Jedro

Odškodninska odgovornost šole.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki in stranski intervenient krijejo sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da je tožena stranka dolžna mld. S.K. plačati odškodnino v višini 10.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2016 dalje do plačila ter ji povrniti njene pravdne stroške (točka I. izreka). Hkrati je tožeči stranki naložilo, da toženi stranki in stranskemu intervenientu povrne njune pravdne stroške v roku 15 dni, po poteku roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II. in III. izreka).

2. Zoper sodbo se pravočasno po svojemu pooblaščencu pritožuje tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) s predlogom, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne v ponovno odločanje pred sodišče prve stopnje, prav tako priglaša pritožbene stroške. V bistvenem izpostavlja, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku zmotno in napačno ugotovilo dejansko stanje, prav tako izpodbija dokazno oceno prič. Sodišče prve stopnje ni dokazno ovrednotilo fizičnega in psihičnega nasilja o katerem je izpovedala tožnica, niti ni pojasnilo, zakaj njeni izpovedbi ne verjame. Šlo je namreč za izpoved tožnice, tj. osebe, ki je škodni dogodek neposredno zaznala, bila sama oškodovana, prav tako ni imela nikakršnega motiva oz. interesa, da bi izpovedovala drugače, pri čemer je njena izpovedba potrjena tudi s predloženo medicinsko dokumentacijo. Tožnica takoj po dogodku ni upala povedati vsega, saj bi lahko bila deležna povračilnih ukrepov, prav tako je iluzorno pričakovati, da bo 11 letni otrok, po napadu sošolcev, učitelju takoj podal eksakten kronološki opis dogajanja. Tožnica je otrok s posebnimi potrebami, zato bi bila zadeva povsem drugačna in izjave podrobnejše, če bi učitelj Š.Č. tožnico po dogodku umaknil iz razrednega okolja in jo prepustil socialni pedagoginji. Napačna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil za varstvo otrok zadolžen dežurni učitelj. Dežurni učitelj je bil zgolj S.H., v avli šole, pri čemer je tudi iz njegove izpovedbe razvidno, da je bilo varstvo in nadzorstvo tožene stranke (v nadaljevanju toženke) pred poukom neustrezno, saj je šola po škodnem dogodku spremenila sistem prehoda otrok iz avle k učilnicam. Dejansko stanje obravnavanega primera je potrdilo, da učiteljev na hodnikih ni bilo, saj niso zaznali medvrstniškega psihičnega in fizičnega nasilja, ki ga je bila deležna tožnica. Tudi priče Š.Č., M.B. ter razredničarka S.K. so potrdile, da je bila mld. tožnica objokana in da je izjavila da jo „zajebavajo.“ S tem je škodni dogodek izkazan, še posebej, ker ima lahko takšno ravnanje za otroka izjemno hude psihične, za tožnico pa tudi fizične posledice, saj je morala prejemati celo Medrol, prav tako je izkazana vzročno posledična zveza, saj se je dan pred škodnim dogodkom, oče mld. tožnice na roditeljskem sestanku pritožil glede ocenjevanja kontrolne naloge. Šola kot organizator vzgoje in varstva, bi se morala zavedati, da bodo prav dan kasneje otroci zagotovo iskali krivca. Zaradi pritožbe na roditeljskem sestanku so bili starši razburjeni, prav tako zanje ni bilo dvoma, da je pritožbo lahko podal le tožničin oče, saj je bila tožnica edina v razredu, ki je imela odločbo za prilagojeno šolanje na podlagi posebnih potreb. Potek škodnega dogodka opisan s strani tožnice pa potrjuje tudi izpoved priče Š.Č., ko je izpovedal, da so bili otroci že ob vstopu v učilnico skupaj s tožnico bolj mirni kot običajno, pri čemer ne gre spregledati, da sam ni storil ničesar, da bi vsaj pomiril tožnico, se o tem pogovoril z ostali otroki oz. jo predal socialni pedagoginji. Napačen je zaključek, da zajebavanje mld. tožnice ni vsaj psihično nasilje, prav tako je napačen zaključek, da so se očitki o fizičnem nasilju tožnice pojavili šele 1. 3. 2016 kot je razvidno iz izvida UKC Maribor, saj je oče na fizično nasilje v šoli opozoril tudi Inšpektorat za šolstvo in šport, in sicer še isti dan kot se je zgodil škodni dogodek, tj. 16. 2. 2016. Tožnica je sošolka povzročiteljev, zato je razumljivo da ni hotela poimensko izpostavljati nobenega, saj jo je bilo strah kaj bo s sošolci in kaj se bo zgodilo njej, niti ni hotela imeti težav do konca šolanja.

