Jedro

Izpodbijan je sklep o davčni izvršbi, ki je izdan v skrajšanem ugotovitvenem postopku, saj se da stanje zadeve ugotoviti na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ in zato ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi.

Kadar se izterjuje druge denarne nedavčne obveznosti, je izvršilni naslov tudi plačilni nalog, opremljen s potrdilom o izvršljivosti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju organ FURS) je z izpodbijanim sklepom sklenila, da je tožnik dolžan plačati globo v znesku 1.200,00 EUR in stroške izdaje tega sklepa v višini 10,00 EUR, pri čemer obveznosti temeljijo na izvršilnem naslovu - plačilnem nalogu št. 7100- 1512/2019-3 z dne 20. 6. 2019, ki ga je izdal Tržni inšpektorat Slovenije in ki je postal izvršljiv 18. 7. 2019 (točka 1 izreka), da se zoper tožnika opravi davčna izvršba z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima pri banki T., d.d., kot je določeno v točkah 2 do 4 izreka; da vse stroške davčne izvršbe plača tožnik (točka 5 izreka) in da njegova pritožba ne zadrži začete davčne izvršbe (točka 6 izreka). Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je Tržni inšpektorat kot predlagatelj davčnemu organu poslal predlog za izterjavo denarne terjatve, izkazane z navedenim izvršilnim naslovom. Ker tožnik kot dolžnik ni poravnal dolgovane denarne obveznosti, je bilo treba zoper njega začeti davčno izvršbo, pri čemer se organ sklicuje na določbe Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) in Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju Pravilnik).

