Jedro

Tožena stranka je odgovorna za škodo, ki je nastala zaradi slabo izdelanega in montiranega stavbnega pohištva po splošnih določilih o povzročitvi škode (262. člen ZOR in 269. člen ZOR).

Navajanje opustitev tožnikov in očitanje nepreciznosti v izvedeniškem mnenju je poseganje v ugotovljeno dejansko stanje, čeprav po določilu tretjega odstavka 385. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Tožeča stranka trpi svoje stroške za odgovor na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločalo o izvedbi mizarskih del in montaži stavbnega pohištva, ki sta jih naročila tožnika, izvajali pa sta jih KZ ... oziroma njena pravna naslednica prvotožena stranka, ter drugotoženi kot neposredni izvajalec. Dela so se izvajala na zgradbi tožnikov pri B. oziroma N. g. v Republiki Hrvaški. Na podlagi dvakrat ponovljenega dokaznega postopka je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da sta tožnika z obema toženima strankama sklenila pogodbo o izvedbi mizarskih del dne 25.2.1981, dne 16.3.1981 pa je drugotoženi izstavil še predračun. Ker sta tožnika zatrjevala, da pogodbi nista bili pravilno izpolnjeni, je sodišče odločalo o njunem zahtevku za dobavo 19 notranjih vrat in o odškodninskem zahtevku zaradi: a) manjvrednosti celotne zgradbe v protivrednosti 17.100 nemških mark in b) o posredni škodi, ki je nastala na slikarijah, parketu in tlakih zgradbe v protivrednosti 2.950 nemških mark. Sodišče prve stopnje je s tretjo sodbo ugotovilo terjatev tožeče stranke v tolarski protivrednosti 20.050 nemških mark in sicer po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila. Ker je ugotovilo tudi obstoj terjatve tožene stranke v znesku 3,90 tolarjev je po pobotanju terjatev razsodilo, da morata toženi stranki plačati tožeči stranki tolarsko protivrednost 20.050 nemških mark po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila zmanjšano za 3,9 tolarja, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila; in naložilo tožencema nerazdelno dolžnost dobave 19 komadov sobnih notranjih vrat iz mahagonija. Poleg tega je odločilo, da morata toženi stranki tožnikoma povrniti 216.805,00 tolarjev pravdnih stroškov.

Sodišče druge stopnje, ki je odločalo o pritožbah tožene stranke, jima je ugodilo v obrestnem delu in je izpodbijani del sodbe spremenilo, tako da je toženima strankama naložilo plačilo tolikšnih zamudnih obresti od glavnice, kakršne priznava za hranilne vloge v nemških markah banka v kraju izpolnitve obveznosti (in ne zakonitih zamudnih obresti). Sicer je pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Za stroške pritožbenega postopka je odločilo, da pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške.

Proti sodbi drugostopenjskega sodišča sta v zvezi s sodbo prvostopenjskega sodišča pravočasno vložili revizijo toženi stranki. Uveljavljata revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava po določilu 3. točke prvega odstavka 385. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92). Navajata, da ponavljata vse pritožbene razloge in navedbe z dne 9.9.1996, razen glede ugotovitve dejanskega stanja. Sicer napadata stališče instančnega sodišča, češ da bi bili morali opozoriti tožnika na morebitne napake oziroma neprimernosti tesnitve suhomontažnih oken, katero je izvajala tožeča stranka sama. Menita, da to ni bila dolžnost tožene stranke in da napaka v tesnenju ni skrita napaka. Dodajata, da sta tožnika brez pripomb prevzela suhomontirana okna ter nato nadaljevala s finalizacijo v obliki tesnitve. V zvezi s tem trdita, da izvedenec M. v tem delu svojega dela ni precizno opravil. Revidentki očitata sodišči tudi zmotno uporabo pravil Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. list SFRJ, št. 29/78 do 57/89). Glede odškodninske odgovornosti zaradi prekršitve pogodbene obveznosti in njenega zastaranja sodišču očitata, da ni presojalo ravnanja tožnikov v zvezi z njuno sodelovalno dolžnostjo pri izpolnitvi pogodbe in njuno sokrivdo, ker sta opustila ravnanje, ki bi preprečilo povečevanje škode. Zato predlagata spremembo sodb in zavrnitev tožbenega zahtevka ali njuno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Po določilu 390. člena ZPP je bila revizija vročena tožnikoma, ki v odgovoru na revizijo predlagata zavrnitev revizije. Opozarjata na navedbe drugotoženca, ki je sprva trdil, da je opravil vsa dejanja, ki so bila določena v predračunu; ko je bil zaslišan, pa je priznal, da ob montaži podbojev ni izvedel tesnitve. Stavbno pohištvo ni bilo izdelano v skladu z dogovorom, saj bi moral toženec hkrati z montažo izvesti tudi tesnitev. Glede trditve, da ob prevzemu tožnika nista imela pripomb, pa poudarjata, da drugotoženi dela sploh ni končal, da se ni vrnil na objekt in da ni bilo nobenega prevzema del. Ker je na zgradbi nastajala škoda, sta tožnika angažirala obrtnika A. R., ki je delno saniral stanje.