Osnovna kronična bolezen tožnice je atopijski dermatitis, ki pri njej ne dopušča stresnih situacij, zato v sam dogodek ni bila vključena policija, niti ni bilo razloga po zaostrovanju razmer med tožnico in njenimi sošolci, saj se sedaj do nje obnašajo korektno. S tem, ko šola ni poskrbela za zadosten nadzor na učenci oz. je ta nadzor opustila, še posebej, ker bi morala pričakovati da se bo med učenci pojavila napetost zaradi pritožbe enega od staršev, je ravnala malomarno pri opustitvi dolžnega nadzora. Z ukrepi, ki jih je lahko zagotovila, zaposlene ima kar štiri specialne pedagoge, bi toženka morala pričakovati in preprečiti dogodek. Sodišče prve stopnje bi moralo zaslišati tudi vse ostale predlagane priče, saj to ne bi bistveno zavleklo reševanja zadeve, prav tako bi njihova izpovedba razjasnila sporna vprašanja na podlagi dejstev, ki so jih priče izvedele pri opravljanju svojega poklica.

3. Toženka in stranski intervenient se v odgovoru na pritožbo zavzemata za zavrnitev pritožbe in priglašata vsak svoje stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje pri svojem odločanju ni storilo kršitev postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (v smislu drugega odstavka 350. člena v zvezi z drugim odstavkom 339. člena ZPP), niti tistih na katere se sklicuje tožnica. Sodišče prve stopnje je pri svojem odločanju ugotovilo za ta postopek vsa pravno odločila dejstva, posledično pa sprejelo pravilne materialnopravne zaključke, sodišče druge stopnje jim v celoti sledi, v nadaljevanju pa odgovarja zgolj na pritožbena navajanja, ki so pravno pomembna.

6. V predmetni zadevi gre za ponovljeni postopek, pri čemer je v prvem postopku sodišče prve stopnje z vmesno sodbo ugotovilo, da obstoji podlaga za obveznost toženke ter da bo o višini tožbenega zahtevka odločeno po pravnomočnosti vmesne sodbe. Zoper navedeno odločitev sta se pritožila toženka in stranski intervenient na njeni strani, Višje sodišče v Mariboru je njuni pritožbi ugodilo, vmesno sodbo razveljavilo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zadevo vrnilo v novo sojenje pred sodišče prve stopnje. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje skladno z navodili tega sodišča ponovno presojalo ali je do škodnega dogodka sploh prišlo in ali je razlog za škodni dogodek v opuščenem nadzoru toženke, zaradi česar je podana njena krivdna odgovornost. Zaključilo je, da tožnica ni uspela izkazati samega škodnega dogodka niti, da bi toženka opustila dolžno skrbnost nad učenci, zato je njen zahtevek v celoti zavrnilo.

7. Med pravdnima strankama ni sporno, da ima tožnica kronični atopijski dermatitis, ki se poslabša ob stresnih situacijah, da je bil 15. 2. 2016 v prostorih toženke roditeljski sestanek na katerem se je med drugim obravnavalo vprašanje ponavljanja kontrolne naloge iz matematike za 5.a razred, katerega učenka je bila tožnica. Oče tožnice je namreč izpostavil nepravilnosti pri postopku izvedbe kontrolne naloge, zaradi česar je razredničarka starše seznanila, da se bo kontrolna naloga ponovno izvedla. Tudi ni sporno, da se je zatrjevani škodni dogodek pripetil 16. 2. 2016 v prostorih toženke, na hodniku pred razredom. Ponovno izvedeni dokazni postopek je pokazal tudi, da so na dan škodnega dogodka sošolci tožnici grdo govorili in jo tudi zafrkavali, sporno med pravdnima strankama pa je, ali je v okviru obravnavanega dogodka prišlo do psihičnega in fizičnega nasilja nad tožnico in ali je toženka poskrbela za zadosten nadzor nad učenci oz. je le-tega opustila. Tožnica trdi, da so jo sošolci hudo zmerjali in ji govorili, da je debela prasica, da je njen oče svinja, tako kot ona, da je kurba, da ji bodo razparali želodec in podobno, pri čemer so jo tudi lasali, porivali in pljuvali v obraz, eden izmed sošolcev pa jo je tudi močno udaril v predel trebuha. Do škodnega dogodka je prišlo zaradi nezadostnega nadzora šole oz. varstva in vzgoje, v posledici česar je utrpela nepremoženjsko škodo.