2. Tožena stranka je pritožbo tožnika zoper izpodbijani sklep zavrnila. V obrazložitvi povzema vsebino izpodbijanega sklepa in tožnikove pritožbe. Tožena stranka navaja določbe ZDavP-2 ter ugotavlja, da izpodbijani sklep vsebuje sestavine iz 151. člena tega zakona, pri čemer pa je prisotna pomanjkljivost pri navajanju podatkov izvršilnega naslova. Ne glede na to pomanjkljivost pa gre le za pisno pomoto, ki ne vpliva na samo odločitev v stvari in jo lahko organ na podlagi določb 223. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) kadarkoli popravi. Pripominja, da je organ pristojen v skladu s 146. členom v zvezi s 156. členom ZDavP-2 tudi za izterjavo drugih denarnih nedavčnih obveznosti, kamor nedvomno spada tudi naložena globa tožniku, pri čemer postopka izvršbe ni mogoče šteti kot obtožbo tožnika brez javnega sojenja. Izvršilni naslov na podlagi 146. člena ZDavP-2 je tudi med drugim plačilni nalog, opremljen s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ, pristojen za odmero te obveznosti. Glede ugovora tožnika, da je izvršba nedopustna, saj je zoper izvršilni nalog vložena zahteva za sodno varstvo, je organ 25. 10. 2019 od predlagatelja izvršbe prejel pojasnilo, da je tožnik res na zadevni plačilni nalog vložil zahtevo za sodno varstvo, vendar jo je organ s sklepom št. 7100-1512/2019-7 dne 16. 9. 2019 zavrgel kot prepozno. Nadalje je pritožnik 19. 9. 2019 vložil še zahtevo za sodno varstvo zoper omenjeni sklep z dne 16. 9. 2019, vendar je Okrajno sodišče v Mariboru št. ZSV 725/2019 z dne 9. 10. 2019 odločilo, da se zahteva za sodno varstvo zavrne. Hkrati pa velja na tem mestu dodati, da potrdilo o izvršljivosti, s katerim je opremljen izvršilni naslov, ki se izvršuje, predstavlja potrdilo v smislu 179. člena ZUP, zato se dejstva, ki so v njem potrjena, v skladu s prvim odstavkom 169. člena ZUP štejejo za dokazana. Niti določbe ZDavP-2 niti določbe ZUP za primere, kot je konkretna zadeva, davčnemu organu ne dajejo pristojnosti, da bi preverjal, ali je potrditev izvršljivosti pravilna, temveč je to dolžnost tistega organa, ki je izvršilni naslov s potrdilom o njegovi izvršljivosti izdal. Potrdilo o izvršljivosti se lahko izpodbija pri organu, ki je potrdil izvršljivost, torej v posebnem postopku in ne v postopku davčne izvršbe (kar je skladno tudi s sodno prakso1). Glede na to, da z izvršilnim nalogom odmerjena obveznost ni bila poravnana v roku, je predlagatelj izvršbe potrdil izvršljivost izvršilnega naslova in organu podal predlog za izterjavo, ta pa je ravnal pravilno, ko je izdal izpodbijan sklep o davčni izvršbi. Glede očitkov, da določitev osem dnevnega roka za pritožbo pomeni kršitev enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS) in enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS), tožena stranka pojasnjuje, da določitev omenjenega roka ni v diskreciji organa, temveč ima podlago v drugem odstavku 157. člena ZDavP-2. ZDavP-2 je tudi tisti, ki v tretjem odstavku 157. člena ZDavP-2 določa, da pritožba ne zadrži začete davčne izvršbe. Za presojanje, ali je zakonska ureditev v skladu z določbami Ustave RS ter Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP), tožena stranka sicer ni pristojna. S pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova. V predmetnem postopku se namreč presoja zgolj pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Navedbe, povezane z izvršilnim naslovom in postopkom njegove izdaje mora pritožnik uveljavljati pred predlagateljem izvršbe. Glede očitka o nezaslišanju tožnika v postopku pa pojasnjuje, da je bil izpodbijan sklep o davčni izvršbi izdan v skrajšanem ugotovitvenem postopku v skladu z 2. točko prvega odstavka 144. člena ZUP. Za začetek davčne izvršbe je bistveno le to, da obstaja izvršljiv izvršilni naslov ter da terjana obveznost, ki izhaja iz izvršilnega naslova, še ni bila poravnana, kar je v predmetni zadevi izkazano, morebitno zaslišanje pritožnika pa po oceni tožene stranke nikakor ne bi moglo vplivati na drugačno odločitev. Tudi določbe ZDavP-2 ne predvidevajo, da bi moral organ pred izdajo sklepa o davčni izvršbi dolžnika zaslišati. Tožnik niti ne navaja, kaj naj bi se z njegovim zaslišanjem dokazovalo, tožena stranka pa ne ugotavlja kršitev načel upravnega oz. davčnega postopka. Tožena stranka ugotavlja, da