotovitve obeh sodišč pa v spornem primeru niso podane okoliščine, ki bi izkazovale, da sta toženca izkoristila tožnikovo stisko (njegovo bolezensko stanje), da bi pridobila njegovo premoženje. Že samo iz tega razloga je neutemeljeno revizijsko zatrjevanje, da je sporna izročilna pogodba oderuška. Sporna izročilna pogodba pa je tudi tvegan (aleatoren) pravni posel, kot pravilno ugotavlja sodišče druge stopnje. Pogodbene stranke ob sklepanju pogodbe niso mogle točno vedeti, kakšne bodo življenjske okoliščine na strani tožnika - preživljanca (zlasti ne kakšna bo njegova življenjska doba) in kakšna bosta zato trajanje oz. obseg dajatev tožencev - preživljalcev (v pogodbi določena obveznost tožencev nuditi tožniku stanovanje in vsestransko oskrbo in nego do njegove smrti). Del podlage sporne pogodbe je bilo zato tudi tveganje, s katerim so pogodbene stranke ob sklenitvi pogodbe morale računati, - da bo namreč vrednost izročenih tožnikovih nepremičnin lahko občutno presegla vrednost dejansko realiziranih dajatev tožencev.

Z izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje torej tudi ni bilo zmotno uporabljeno materialno pravo. Ker revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odst 354. člena ZPP, na katero mora paziti po uradni dolžnosti, je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).