8. Ali je do zatrjevanega psihičnega in fizičnega nasilja nad tožnico prišlo, je vprašanje, ki ga je sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju skladno z že podanimi navodili tega sodišča, ponovno ugotavljalo ter pri tem zaključilo, da tožnica 16. 2. 2016 v prostorih šole ni bila deležna nasilja. Takšen zaključek sodišča prve stopnje je po presoji sodišča druge stopnje pravilen ter ustrezen glede na vse okoliščine primera, navedene v obrazložitvi izpodbijane sodbe v točkah 12 do 18 obrazložitve. Na te razloge se sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju v celoti sklicuje, dodaja le, da pritožba nima prav, da sodišče prve stopnje ni dokazno ovrednotilo psihičnega in fizičnega nasilja o katerem je izpovedala mld. tožnica. Njeno izpoved je sodišče prve stopnje presojalo posebej, skupaj z ostalimi izvedenimi dokazi, tj. izpovedbo zaslišanih prič ter listinsko dokumentacijo,1 svoj zaključek pa nato podalo na podlagi celotnega izvedenega dokaznega postopka.2 Kot že pojasnjeno, ni dvoma, da je bila tožnica deležna grdih besed in zmerjanja s strani sošolcev zaradi ponavljanja testa iz matematike, vendar takšno ravnanje tudi po presoji sodišča druge stopnje ni mogoče opredeliti kot (medvrstniško) nasilniško dejanje, ki bi lahko bilo podlaga za odškodninsko odgovornost. Psihično in fizično nasilje3 sta dve pojavni obliki nasilja, ki jih v nobenem pogledu ni mogoče tolerirati, vendar kot je tukajšnje sodišče že pojasnilo v svoji razveljavitveni odločbi, je v konkretnem primeru šlo za enkratni dogodek, tj. besedno reakcijo sošolcev zoper tožnico zaradi ponavljanja kontrolne naloge zaradi pritožbe njenih staršev, pri čemer tožnica pred dogodkom ni bila v nobenem konfliktnem odnosu s sošolci, kot navaja pritožba, pa tudi po dogodku med njimi ni bilo nekorektnega odnosa. Zatrjevanega nasilja pa ne morejo potrditi niti pritožbena izvajanja o joku tožnice takoj po dogodku, da so vznemirjenost tožnice zaznali učitelji, ki jim je tožnica povedala, da jo sošolci zajebavajo (S.H., M.B. in S.K.), niti, da zgolj v izogib povračilnim ukrepom ni hotela poimensko izpostavljati nobenega sošolca. Tudi prejem zdravila Medrol kot posledico poslabšanja zdravstvenega stanja tožnice zaradi utrpelega stresa, tega ne potrjuje. Namreč stres, ki ga je tožnica doživela v šoli 16. 2. 2016, ne gre enačiti z psihičnim in fizičnim nasiljem.

9. Prav tako pravilna je odločitev sodišča prve stopnje po zavrnitvi dokaznih predlogov tožnice za zaslišanje še vseh ostalih predlaganih prič. Ne samo, da je tožnica te dokazne predloge v prvotnem sojenju podala prepozno, brez da bi navedla razloge zakaj jih ni mogla podati prej, ampak je bilo v predmetni zadevi dejansko stanje pravilno ugotovljeno že na podlagi ostalih izvedenih dokazov in tako zaslišanje še vseh zdravnikov oz. psihologov, ki so obravnavali tožnico, k razjasnitvi dejanskega stanja ne bi pripomoglo. Ugotovitve pregledov izhajajo iz zdravniške dokumentacije, ki jih je tožnica pravočasno predložila in zatorej ni bilo potrebe po dodatnem pojasnjevanju že napisanega. Neizvedba teh dokazov ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe sodišča prve stopnje (prvi odstavek 339. člena ZPP).

10. Pritožba tudi nima prav, da toženka v času zatrjevanega dogodka ni opravljala potrebno dežurstvo v šoli po dežurnih učiteljih. Dejstvo je namreč, da je na dan obravnavanega dogodka toženka izvajala dežurstvo v skladu s Pravili šolskega reda,4 in sicer tako, da je nadzor nad vsemi učenci pred pričetkom pouka v avli šole in na stopnišču izvajal dežurni učitelj. V konkretnem primeru je na dan dogodka to dežurstvo izvajal S.H., ki je tudi izpovedal, kako to dežurstvo izgleda v praksi,5 pri čemer iz njegove izpovedbe ne izhaja, da je šola po dogodku spremenila sistem prehoda otrok iz avle k učilnicam iz razloga neustreznega varstva in nadzora pred poukom. Razloga za takšno ravnanje toženke priča ni navedla, pa tudi sicer so navedbe tožnice v tej smeri pritožbena novota, zato jih sodišče druge stopnje ni bilo dolžno presojati (337. člen ZPP). Dejstvo je tudi, da za učence druge triade, kamor je spadala tožnica, dežurstva na hodniku pred razredi ni bilo potrebno izvajati in da se je dogodek pripetil na hodniku, kjer sta bila prisotna vsaj dva učitelja, in sicer Š.Č. in M.B., ki sta tudi videla objokano tožnico. Prisotnost slednjih na hodniku, kjer je prišlo do dogodka, pa kot je tukajšnje sodišče že izpostavilo v razveljavitveni odločbi in kar je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku tudi sàmo ugotovilo, že sama po sebi predstavlja nadzor nad učenci.