so bili skladno s citiranimi zakonskimi določili v času izdaje izpodbijanega sklepa o izvršbi izpolnjeni vsi pogoji za izvršbo, saj je obstajal veljaven izvršilni naslov, ki vsebuje klavzulo izvršljivosti. Okoliščin, da bi tožnik terjane obveznosti do dneva izdaje izpodbijanega sklepa že poravnal, pa niti ne navaja. Posledično so neutemeljeni tudi očitki tožnika, da organ pred izdajo izpodbijanega sklepa ni ugotovil vseh dejstev, ki so potrebna za sprejem zakonite in pravilne odločitve. Tožena stranka tako ugotavlja, da je organ odločil pravilno in v skladu z zakoni, pri čemer tožnik ni uspel dokazati očitanih kršitev Ustave RS in EKČP, niti da naj organ ne bi ravnal v skladu z načelom sorazmernosti iz 6. člena ZDavP-2. 3. Tožnik se z izpodbijano odločitvijo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo. Navaja, da je izvršilni naslov nezakonit, saj je vložena vloga za sodno varstvo. Postopki FURS niso zakoniti, saj ni bilo v skladu z 29. členom Ustave in 6. členom EKČP nobenega pravdnega postopka oz. javnega sojenja, v katerem bi s sodbo ugotovili dolg do države ter višino dolga. Namreč 27. člen Ustave RS zagotavlja domnevo nedolžnosti. Hkrati pa pritožnika davčni organ ni zaslišal v skladu z 9. členom ZUP ter mu omogočil, da bi lahko izvajal dokaze v svojo korist in podal argumente, kar je osnova za izvedbo postopka. Zato ni bilo ugotovljeno resnično dejansko stanje, ki je pomembno za zakonito in pravilno odločitev v skladu z 8. členom ZUP. Niti ni FURS pritožniku omogočil, da bi se v skladu z 146. členom ZUP pred izdajo odločbe izrekel o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo ter ni pred izdajo odločbe ugotovil vseh dejstev in okoliščin, ki so pomembna za odločitev v skladu s 138. členom ZUP. Posledično gre iz tega razloga za bistveno kršitev postopka. Protiustavna je navedba organa, da pritožba ne zadrži začete izvršbe, saj mora biti pred sankcijo izveden sodni postopek oz. postopek, v katerem je neposredno ugotovljeno, da je stranka v postopku dolžnik. Ker je prišlo do neupoštevanja Ustave, EKČP ter sodb Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), gre za kazensko odgovornost uradnih oseb po 257., 258. in 288. členu Kazenskega zakonika. FURS naj upošteva, da 22. člen Ustave RS vsakomur zagotavlja enako varstvo njegovih pravic ter 14. člen Ustave RS vsakomur zagotavlja enake pravice. FURS je želel brez sodbe sodišča poseči v zasebno lastnino, ki jo ščiti 33. člen Ustave in 1. člen 1 Protokola h EKČP, čeprav ni zakonske podlage za izvršbo. Poseg v zasebno lastnino je možen le s sodbo sodišča, ki je izdana v javnem, poštenem in pravičnem pravdnem postopku. 23. člen Ustave določa, da ima vsakdo pravico do sodnega varstva, medtem ko FURS nima sodne oblasti, torej ne more soditi državljanu. V skladu s 5. členom ZDavP-2 mora organ ugotoviti vsa pomembna dejstva za sprejem pravilne in zakonite odločitve, v skladu s 6. členom ZDavP-2 pa mora davčni organ pri izvrševanju svojih pooblastil in izrekanju ukrepov ravnati v skladu z načelom sorazmernosti. Meni, da je tožena stranka v skladu z 26. členom Ustave RS odgovorna za škodo, ki je bila tožniku povzročena v postopku, ker le ta ni bil izveden v skladu z ZUP, Ustavo ter EKČP. Določitev 8-dnevnega roka za pritožbo pomeni kršitev temeljnih pravnih aktov, saj je pritožbeni rok prekratek in si je v tako kratkem času nemogoče zagotoviti kakovostno obrambo. Tako kratek rok za vložitev pritožbe pomeni kršitev enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS) in enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS), saj si država določi najmanj 30 dni, da odloča o pravicah in dolžnostih državljanov. Organ ne more navajati, da pritožba ne zadrži izvršbe, saj je sankcija posledica korektno in v skladu z zakoni izpeljanega postopka, v katerem je stranka spoznana za krivega, tu pa je bil sklep o davčni izvršbi izdan brez vsakršnega korektnega postopka, v katerem bi lahko neposredno sodeloval. V postopkih tožena stranka ni upoštevala najmanj naslednjih členov: 14., 23., 24., 25., 27., 29. in 33. člen Ustave, 6. člen EKČP, 1. člen Protokola k EKČP, 20., 21., 47. člen Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina EU), 5., 6. in 155. člen ZDavP-2 ter 7., 8. in 9. člen ZUP. Tožnik predlaga, da sodišče tožbi v celoti ugodi.

