Jedro

Pritožba ima prav, da tožena stranka glede razširjenega tožbenega zahtevka, ki ga je tožeča stranka uveljavila na glavni obravnavi 2. 7. 2013 dotlej ni mogla biti v zamudi. Tožeča stranka je tožbeni zahtevek zvišala za 2.800,00 EUR, zato je pritožbeno sodišče na podlagi določila 5. alineje 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da tečejo zakonske zamudne obresti od zvišanega zahtevka šele od dneva njegove vložitve.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločitvi o zakonskih zamudnih obrestih spremeni tako, da te tečejo od zneska 16.000,00 EUR od 13. 11. 2009 do plačila od zneska 2.800,00 EUR pa sedaj namesto od 13. 9. 2009 od 2. 7. 2013 do plačila in od zneska 1.134,63 EUR od 15. 4. 2010 do plačila.

Glede več zahtevanih zakonskih zamudnih obresti od 2.800,00 EUR od 13. 9. 2009 do 1. 7. 2013 se tožbeni zahtevek zavrne.

V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki nosita sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožniku odškodnino v znesku 18.800,00 EUR skupaj z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Takšno sodbo s pravočasno pritožbo izpodbija tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku v nadaljevanju ZPP) s predlogom spremembe izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne podrejeno njene razveljavitve in vrnitve zadev sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Tožeča stranka se v odgovoru na pritožbo zavzema za potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožba ima prav, da tožena stranka glede razširjenega tožbenega zahtevka, ki ga je tožeča stranka uveljavila na glavni obravnavi 2. 7. 2013 dotlej ni mogla biti v zamudi. Tožeča stranka je tožbeni zahtevek zvišala za 2.800,00 EUR, zato je pritožbeno sodišče na podlagi določila 5. alineje 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da tečejo zakonske zamudne obresti od zvišanega zahtevka šele od dneva njegove vložitve.

6. V ostalem je sodišče prve stopnje je v tem pravdnem postopku na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Svojo odločitev je skrbno obrazložilo, zato pritožbeno sodišče v celoti povzema pravilne zaključke in razloge sodišča prve stopnje in le še glede na izrecna pritožbena izvajanja dodaja:

7. Sodišče prve stopnje povsem utemeljeno ni ugodilo predlogu tožene stranke za dopolnitev izvedeniškega mnenja. Tožena stranka je predlagala dopolnitev mnenja tako, da naj izvedenec ugotovi ali bi ob manevru vozilo moglo (torej ali bi vozilo lahko) trčiti tudi v drugo oviro - ali bi z izpušnim loncem lahko trčilo v betonski rob. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je mnenje izvedenca cestno prometne stroke strokovno in obrazloženo ter skupaj z drugimi dokazi nudi sodišču podlago, da lahko odloči o temelju odškodninske odgovornosti tožene stranke. Pri tem pritožbeno sodišče le še pripominja, da naloga izvedenca ni bila ugotavljanje ali bi vozilo lahko trčilo še v drugo oviro ali ne, ampak je bila njegova naloga, da pove kaj se je zgodilo. To pa je izvedenec po svojih najboljših močeh tudi storil. 8. Odločitev sodišča prve stopnje ne temelji le na izvedenskem mnenju cestno prometne stroke. Ugotovitve izvedenca so podprte z izpovedbo tožnika, zavarovanke tožene stranke in neodvisne priče - soseda, ki so vsi skladno izpovedali o poteku nezgode in s tem o poškodovanju tožnika. Izvedenec je le potrdil, da je do poškodbe lahko prišlo na opisan način. Mehanizem poškodbe je potrdil tudi izvedenec medicinske stroke.

9. Pritožbeni razlogi glede temelja odškodninske odgovornosti niso podani. Višino dosojene odškodnine je pritožbeno sodišče preizkusilo v okviru uradnega preizkusa glede pravilne uporabe materialnega prava.

10. Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje: - da je tožnik utrpel udarnino levega kolena, pretrganje notranje obvodne vezi, delno poškodbo prednje križne vezi, poškodbo zunanjega dela notranje meniskusa in udarnino desnega kolena; - da je trpel hude telesne bolečine neposredno po nesreči in dva dni po operaciji, srednje hude telesne bolečine deset dni, lahke telesne bolečine ves čas zdravljenja to je eno leto in en mesec, pogoste en mesec po poškodbi in dva meseca po operaciji in lahke občasne telesne bolečine devet mesecev in jih bo trpel tudi v bodoče ter nevšečnosti med zdravljenjem kot so tri tedne nošenja longete in bergel, 27 x fizikalna terapija, magnetna resonanca, operacija, hospitalizacija 4 dni, še 30 x fizikalna terapija, 14 dni rehabilitacija ter jemanje analgetikov in antibiotikov; - da je trpel intenziven primarni strah ob dogodku, 3 mesece zmerni sekundarni strah in 9 mesecev občasni sekundarni strah; - da svoje delo vzdrževalca opravlja še naprej, vendar mora vložiti več truda, da ga poškodba ovira pri hoji po stopnicah, daljši stoji, počepanju in poklekanju, da je njegova delovna sposobnost pri restavriranju pohištva s čemer se je ljubiteljsko ukvarja zmanjšana, in da ima le zmerno stabilnost in omejeno gibljivost kolena, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je primerna in pravična odškodnina za škodo iz naslova telesnih bolečin 8.000,00 EUR iz naslova strahu 2.000,00 EUR in iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnost 8.000,00 EUR. Tako odmerjena odškodnina je odmerjena v skladu z odškodninsko pravno normo 179. in 182. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in je tudi skladna z višinami odškodnin, ki so se za takšne škode izoblikovale v sodni praksi.

11. Pritožbeni razlogi v tem obsegu niso podani, pritožbeno sodišče pa ob uradnem preizkusu zadeve tudi ni našlo tistih bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP), zato je na podlagi določila 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

12. Tožena stranka je s pritožbo uspela le glede neznatnega dela, zato nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. in drugi odstavek 165. člena ZPP), tožeča stranka pa z odgovorom na pritožbo ni prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča (155. člen ZPP).