11. Iz izvedenega dokaznega postopka tudi ne izhaja, da bi roditeljski sestanek, ki je potekal dan pred škodnim dogodkom in na katerem so bili starši po razredničarki seznanjeni o ponavljanju kontrolne naloge iz matematike, med starši vzbudil takšen nemir, da bi toženka (oz. njeni zaposleni) mogla in morala pričakovati, da bo naslednji dan tožnica deležna nasilja s strani sošolcev. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da razredničarka na roditeljskem sestanku staršev ni seznanila z navedbo osebnega imena starša, ki je podal pritožbo, niti starša ni izpostavila na kakšen drug posreden način, ki bi morebiti lahko bil podlaga za zatrjevano nasilje nad tožnico. Tega ne potrdi niti pritožbena navedba, da ni moglo biti dvoma, da je pritožbo lahko podal le tožničin oče, saj je bila tožnica edina v razredu, ki je imela odločbo za prilagojeno šolanje na podlagi posebnih potreb. Pritožbo zaradi nepravilnega ocenjevanja kontrolne naloge bi namreč lahko podal katerikoli izmed staršev.

12. Kot že povedano, v obravnavanem primeru je šlo za enkratni dogodek, tj. reakcijo sošolcev zaradi ponavljanja kontrolne naloge in ne za (daljši) konflikten odnos med tožnico in njenimi sošolci oz. kakršnikoli trpinčenje tožnice. Toženka je v okviru dežurstva učiteljev (in tudi s prisotnostjo ostalih učiteljev, ki so se gibali v avli šole in na hodnikih) poskrbela za zadosten nadzor nad tožnico in njenimi sošolci, dogodka pa tudi ni mogla pričakovati, zato ni razloga, da bi morala poskrbeti za pritožbeno izpostavljeni dodatni nadzor.

13. Da bi z zatrjevanimi opustitvami toženke prišlo do zgoraj navedenih kršitev, tožnica ni uspela dokazati. Ob tem pa ni odveč poudariti, da nadzora šole nad učenci (ki se kaže predvsem v varstvu in vzgoji otrok), ne gre razumeti v smislu, da mora biti učitelj pred poukom ali med odmori fizično prisoten ob vsakem učencu, niti, da mora vedno (vprašanje če sploh lahko) preprečiti že vsak medvrstniški (besedni) konflikt. 14. Za obstoj odškodninske odgovornosti šole, ki se presoja na podlagi krivdne odgovornosti (prvi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika) morajo biti kumulativno izpolnjeni vsi elementi civilnega delikta, tj. škoda, nedopustno oz. protipravno ravnanje, vzročna zveza med njima in krivda povzročitelja, pri čemer je ugotoviti, da v obravnavanem primeru manjka že element škode. Upoštevajoč specialna določila 144. člena in 147. člena OZ pa toženki tudi ni moč očitati opustitve dolžnega nadzorstva. Odločitev sodišča prve stopnje, ko je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, se tako izkaže za pravilna in zakonita.

15. V posledici navedenega pritožba ni utemeljena, sodišče druge stopnje jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

16. Tožnica sama krije nastale ji stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela (analogna uporaba prvega odstavka 154. člena ZPP), prav tako krijeta sama svoje stroške odgovora na pritožbo toženka in stranski intervenient na njeni strani, saj je bil njun odgovor nepotreben in ni prispeval k razjasnitvi zadeve na drugi stopnji (155. člen ZPP). Odločitev temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP.

1 Točka 6. izpodbijane sodbe. Kot pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje, iz priložene zdravstvene dokumentacije mld. tožnice ne izhaja, da bi utrpela fizično nasilje (pregled takoj naslednji dan po dogodku, priloga A13 spisa), medtem ko je bilo na pregledu v UKC MB, 1. 3. 2020, fizično nasilje nad tožnico zatrjevano le s strani očeta tožnice (priloga A15 spisa). Enaka velja tudi za prijavo dogodka v šoli dne 16. 2. 2016, saj je tudi v tem dopis psihični in fizični napad nad tožnico zatrjevan le s strani tožničinega očeta (priloga A29 spisa). Fizičnega (in psihičnega) nasilja pa ne potrjuje niti Zapisnik o opravljenem izrednem inšpekcijskem nadzoru 19. 5. 2016 (priloga A20). 2 8. člen ZPP. 3 Označuje množico dejanj, ki na nezaželen in grob način vplivajo na človekovo psiho (vpliva na samozavest, samospoštovanje in samopodobo žrtve). Fizično nasilje pa je najbolj razpoznavno nasilje, ki pušča tudi nazven vidne posledice. 4 Izvleček pravil za OŠ M.S. I je pod prilogo B11 spisa. 5 l. št. 97 spisa in obrazložitev v tč. 19. izpodbijane sodbe.