4. Tožena stranka v odgovoru nasprotuje tožbi in sodišču predlaga, naj jo zavrne. Vztraja pri razlogih obrazložitve upravnih aktov 1. in 2. stopnje.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Predmet spora je odločitev organa, da se zoper tožnika opravi davčna izvršba. Med strankama je sporno, ali so bile v postopku izdaje izpodbijanega sklepa kršena pravila postopka s tem, ko tožnik ni bil zaslišan in ni mogel izvajati dokazov v svojo korist ter ni bilo izvedenega javnega sojenja. Sporno je tudi, ali so bile tožniku kršene pravice iz Ustave, EKČP in Listine EU.

7. Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Organ je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pojasnil razloge za svojo odločitev, to pa je dodatno argumentiral drugostopenjski organ ter se opredelil tudi do tožnikovih pritožbenih navedb. Sodišče razlogom, ki so navedeni v izpodbijanem sklepu in drugostopenjski odločbi v celoti sledi in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), če ni v tej sodbi navedeno drugače. 8. Če davek ni plačan v rokih, predpisanih z zakonom, davčni organ začne izvršbo (prvi odstavek 143. člena ZDavP-2). Davčni organ začne davčno izvršbo z izdajo sklepa o davčni izvršbi (drugi odstavek 143. člena ZDavP-2). Davčna izvršba se opravi na podlagi izvršilnega naslova (prvi odstavek 145. člena ZDavP-2). Če davčni organ na podlagi zakona izterjuje druge denarne nedavčne obveznosti, kot v obravnavani zadevi, je izvršilni naslov odločba, sklep, plačilni nalog ali druga listina, opremljena s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ, pristojen za odmero te obveznosti (prvi odstavek 146. člena ZDavP-2). Davčni organ postopa v skladu s tem delom zakona tudi, kadar na podlagi zakonskega pooblastila opravlja izvršbo drugih denarnih nedavčnih obveznosti (156. člen ZDavP-2). Po določbi sedmega odstavka 157. člena ZDavP-2 s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova.

9. Izvršba je bila v obravnavani zadevi začeta na podlagi izvršilnega naslova, na katere je davčni organ, ki opravlja izvršbo, vezan. V postopku davčne izvršbe je bistveno le, da je izvršilni naslov postal izvršljiv, kar v obravnavani zadevi ni sporno.

10. V zvezi z navedbo tožnika, da se ni izvedel noben pravdni postopek, v katerem bi bilo ugotovljeno, da je dolžnik, sodišče ugotavlja, da ima davčni organ skladno s 146. členom v zvezi s 156. členom ZDavP-2 pristojnost za izterjavo drugih denarnih nedavčnih obveznosti, kamor spada tudi globa, ki je določena v izvršilnem naslovu. Sodišče pritrjuje tožniku, da davčni organ ne predstavlja sodne veje oblasti, a ima za postopek davčne izvršbe zakonsko pooblastilo v prej navedenih členih ZDavP-2. Kadar se izterjuje druge denarne nedavčne obveznosti, je izvršilni naslov tudi plačilni nalog, opremljen s potrdilom o izvršljivosti. Kot izhaja iz drugostopenjske odločbe, je izvršilni naslov plačilni nalog št. 7100-1512/2019-3-310022 Tržnega inšpektorata RS z dne 20. 6. 2019, ki je postal izvršljiv 18. 7. 2019. Tožnik ne v pritožbi in ne v upravnem sporu ne zatrjuje, da bi poravnal dolgovano obveznost. Posledično ob obstoju izvršljivega plačilnega naloga, na podlagi katerega tožnik predlagatelju izvršbe dolguje globo v višini 1.200,00 EUR, v zvezi s 15. členom Ustave tudi niso izkazane kršitve 33. člena Ustave in 1. člena 1. Protokola h EKČP, kot to zatrjuje tožnik.

11. Sodišče pa v zvezi z navedbami tožnika, da je sklep nezakonit, ker je vložil zahtevo za sodno varstvo zoper plačilni nalog, izpostavlja, da je za postopek davčne izvršbe bistvena izvršljivost izvršilnega naslova. Če je izvršilni naslov izvršljiv, obveznost pa neporavnana, ni ovire za to, da davčni organ z namenom izterjave neplačanih obveznosti izda sklep o davčni izvršbi in s tem začne postopek davčne izvršbe zoper dolžnika. Glede na to, da z izvršilnim naslovom tožniku naložena terjatev globe ni bila poravnana v roku, je predlagatelj izvršbe potrdil izvršljivost izvršilnega naslova in organu prve stopnje podal predlog za izterjavo, ta pa je na podlagi tako prejetega predloga ravnal pravilno, ko je izdal izpodbijani sklep o davčni izvršbi.