Revizija je bila vročena tudi Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Uvodoma je treba pojasniti, da je revizija samostojno, izredno pravno sredstvo, zato sklicevanja tožene stranke na predhodne navedbe ni mogoče upoštevati.

Tožena stranka, ki v reviziji navaja, da ne nasprotuje dejanskemu stanju, ki sta ga ugotovili nižji sodišči, ob pojasnjevanju dolžnosti naročnika in izvajalca, graja prav to. Navajanje opustitev tožnikov in očitanje nepreciznosti v izvedeniškem mnenju je poseganje v ugotovljeno dejansko stanje, čeprav po določilu tretjega odstavka 385. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišči prve in druge stopnje sta namreč izrecno ugotovili, da ne moreta slediti toženčevim navedbam, da bi mu tožnika prepovedala izvesti njegovo dolžnost: tesnitev ob suhi montaži in da je izvedenec inženir J. M. pojasnil, da bi moral drugotoženec opraviti tesnenje sočasno s suho montažo stavbnega pohištva (prvi odstavek na 5. strani prve sodbe in tretji odstavek na 7. strani prve sodbe ter drugi odstavek na 3. strani instančne sodbe). Ob taki ugotovitvi sta sodišči pravilno uporabili materialno pravo, ko sta šteli, da drugotoženi ni izvršil del po dogovoru in pravilih posla (607. člen ZOR) in da je tožena stranka odgovorna za škodo, ki je nastala zaradi slabo izdelanega in montiranega stavbnega pohištva po splošnih določilih o povzročitvi škode (262. člen ZOR in 269. člen ZOR).

Tudi v zvezi z dolžnostjo tožnikov, da morata zmanjševati nastanek škode (četrti odstavek 266. člena ZOR) sta sodišči pravilno ugotovili, da sta svojo dolžnost izpolnila, ko sta naročila in plačala delno sanacijo napak, ki jo je opravil obrtnik A. R. (drugi odstavek na 5. strani obrazložitve prve stopnje in drugi odstavek na 3. strani obrazložitve instančne sodbe).

Revizijsko sodišče tudi nima pomislekov v zvezi s pavšalno trditvijo tožene stranke o zmotni uporabi materialnega prava glede zastaranja. ZOR vsebuje določila o zastaranju terjatev v drugem odseku IV.

poglavja, kjer opredeljuje razloge za prenehanje obveznosti. Ker je zlasti sodišče prve stopnje natančno navedlo vse datume in pojasnilo, od kdaj je štelo posamezne roke, revizijsko sodišče izraža strinjanje s tem, da zastarajo odškodninske terjatve po določilu prvega odstavka 376. člena ZOR v 3 letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil, in da vložitev tožbe po določilu 388. člena ZPP pretrga zastaranje.

Ker torej niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, in ker revizijsko sodišče ni našlo kršitev, na katere mora po določilu 386. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, je po določilu 393. člena ZPP zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

O revizijskih stroških je odločilo, da jih morata trpeti stranki sami. Ker tožena stranka z revizijo ni uspela, je sodišče po določilu prvega in drugega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 166. člena ZPP zavrnilo njen zahtevek za povrnitev revizijskih stroškov. Tožena stranka pa do njihove povrnitve ni upravičena, ker odgovor na revizijo ni bil potreben, saj vsebuje predvsem ugotovitve dejanskega stanja, ki itak niso predmet revizijskega postopka. Ta odločitev temelji na določilu 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 166. člena ZPP.