12. Sodišče ugotavlja, da sicer drži tožnikova navedba, da je zoper zadevni plačilni nalog vložil sodno varstvo, vendar pa je to storil očitno šele potem, ko je zadevni plačilni nalog postal že izvršljiv (18. 7. 2019, pred tem pa je postal še pravnomočen 3. 7. 2019), zato je tudi tožena stranka štela, da je predlagatelj izvršbe pravilno na podlagi izvršljivega zadevnega plačilnega naloga predlagal izvršbo. Tožnik pa tudi sicer ne ugovarja pojasnilu tožene stranke, da je resda tožnik vložil zahtevo za sodno varstvo zoper zadevni plačilni nalog, predlagatelj izvršbe pa je to zahtevo s sklepom št. 7100-1512/2019-7 dne 16. 9. 2019 zavrgel kot prepozno. Nadalje je tožnik 19. 9. 2019 vložil še zahtevo za sodno varstvo zoper omenjeni sklep z dne 16. 9. 2019, vendar je Okrajno sodišče v Mariboru s sodno odločbo št. ZSV 725/2019 z dne 9. 10. 2019 odločilo, da se zahteva za sodno varstvo zavrne, zato navedenemu sodišče sledi skladno z drugim odstavkom 214. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. 13. Sodišče pa v zvezi s tožnikovim ugovorom o vloženem sodnem varstvu zoper zadevni plačilni nalog še ugotavlja, da je pravilno tudi stališče tožene stranke, da potrdilo o izvršljivosti, s katerim je opremljen zadevni izvršilni naslov, ki se izvršuje, predstavlja potrdilo v smislu 179. člena ZUP, zato se dejstva, ki so v njem potrjena, v skladu s prvim odstavkom 169. člena ZUP štejejo za dokazana. Tožnik pa sicer sploh ni zatrdil, da bi bilo navedeno potrdilo o izvršljivosti izpodbito (in tega tudi ne izkazal). Potrdilo o izvršljivosti pa se v postopku davčne izvršbe ne more izpodbijati, pač pa se lahko izpodbija le pri organu, ki je potrdil izvršljivost, torej v posebnem postopku.3 Po sedmem odstavku 157. člena ZDavP-2 namreč izvršilnega naslova ni mogoče izpodbijati s pritožbo zoper sklep o izvršbi. To pomeni, da davčni organ in tožena stranka ne smeta presojati in posegati v vsebino izvršilnega naslova, prav tako ne preverjati postopka izdaje izvršilnega naslova (niti njegove izvršljivosti).

14. Če pa bi bil izvršilni naslov v postopku s pravnimi sredstvi naknadno pravnomočno odpravljen, spremenjen ali razveljavljen, pa bi to lahko predstavljalo razlog za ustavitev davčne izvršbe po 155. členu ZDavP-2. Da bi do takšne situacije prišlo pred izdajo izpodbijanega sklepa, iz spisa predmetne zadeve ni razvidno, kaj takšnega pa ne zatrjuje niti tožnik.

15. Davčni organ preveri, ali izvršilni naslov izpolnjuje pogoje iz 145. oziroma 146. člena ZDavP-2 in nato na tej podlagi uvede postopek davčne izvršbe, kar je storil tudi v konkretni zadevi. Na podlagi navedenega sodišče ugotavlja, da izpodbijani sklep izpolnjuje pogoje, določene v 146. členu ZDavP-2, v skladu s katerim davčni organ postopa, ko izterjuje druge denarne nedavčne obveznosti (to je veljaven izvršilni naslov, opremljen s potrdilom o izvršljivosti) ter da ima sestavine, določene v 151. členu ZDavP-2. 16. V zvezi s tožnikovim ugovorom, da ga organ v postopku ni zaslišal in mu ne omogočil izvajati dokazov v njegovo korist (in s tem onemogočil pravilno ugotovitev dejanskega stanja), sodišče ugotavlja, da je pravilno stališče tožene stranke. V predmetni zadevi je izpodbijan sklep o davčni izvršbi, ki je izdan v skrajšanem ugotovitvenem postopku, saj se da stanje zadeve ugotoviti na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ in zato ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi (2. točka prvega odstavka 144. člena ZUP). Tožena stranka pravilno ugotavlja, da je za začetek davčne izvršbe bistveno, da obstaja izvršljiv izvršilni naslov ter da obveznost, ki je terjana iz izvršilnega naslova, še ni bila poravnana. ZDavP-2, ki je skladno tretjim odstavkom 2. člena ZDavP-2 v odnosu do ZUP, ki se uporablja subsidiarno, lex specialis, ne predvideva v tem primeru zaslišanja tožnika.

17. Tožbene navedbe, da so bile v postopku izdaje izpodbijanega sklepa kršene določbe Ustave, EKČP in Listine EU, so po presoji sodišča nekonkretizirane in ne presegajo prepisa citiranih pravnih norm ter jih sodišče kot pavšalne zavrača. Tožnik namreč ni pojasnil, zakaj bi bilo v nasprotju z načelom sorazmernosti, načelom enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic, da ima (tako kot vsak izvršilni dolžnik) 8 dnevni rok za vložitev pritožbe zoper sklep o davčni izvršbi, izdan na podlagi izvršljivega izvršilnega naslova, ter da pritožba zoper izdani sklep o davčni izvršbi ne zadrži izvršitve sklepa. Navajal je sicer, da je pritožbeni rok prekratek in da si je v tako kratkem času nemogoče zagotoviti kakovostno obrambo, pri čemer pa sodišče ob takšnem pavšalnem ugovoru le pojasnjuje, da v pritožbi zoper sklep o davčni izvršbi tožnik tako nima možnosti ugovora zoper izvršilni naslov, na podlagi katerega je izdan izpodbijani sklep o dovolitvi izvršbe (sedmi odstavek 157. člena ZDavP-2), druge ugovore zoper izdani sklep o izvršbi pa je tožnik podal in jih je tako tožena stranka kot sodišče obravnavalo. Tožnik pa niti v pritožbi niti v tožbi sicer ni pojasnil, glede česa si v tem času ni mogel zagotoviti obrambe. Sodišče glede tožnikove trditve, da tako kratek rok za vložitev pritožbe pomeni kršitev enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS) in enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS), saj si država določi najmanj 30 dni, da odloča o pravicah in dolžnostih državljanov, pojasnjuje ob takšnem pavšalnem ugovoru, da je razlika med rokom za vložitev pritožbe stranke in rokom za odločanje organa razumljiva že na prvi pogled, saj organ pri svojem delu ne odloča le o pritožbi ene stranke, pač pa o pritožbah več državljanov, pri čemer mora pred odločitvijo tudi zagotoviti, da je vloga stranke, ki se obravnava, popolna (s tem pa so povezani tudi pozivi na odpravo nepopolnosti, roki za vročanje in odgovor...). Glede ugovora, da organ ne more navajati, da pritožba ne zadrži izvršbe, saj je sankcija posledica korektno in v skladu z zakoni izpeljanega postopka, v katerem je stranka spoznana za krivega, tu pa je bil sklep o davčni izvršbi izdan brez vsakršnega korektnega postopka, v katerem bi lahko neposredno sodeloval, pa sodišče le pripominja, da je bil postopek davčne izvršbe tudi v konkretni zadevi izpeljan pravilno, kot že obrazloženo.

18. Ker je torej po povedanem izpodbijani sklep zakonit in pravilen, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

19. Sodišče glavne obravnave v predmetni zadevi ni izvedlo iz razloga, ker dejansko stanje v zadevi ni sporno (saj so bili izpolnjeni pogoji za davčno izvršbo v skladu z določili ZDavP-2 in tožnik dolga ni poravnal). O predmetni zadevi je bilo mogoče odločiti na podlagi dokumentacije v spisu in tako dejanskega stanja ni bilo potrebno dopolnjevati, zaradi česar glavna obravnava v ničemer ne bi doprinesla k razjasnitvi stvari. Tudi glede na prakso ESČP davčne zadeve ne spadajo v okvir prvega odstavka 6. člena EKČP4. Sodišče je zato odločilo na seji senata in je navedbe strank upoštevalo v pisni obliki (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

1 Pri tem se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 227/2003 in Upravnega sodišča Republike Slovenije II U 191/2009. 2 Glede poprave prvostopenjskega sklepa v delu pravilne navedbe številke izvršilnega naslova se drugostopenjski davčni organ pravilno sklicuje na določilo 251. člena ZUP. 3 Tako tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi I Up 227/2003 z dne 2. 12. 2005. 4 Sodba ESČP v zadevi Ferrazzini v Italy št. 44759/98 z dne 12. julij 2001, točka 28, Študija projekta Pomen prakse in zahtev ESČP za izvedbo glavne obravnave v upravnem sporu, Pravna fakulteta v Ljubljani, Ljubljana 2018, str. 37.